Pande, saksofonist in ljubica v Frakfurtu

Sklepna premiera v goriškem SNG

Pred desetimi dnevi je bila na Malem odru SNG Nova Gorica premiera, – kot so jo označili v gledališču – lirične komedije – z naslovom Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu, Mateija Vişnieca. To je bila sploh prva uprizoritev tega romunskega avtorja v Sloveniji. Igro je režiral tržaški Slovenec, sicer izjemno plodoviti in pogosto prevajani pisatelj, tudi dramaturg in kritik Marko Sosič.

Predstava se začne nekega jutra ob prebujanju dveh mladih ljudi, ki se po prekrokani noči znajdeta v isti postelji in on se ne more spomniti njenega imena. Pravzaprav se sploh ne poznata, le da ona ve, kje sta bila minulo noč in če sta se sploh ljubila ter da jo je očaral z recitiranjem Baudelairove poezije in igranjem saksofona. In kaj je bilo za igralko in igralca v tej igri najbolj zahtevno…? Pojasnjuje Gorazd Jakomini: »Poslušanje!«, pravi.
Njega, ki se ničesar ne spominja ali pa je vse, kar naj bi se zgodilo, zanj zelo zamegljeno, vse to zelo zanima, zato vztraja, da se ona, potem ko mora že zarna po svojih poteh, še vrne k njemu. Obljubi mu, njen lik je upodobila Marjuta Slamič, da se bo vračala. Ampak samo devet noči zapored. In niz devetih noči se zanju odvrti kot življenje. Skozenj potujeta kot skozi sanje. Biti sanjsko, vilnisko bitje, pa čeprav samo v predstavi je najbrž lepo…? Vsekakor, pravi Ona, Marjuta Slamič.

Besedilo združuje cel niz nasprotij, kot so humor in poetična milina, osamljenost in druženje v paru, pa tudi vzporednost in odmaknjenost, za kar sta vedno potrebna vsaj dva. In kaj je tisto, kar naj bi bila njuna ljubezen, strast in kako to, da je na koncu njegova smrt, saj se niti ne ve, če je, kot smo že slišali, sploh bil. Razen v sanjah, pritrjuje igralec Gorazd Jakomini v vlogi Njega (On), kljub njegovi domnevni eteričnosti počuti zelo konkretnega, živega.
O 58-letnem dramatiku Visniecu so v gledaliških gradivih zapisali, da izpostavlja redek element romantičnega pripovedništva: tišino. O avtorju, ki je tudi pesnik, novinar, filozof in menda tudi sanjač, ki je zaradi cenzure emigriral v Francijo, je zabeleženo, da je napisal čez dvajset odrskih iger, večinoma v francoščini; prevedene so v osemnajst jezikov. Njegove igre uprizarjajo po vsem svetu in je najpogosteje uprizarjani romunski in zadnja leta tudi evropski avtor. In kaj o avtorju in o besedilu te igre pravi prevajalka Ana Barič Moder. Lektor je bil Srečko Fišer.

V zgodbi, ki se zgodi na meji med intimnostjo in samoto, med budnostjo in sanjami, med svetlobo in temo ter med življenjem in smrtjo, odkrijemo, da včasih za pot lastne, svoje popolnosti ne potrebujemo drugega kot steklenico vina, saksofon in pokvarjeno budilko, so med drugim zapisali v gledališkem listu. Med obiskovalci premiere pa so bili tudi trije naši sogovorniki – najprej prevajalec, literat in dramatik, donedavna tudi urednik v naši največji založbi Aleš Berger, ki zdaj živi v Solkanu, potem književnik, kritik in novinarski kolega, Tržačan Marij Čuk in nato še Mirko Brulc, nekdanji novogoriški župan in do letošnjega poletja tudi poslanec v Državnem zboru RS.

Romantično komedijo z elementi surrealizma in liričnosti, ki poldrugo uro preizkuša našo domišljijo, pretresa našo logiko in izziva našo zavest, v kateri protagonista in mi z njima iščemo pot do samega sebe, sem si za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov.