Otello – Verdijev poklon Shakespearu. Spektakel ljubljanske opere v Cankarjevem domu.

Rocc: Način opernega uprizarjanja, kot se ga loteva režiser Manfred Schweigkofler je absolutno sodoben in meni zelo blizu. M. Schweigkofler: Verdi je sprva nameraval to opero nasloviti Jago (in ne Otello). Otello je glasba in zven besed dveh genijev. Jaroslav Kyzlink: Verdi je mojster zlitja glasbe in drame. Otello je eno od treh njegovih najzrelejših del.

V četrtek je bila v okviru Festivala Shakespeare za vedno, ki ga skozi skoraj vse letošnje leto organizira Cankarjev dom ob 400. obletnici dramatikove smrti, premiera koprodukcijskega projekta SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevega doma opere Giuseppeja Verdija Otello. Libreto za to delo je na podlagi drame Othello Williama Shakespeara napisal Arrigo Boito, prevod libreta za nadnapise pa je delo Sonje Berce.
Minuli torek pa se je za javnost vse začelo z novinarsko konferenco, s katere objavljamo izbrane dele nastopov nekaterih ključnih soustvarjalcev tega projekta.
Začenjamo s prvima človekoma obeh producentskih hiš direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski in ravnateljem SNG Opera in balet Ljubljana Petrom Sotoškom Štularjem.
O pomembnosti in inspirativnosti Shakespearovih besedil za Verdija 200 let za njim – je govoril umetniški vodja opere v ljubljanski operno-baletni hiši Rocc. Pa tudi o fascinaciji sooblikovalcev tokratne predstave z obema mojstroma 400 let po Shakespearu.
Režiser Manfred Schweigkofler je ljubljanskemu opernemu občinstvu že dobro znan. To je sicer človek, ki ljubi velike, prave odre. Cankarjev dom že dobro pozna. In obe mojstrovini – Verdijevega Otella in Shakespearovega Othella seveda tudi.
Glasbeni vodja in dirigent je bil šef dirigent ljubljanske opere Jaroslav Kyzlink, njegova asistentka in hkrati druga dirigentka pa Živa Ploj Peršuh. Na novinarski konferenci je Kyzlink med drugim povedal, da je bil Verdi mojster zlitja glasbe in drame.
Sodelovala sta tudi scenograf Walter Schütze in kostumografinja Mateja Benedetti, oblikovalec luči je Andrej Hajdinjak, koreograf Lukas Zuschlag, lektorica Nevenka Verstovšek, vodja zbora Željka Ulčnik Remic, koncertni mojster pa Igor Grasselli. Na torkovem pogovoru z novinarji so sodelovali še trije nosilci glavnih vlog Branko Robinšak, ki je ustvaril lik Otella, Jago, ki ga poje in igra Jože Vidic ter Martina Zadro, operna Desdemona.
Kot rečeno, v četrtek zvečer je bila premiera. Dobro, pravzaprav zvečine zelo dobro sprejeta. To je bila mizanscensko pravzaprav spektakelska predstava, morda v nekaterih prizorih – zlasti v Otellovih arijah malček preveč statična in z ubranim, morda na trenutke preglasnim zborom in nekaterimi prenežnimi solističnimi nastopi v katerih se je zdelo, da je dvorana prevelika, orkester pa preveč superioren. Nadvse učinkovita scena, tudi z domiselno rabo vrtečega odra in učinkovito uporabo orgelskega zvoka, zborovskega petja, tolkal in trobil iz zaodrja (kot da bi bil uporabljen posnetek v off-u). Po 400 oz. 200 letih se kaj takega sicer zlahka in oholo sprašujemo, ampak, nisem prepričan, da bi bil Shakespeare (in njegova druščina) tako zelo zadovoljen z Verdijevim Otellom, kot je bil menda Verdi navdušen s Shakespearovim upesnjenim besedilom. In še: kaj za vraga je treba iskati in pojasnjevati sodobnost v klasični klasiki. Dramski in pevski. Tudi s sodobnimi režijskimi, scenskimi, scenografskimi, kostumskimi in svetlobnimi prijemi (ja, luč je bila tudi izvrstna) – klasika ostaja klasika. Tako dobra, da je večna in priraste kr srcu – tudi rokerjem. Nisem pravi, da bi sodil, vendar mi je bil klasični Willijem sinoči bolj všeč kot neoklasični Giuseppe. Čeravno sta oba nad-mojstra. Ta drugi celo tako zelo, da neke njegove koščke, drobce iz Otella prepoznaš še kje druge med popularnejšo (njegovo) glasbeno literaturo. Kakor koli Otella, obeh njegovih glavnih kreatorjev in ustvarjalcev te predstave v Willijevo čast ne smete zamuditi. Za še boljši glasbeni vtis bi bilo bržčas vredno slišati obe zasedbi.
Morda še to: medtem, ko se je predsednik vlade oni večer potil med gospodarstveniki, smo bili mi – množica v Gallusovi dvorani v zelo dobri in viski družbi. Pa ne zgolj zaradi sijajnih umetnikov. Tam sta bila tudi PRS Borut Pahor in ministrica Julijana Bizjak Mlakar.
Za Radio KAOS sem bil na novinarski konferenci v dvorani Lili Novy ter na premieri v Gallusovi v sedmi vrsti tam zgoraj, v eni redkih, če ne edini, kjer je nekaj prostora za dolge noge, avtor video zapisa in prispevka – Andrej Pengov. V prispevku objavljene fotografije s tiskovke in z vaj pa so delo Darje Štravs Tisu.