oceni: 1 Star2 Stars3 Stars4 Stars5 Stars

V soboto je premierno padla Evropa. K sreči – ali pa žal, le kdo bi to mogel v teh turbolentnih časih z gotovostjo vedeti, je padla »samo« na velikem odru SNG Drama Ljubljana. Da je sicer nekaj vedeževalca v njem, vsakič znova ugotavljajo poznavalci pa tudi drugi obiskovalci gledališč. Če omenimo samo štiri njegova dela: Hodnik pred skoraj osmimi leti, pa Razred pred šestimi in Vladimir pred tremi in lani z Grumovo nagrado nagrajeno delo Shocking Shopping. Matjaž Zupančič, s to nagrado največkrat doslej nagrajeni dramatik, je pisec in režiser tudi najnovejše politične in globoko v družbene odnose posegajoče sodobne dramske igre, ki niha med smešnim in tragičnim, igre z – to je že treba reči, tudi zelo provokativnim in hkrati sporočilnim naslovom: Padec Evrope.

Oznak, da je pravzaprav nekakšen vedeževalec, se otepa, češ, da gre vsakokrat zgolj za naključje, pravzaprav za celo vrsto naključij, ki jih prinaša čas: sedanji in tisti pred poldrugim letom, ko so to Zupančičevo besedilo dobili v dramaturški oddelek. Ampak o tem kdaj drugič. Morda. Zdaj pa k dogajanju minuli četrtek v recepciji novega ljubljanskega hotela, zgrajenega tudi z evropskimi sredstvi, čez cesto glavne slovenske dramske palače. Tam so namreč – le zakaj, ko pa so bili pogoji za kaj takega vse prej kot prijazni – predstavili to dramsko noviteto.

Razposajeni ostanek bolj ali manj pomembne družbene pene, ki se po uradni otvoritvi hostla, pravzaprav kurbišča Evropa in katerega posamezne like povezujejo skrivne, zvečine seksualne intimnosti, ki skozi igro odluščijo tančice skrivnosti, zmoti mladi, prestrašeni neznanec. Zupančičeva igra Padec Evrope se, vsaj tako moremo razbrati iz nedvoumno postavljene scene, ki je ves čas ista, le pogled skozi razkošna okna na ljubljanske vedute včasih zaslepi odblesk dogajanja v prostoru in zaduši zvok nemirov na ulici.

Scenografija je delo Janje Korun, kostumi Bjanke Adžić Ursulov, avtor glasbe in glasbene opreme pa je Vanja Novak, – mimogrede po krešendu polomljenega stekla, uboju in prepričljivi tišini, on spuščanju zastora slišimo kot sklepno glasbo evropsko himno. Za koreografijo je poskrbela Jana Menger, lektorica je Tatjana Stanič, luči je oblikoval Milan Podlogar, kot asistent dramaturginje pa je sodeloval tudi Rok Andres. Posamezne like so oblikovali najrej glavni gostitelj, lastnik Evrope Aleš Valič, njegova žena – ja, tudu njegova žena Zvezdana Mlakar, pa Bojan Emeršič, Branko Šturbej, Gorazd Logar, Maša Derganc, Valter Dragan, Polona Juh in Rok Vihar ter Vito Weis.

Po sobotni premieri Zupančičevega Padca Evrope ta stara in trpeča dama vendarle še stoji. Za zdaj. Prvi vtis je, da je premierno občinstvo sicer izvrstno odigrano igro sprejelo z mešanimi občutki – nekako med navdušenjem in rahlo zadržanostjo. Vendar kaj več o tem morda takrat, ko se nam bosta v studiu pridružila avtor besedila in režiser Matjaž Zupančič ter – ja najbrž kar glavni, vendar ves čas nemi igralec Vito Weis. Obljubil je, da v našem studiu zagotovo ne bo molčal. Pravzaprav komaj časa, da kaj pove…

Predstavo je treba videti. Vsekakor. Igra nam pove in pokaže, kje pravzaprav smo, kaj smo in bog ne daj – po Zupančičevo – kam smo (morda) res namenjeni. Ampak tu je še druga plat, nam je povedal Matjaž Zupančič v sklepnem delu sicer – posebej za Radio KAOS padlega intervjuja tam čez cesto ljubljanske Drame.

Komentirano na Facebooku


Padec Evrope in glavna vloga nemega protestnika
Padec Evrope in glavna vloga nemega protestnika
Padec Evrope in glavna vloga nemega protestnika
Padec Evrope in glavna vloga nemega protestnika
Padec Evrope in glavna vloga nemega protestnika