Opičji kralj je bil konec leta 2015 v Cankarjevem domu – car!

Zhang Jianguo, igralec, ki nastopa kot Nebeško zvezdno božanstvo Li Changgeng.: To je pravljica, z elementi basni. Zmagovalec pa je vedno opica! Vendar je vsebina zgrajena tako, da prikaže tudi strukturo oblasti, moč ene in druge strani, pretkanost opic na eni hirearhija in uradniško omejenost na drugi strani. Nosilec naslovne vloge Sun Wukonga, Opičjega kralja 35-letni igralec Wang Lu: igralec, ki oblikuje ta lik in nasploh nastopajoči v tej zvrsti opere mora biti v dobri fizični kondiciji, dovolj močan, kar je v mladosti seveda lažje. Yang podpredsednik Kitajskega narodnega gledališča za pekinško opero: Slovenijo na Kitajskem seveda dobro poznamo. Ampak pri nas je še vedno zelo znana Jugoslavija in njena nekdanja kulturna produkcija, kjer prednjači kultni film Valter brani Sarajevo.

Zadnji ponedeljek leta 2015 je bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma premiera džing-džuja, kitajske opere, kakor to glasbeno gledališko zvrst ne povsem posrečeno prevajamo v slovenščino in druge evropske ter čezatlantske jezike.

Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero je januarja 1955 v Pekingu ustanovilo Ministrstvo za kulturo Ljudske republike Kitajske. Njegov prvi direktor in pobudnik za ustanovitev je bil znameniti igralec pekinške opere Mei Lanfang. Naloga tega gledališča je ohranjanje kulturne dediščine znamenite tradicionalne kitajske gledališke zvrsti, danes v svetu imenovane pekinška opera. Sestavljajo ga trije ansambli z več sto igralci, ki gojijo starodavno tradicijo posebne igralske tehnike, akrobatike, ličenja in kostumov.

V produkciji Kitajskega narodnega opernega gledališča iz Pekinga ali natančneje v angleškem prevodu CNPOC (The China National Peking Opera Company) in koprodukciji Cankarjevega doma ter podpori treh uspešnih slovenskih gospodarskih družb – generalnega pokrovitelja abonmaja 7 veličastnih in dveh pokroviteljev predstave – eden med njimi je prenesel pokroviteljstvo z jeseni programirane in v pomlad premaknjene predstave Golgota – kar na Opičjega kralja, so prireditelji tokrat ponudili tudi za take predstave izjemno ugodno ceno vstopnic. In niso se ušteli. Takrat smo posneli tudi pogovore, objavljene v tej oddaji.

Odziv publike je bil izjemen – vse štiri večere – tja do Silvestrovega. Dvorana je bila, tako rekoč razprodana. In po tistem, kar smo videli – je skupaj okrog 8 tisoč gledalcev dobro izbralo. Parter so povečali z dodatnimi vrstami do skrajnega roba, nad vso orkestrsko jamo – tako rekoč do odrske »rampe«. Je pa res, da se mora gledalec na tako predstavo pripraviti… Pravzaprav ga je treba o nekaterih posebnostih tistega, čemur rečemo kitajska opera in kar sporoča posamezna predstava, v naprej dobro podučiti, saj je tako delo polno pomenov in podpomenov, ki jih zahodnjaško ali če hočete srednjeevropsko razumevanje kulture, umetnosti in vrednot težko prepozna in razume. Da so si Opičjega kralja 42 dni pred vstopom v kitajsko novo leto, ki bo v znaku opice, od 7. februarja naprej bo kraljevala svetu tokrat kot Ognjena opica, prišli pogledat tudi nepripravljeni gledalci, se je potrdilo tudi z nekaj izpraznjenimi sedeži v odmoru pred drugim delom predstave.

Dve uri glasbenega, pevskega in gibalnega, torej plesnega in akrobatskega, nekoliko manj dramskega (v evropskem pomenu razumevanja odrske igre) ter kostumsko, maskirno in svetlobno bogatega in slikovitega, tudi bojevitega dogajanja na odru, povezanega v razumljivo, prepoznavno – če hočete »berljivo« zgodbo, človeka vsekakor prevzame. Koproducent Cankarjev dom je sicer poskrbel za slovenske prevode v projekciji nadnapisov, ki so bili za gledalce v prvih vrstah parterja tako rekoč nedosegljivi ter sem in tja nesihronizirani, so pa bili vztrajnim in pozornim gledalcem vsekakor v pomoč pri spremljanju dogajanja na odru.

Nenavadni zvoki sedem članskega orkestra z originalnimi glasbili, stisnjenega v »ogrado« – z gledalčevega zornega kota na desnem robu odra in neznano število tolkalcev, skritih v obodrju, so glasbeno-odrska čarovnija posebne, ja, kitajske vrste. Melos je seveda daleč stran od nam domačih ali bližnjih, izvira seveda iz narodovega izročila, tako kot zgodba sama in po ritmu in melodiki, ki jo zmoremo razpoznati tudi v trenutkih, ko predstava odpre nekaj malega več prostora samo za glasbo in petje.
Ta zvrst kitajske opere – Džing-džu torej, se razlikuje od liričnega, v svetu tudi znanega in zelo cenjenega žanra kun-ču, kjer je mizanscenska izvedba brez akrobatike in borilnih veščin. Premiero so si ogledali tudi visoki gostje, med katerimi so bili veleposlanik Republike Kitajske v Sloveniji He Ye Hao, predsednik Državnega sveta RS Mitja Bervar, minister za zunanje zadeve RS Karl Erjavec, minister za kmetijstvo Dejan Židan in ključni predstavniki glavnih sponzorjev, med njimi tudi dr. Marjan Sedej.

Zgodba Opičjega kralja sodi med dve, morda tri najbolj znana tovrstna literarna in gledališka dela na kitajskem, ki so pravzaprav več stoletno ljudsko izročilo.

Glavni junak Sun Wukong – Opičji kralj je eden najbolj priljubljenih likov iz kitajske literature. Je glavna oseba enega od štirih temeljnih klasičnih kitajskih romanov Potovanje na zahod iz 16. stoletja. Ta čudežni lik je čarodej, ki obvladuje raznovrstne veščine, je pretkan in spreten, tako da mu je kos edino le Buda. Uveljavi se kot spremljevalec in pomočnik znamenitega budističnega meniha Svan Dzanga, z duhovnim imenom Tripitaka, katerega naloga je iz Indije na Kitajsko prinesti izvirne budistične spise, na poti pa se mora spopasti s številnimi preizkušnjami..

Naš prvi sogovornik je bil nosilec naslovne vloge mladi igralec Wang Lu. Naše prvo vprašanje zanj je bilo, kako zahtevna naloga je oblikovati lik glavnega junaka te klasične, stoletja žive predstave, še zlasti v luči omejitev, ki jih prinaša manjša odrska kilometrina.
– Star sem 35 let… je pa res, da mora biti igralec za to zvrst opere v dobri fizični kondiciji, dovolj močan, kar je v mladosti seveda lažje. Ob vprašanju koliko časa je študiral to vlogo, je prišlo seveda do nesporazuma v prevodu, saj je prevajalka razumela, da sprašujemo po dobi šolanja, študiranja igre nasploh, ki sicer traja šest let. Za to vlogo pa se je pripravljal dva do tri mesece.

Med tremi sogovorniki smo kot drugega povabili pred kamero in mikrofon Radia KAOS Zhang Jianguoa, ki v predstavi nastopa kot Nebeško zvezdno božanstvo in ki je hkrati tudi vodja umetniške skupine, ki nastopa v predstavi Opičji kralj in vodja enega izmed treh ansamblov Kitajskega narodnega gledališča za pekinško opero. Vprašali smo ga, kako to, da s tovrstnimi tradicionalnimi vsebinami in to predstavo, ki sicer obstaja v številnih različicah, kitajska nacionalna opera tako pogosto gostuje na tujem? Pravzaprav nastopamo po celem svetu, je dejal. Prejšnji mesec smo bili tudi v Ameriki.

Kako popularna pa je ta predstava na kitajskem? Je to še vedno predstava samo za višje družbene sloje, kot je bila nekoč, v času, ko se je ta gledališki žanr razvijal, v glavnem za buržuje?
– Pekinška opera ni zgolj opera v Pekingu. To je vsekitajsko narodno gledališče, z ansamblom z okrog 400 igralci državnega nivoja. Nastopajo po vsej Kitajski, ne zgolj v Pekingu in dvorane so seveda polne. Nimamo tako velikih dvoran, največkrat so to gledališča z okrog 1000 sedež, čeprav je nekaj takih z 1600 do 1800 sedeži. Pogosto nastopajo večer za večerom, tako rekoč vsak dan.

Koliko igralcev nastopa v predstavi Opičji kralj in kako so razdeljene vloge? Tradicionalno kitajsko gledališče ni dovoljevalo nastopanja žensk v predstavah, tako da so vse vloge – torej tudi ženske igrali moški…
– Nastopa petdeset igralk in igralcev. Zdaj so vse vloge porazdeljene glede na posamezne osebe, tako kot so liki opredeljeni v zgodbi. Praviloma igralke poustvarijo ženske, igralci pa moške.

In kaj je pri postavljanju Opičjega kralja na oder v umetniškem smislu pomenilo največjo zahtevnost? Kaj je bilo najtežje?
– Najzahtevnejše je seveda igranje povezano z veliko gibanja, tudi z akrobatskimi elementi in hkratno izvajanje bojnih prizorov, borbe med posamezniki in predvsem med skupinami. Vsekakor je uporaba borilnih veščin na odru nadvse zahtevno. Besedila ni veliko prevladujejo petje, ples in dinamično gibanje.

Kam bi po evropskem principu ali gledališki teoriji razvrstili Opičjega kralja? Med drame, tragedije, morda komedije ali basni in ljudske pripovedke?
– To predstavo bi res morda lahko razumeli kot komedijo, ker je glavni junak pač opica, kralj opic… Vendar je vsebina zgrajena tako, da prikaže tudi strukturo oblasti, moč ene in druge strani, pretkanost opic na eni hirearhičnost ter uradniško omejenost na drugi strani. Pravzaprav gre za pravljico… Ja, morda celo basen.

Razumem. Morda vprašam enostavneje: Kako se predstava konča? Kdo je zmagovalec?
– Opica, seveda!

Zgodba o Opičjem kralju je pomemben del kitajskega ljudskega in literarnega izročila iz 16. stoletja. Kot glavni lik enega od štirih glavnih klasičnih romanov Potovanje na zahod in je zelo popularna figura. Predstava se je v vseh teh letih in stoletjih gotovo spreminjala. Za kakšne spremembe gre in kako je nanje vplival tudi družbeni in politični razvoj Kitajske?
– Z vsako generacijo umetnikov so se zgodile določene spremembe predstave; za eno od pomembnejših je poskrbel Li Xaho Chun. Čas seveda sam po sebi prinaša spremembe in pri tem prednjači prav umetnost, saj ima velik razvojni potencial in moč.

Gospod Yang Huayu, podpredsednik Kitajskega narodnega gledališča za pekinško opero, pa je bil naš tretji sogovornik. Pogovarjali smo se pred predstavo, pravzaprav pred generalko, kar na odru Gallusove dvorane, zato smo ob preskušanju odrskih luči sem in tja ostali v temi. Še preden smo pogovor zares začeli, je gospod Huayu izrazil navdušenje in hvaležnost, da je za to predstavo tako veliko zanimanja, da njihov nastop v Ljubljani spremljajo mnogi mediji in da se tudi s tem poglablja kulturna izmenjava in sodelovanje med Slovenijo in Kitajsko. Posebej pomembna je tudi okoliščina, da je njihov nastop v prazničnem času neposredno pred Novim letom Najprej smo se pošalili z vprašanjem, če bo njihov ljubljanski nastop neke vrste zahtevna vaja za njihovo novoletno praznovanje in podrobneje nas je zanimalo tudi, kako je strukturirana pekinška opera?
Imajo tri ansamble, ki pogosto gostujejo v tujini in gospod Huayu je s to tretjo skupino, ki gostuje v Ljubljani, že tretjič v tujini. Bili so v Ameriki in v Parizu, kamor bomo še šli, druga skupina pa je bila v Angliji, na Japonskem in v Koreji. Vsaka skupina, vsak od treh ansamblov nastopa v posameznih državah z različnim repertoarjem.

Zakaj so se za Slovenijo, za ta nastop v Ljubljani, odločili prav za Opičjega kralja?
– Predstava Opičji kralj je bila želja organizatorjev predstave v Sloveniji. In z veseljem smo jim ustregli. Ogled te predstavo so napovedali tudi še drugi evropski gledališki producenti, med njimi tudi iz Pariza. Na našem veleposlaništvu v Ljubljani pa so nam povedali, da se tu v Sloveniji zelo posvečate umetnosti in da kulturi namenjate velik poudarek. Slišali smo, da imate v Cankarjevem domu tako rekoč vsak dan predstavo ali nek kulturni dogodek in da jih je v tej hiši na leto kar okrog dva tisoč.

Kaj bi vi, kot ekspert za kulturo, želeli videti od slovenske produkcije v Pekingu ali kje drugje na Kitajskem?
– Slovenijo na Kitajskem seveda poznamo. Ampak pri nas je še vedno zelo znan Jugoslavija in nekdanja jugoslovanska kulturna produkcija, kjer prednjači kultni film Valter brani Sarajevo. Slovenija je veljala za najbolj razvito in napredno deželo v nekdanji Jugoslaviji in pri nas smo jo primerjali s Šanghajem, najbolj razvito in napredno pokrajino na Kitajskem. Slovenci veljajo na Kitajskem za zelo pametne, delovne in poštene. Jaz sicer nisem iz Šanghaja. Tam sem študiral, živim in delam pa v Pekingu.

Po prvem delu predstave je bilo med publiko čutiti precejšnjo mero zadržanosti, najbrž zato, ker je zgodba v naši srednjeevropski percepciji – tudi, če smo se na predstavo vsaj deloma pripravili – sicer »berljiva«, razpoznavna, vendar nekam otročje zastavljena. Nekaj med pripovedko, basnijo in pravljico o spretnem in bojevitem prebrisanem junaku. Dokaj naivno, vendar iskreno, se zdi tudi nadaljevanje in zaplet zgodbe, ki ga pomembno dopolnijo prav razposajene in nagajive opice s premetenim kraljem na čelu. V nekem trenutku se celo zazdi, da bomo na odru videli tudi konje – bodisi v hlevu ali v parkurju. In morda je ravno to trenutek, zaradi katerega se je Lekarna Ljubljana odločila prenesti sponzorstvo z odpadle predstave Golgota, kjer je ples s konji središčni del predstave – na Opičjega kralja.

Nekako absurdno a vendar pomensko je delovalo poziranje nastopajočih v formatu nekakšnih gasilskih slik, ko se za nekaj hipov vse ustavi, obmiruje in utihne, igralci, pevci in plesalci pa se po hirearhiji vlog in dogajanja razvrstijo na odru. Nekako tako, kot čelni ljudje evropske unije, ko jih po protokolu razvrstijo na praktikable postavljene na različne nivoje, da bi bila skupinska slika čim lepša in da bi se na njej vsi dobro videli. Tovrstno poziranje je omogoči gledalcu, da za nekaj trenutkov užije barvitost kostumov in obuval, zahtevnost in domiselnost igralskega ličenja in maskiranja ter raznovrstnosti igralskih rekvizitov – v največji meri različnega hladnega orožja. Prav to orožje pa je glavno orodje v drugem delu predstave, ki je izrazito glasbena, plesna, gibalna z bistveno manj besedila kot v prvem delu, In tistim, ki so v odmoru odšli, je lahko žal. Zares. Če se je do odmora morda zdelo, da bi to predstavo brez večje škode za neko doslej neznano kulturno izkušnjo lahko tudi izpustil, bi mi bilo po drugem delu in predstavi v celoti ob koncu za tako indolenco gotovo žal. Občinstvo je umetnike kitajske opere iz Pekinga z mogočnim in vztrajnim aplavzom iskreno in pošteno nagradilo.

Za Radio KAOS si je Opičjega kralja ogledal in se kitajskima umetnikoma in podpredsednikom pekinške opere pogovarjal – Andrej Pengov.