Devetdeset ljubezenskih pesmi in – let: Ciril Zlobec.

Pesnik ljubezni in erotike z unikatnim petjem o soprogini lepoti. Zbirka Ljubezen - čudež duše in telesa je upesnjeni avtobiografski roman

Četrti julij je več kot zanimiv datum. Včasih je bil v naših krajih celo državni praznik. Ponekod po svetu, no vsaj v ZDA, je – seveda zaradi drugih razlogov – tako še dandanes. Pri nas je bil to spoštovanja vreden dan, Dan borca. Na borca, posameznika, upornika, se je sicer kmalu pozabilo. Ostal je praznik. Zdaj tudi praznika ni več. A borci, pogumni ljudje, posamezniki v dvomu in pripravljeni na svoj premislek in nepodrejanje čredi so še. Redki. Ampak – vedno več jih je.

Med njimi je vsekakor tudi Ciril Zlobec. Pesnik, prevajalec, urednik, akademik. Semeniščnik in partizan, ki je hotel biti boljši kot Dante Alighieri in William Shakespeare skupaj. Četrtega julija tudi on, pesnik ljubezni, praznuje rojstni dan. Letos – devetdesetega. Kraj, kjer je bil on plod njegove pra-ljubezni so bile Ponikve na Krasu.

Pred mesecem dni, ko je izšla njegova nova in vse kaže, da zagotovo ne zadnja pesniška zbirka, z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa, za katero pravi, da pravzaprav avtobiografski roman spisan v poeziji, smo posneli njegove iskrive misli in pripovedi soustvarjalcev te sijajne knjige. Poleg Zlobčevih, objavljamo še del Svetinovega nastopa in del uvoda urednice Nele Malečkar. Knjigo sta sooblikovala še akademska slikarka Metka Krašovec in likovni urednik Pavle Učakar.

Zbirko Ljubezen čudež duše in telesa tvori devetdeset pesmi, izbranih iz njegovih prejšnjih zbirk. Prva pesniška zbirka, v kateri so objavljene njegove pesmi so pred 60-imi leti izdane znamenite Pesmi štirih, ki se še vedno ponatiskujejo. Njegov ustvarjalni opus obsega 115 knjižnih naslovov različnih literarnih zvrsti – ob poeziji, je tu še proza, esejistika in številni prevodi iz in v tuje jezike, antologije in obsežno uredniško delo v različnih medijih.

Popotnico knjigi ali kot se ponavadi reče spremno besedo, za katero je v naslovu uporabil sintagmo »Očetje in sinovi«, ki po romanu Turgenjeva označuje prepad med generacijama, je napisal Ivo Svetina. Ciril Zlobec je bil namreč v času, o katerem je govoril Svetina tudi na predstavitvi knjige, član CK ZKS. Etablirani, vplivni kulturnik na oblasti, ki se ji je takratna študentska mladina – pisalo se je leto 1968 – uprla. Pa ne samo pri nas, v socializmu… Tudi v nič manj gnilem kapitalizmu.

Zlobec je sicer napovedal umik s polja ljubezenske in erotične poezije in ga je deklarativno v celoti – vsaj kar zadeva njegov del – prepustil prav Svetini, ki je to z veseljem sprejel in razumel kot veliko priznanje. Ampak o tem, da človek, ki ni nujno pesnik, potrebuje utopijo, ne le osebno, materialno in družbeno, tudi ljubezensko… o tem se nedvomno strinjata.

Sizif, če je kdaj bil, je bil srečni človek… Vse najboljše, Ciril Zlobec! In pišite še kaj. Še večkrat in mnogo. Ljudje z utopijo pogosto iščemo besede, ki jih tako lepo izumljate. Kako jih šele potrebujejo tisti brez nje, brez utopije? V imenu uredništva Radia KAOS – Andrej Pengov.