Pljuča z izjemno kapaciteto; v Mali drami.

Tina Mahkota, prevajalka: Predstava, ki jo je treba videti vsaj dvakrat. Eva Kraševec, dramaturginja: Duncan Macmillan je v tem besedilu uvedel dokaj nenavaden pripovedni način z nanizanimi prizori monologov in dialogov dveh akterjev, ne da bi se opiral na katerega od ustaljenih ali najpogosteje uveljavljenih dramskih formatov. Žiga Divjak, režiser: V tej igri postane povsem intimno odločanje o spočetju otroka do dobršne mere politična, obča družbena zadeva. Igor Vasiljev, scenograf: Kot se v naravi dogajajo procesi, na katere nimamo nikakršnega vpliva, tako se v tej igri dogajajo stvari, na katere ne moremo vplivati in nam dobesedno visijo nad glavami kot huda grožnja. Tina Pavlović, kostumografka: Enostavne stvari so najboljše. Blaž Gracar, avtor glasbe: Če je sprva kazalo, da bo glasba samo za začetku in koncu, je potem prav tam ni, je pa ves čas vmes in je realna, dejanska, odigrana v tempu dogajanja na odru. Nina Ivanišin, Ž: Snov, ki je sprva deluje kot zelo osebna, intimna zgodba, deluje kot nekaj zelo kompleksnega in zavezujočega. Vito Weis, M: Imeti otroka bi moralo biti enostavno; (Tudi) v tem besedilu se izkaže se, da je to izjemno zapleteno vprašanje.

Vsakič, ko vstopim v dvoranico Male drame, se ozrem po zadnji, deveti vrsti in enem od obeh skrajnih sedežev z enakima številkama; Ena. Tako sem se razvadil, malo zaradi razmetanega telesca in malo bolj zaradi občutka, da je od tam dovolj dober pregled nad dogajanjem na odru in v dvorani; Tokrat, bil je zadnji petek v marcu, me je prijazno in visoko profesionalno osebje zadržalo že pri vratih, kjer bi se zlahka obregnil ob posebej postavljeno špansko steno, ki je zapirala pogled in dostop do sedežev in me usmerilo na dvovišinsko klop, postavljeno vzdolž leve (ja, in desne tudi) stene že tako ne prerazkošnega prostora, ki mu tam rečejo oder.

Prvi vtis je bil podoben tistemu, ki sem ga doživel ob mojem krstnem obisku sicer bolj v amfiteater postavljene predavalnice medicinske fakultete s secirnima mizama na sredi; Na priložnostnih klopeh so že sedeli zvečine znani obrazi, zadržani, niti ne preveč klepetavi, prej mrki kot razposajeni; Sredi prizorišča je stala težka in velika miza, nad katero se je na domiselno pod strop vpeti in z reflektorji pregrevani rešetki lomila ter ven in ven – vse do konca predstave topila zgledna zaloga ledu in mokrila po predmetih iz vsakdanjega življenja tako rekoč slehernega sodobnika; Ona (Ž) in on (M) pa sta sedela vsak k sebi na skrajnih koncih tega omizja za dva raztežaja moških ramen od obeh robov nastlane in nenehno namakane mize; Kot kraljica in kralj tega sodobnega Sveta. Vsak na svojem koncu, ker za mizo pač ni ne čas ne pravi kraj za ljubezen. Razen v besedah. Pa za intelektualizme, slabo zamaskirano politiko in prepir, na trenutke tudi obup, je bilo dovolj prostora in časa, ki je drsel skozi večer vsaj tako hitro, kot se je jel taliti tisti led pod stropom, kjer bi bil lahko tudi eden od Zemljinih polov.

Ona, Nina Ivanišin, je imela prvo in zadnjo besedo in še mnogo presežnega govora vmes, on, Vito Weis ji je dostojno papiral, na trenutke je bil celo glavni, morda preudarnejši, ona je bila ves čas strastna, predana stvari in človeku. Obema ali vsem (trem) tudi tistemu zametku bitjeca, ki vmes ugasne… in tudi onemu, za katerega se zdi, da je tu še pred koncem predstave, se slednjič zgodi sreča, čeprav, kot v nekem poročilu zapišejo švedski znanstveniki (v mislih pa imajo zlasti Severno Ameriko), da z enim otrokom manj prihranimo v povprečju 58,6 tone izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida letno…

Doživel sem natačnost in nepopustljivost besedila, zahtevnost skoraj poldrugo uro trajajočega pogovora in nekaj samogovorov. Ves čas sede. Z nič ali skoraj nič gibi s prepričljivo obrazno mimiko; dramska igra z mnogimi omejitvami torej. Priče smo izjemnosti na videz morda nikoli končanim monologom in divjim, tudi neprizanesljivim dalogom. O čem že? O želji po otroku, ja in poroki, zdaj pri njem, potem pri njej, dramatsko in natačno dramaturško postavljeno tako, da se vmes zaplete, ne da bi potek predstave mogli razumeti kot klasično dramsko strukturo. Kar dogaja se, z različno intenzivnimi amplitudami, z ves čas – od začetka do konca, ki ga na nek način sploh ni, vzpostvavlja in zadržuje gledalčevo osredotočenost. Na enega, če vam je glede na vašo pozicijo v dvorani bližji M ali na drugo, če so vas posadili bolj v zahodni del prizorišča, kjer ždi Ž, In prav nič nočete preslišati, tudi, kadar segata eden drugemu v besedo.

Na trenutke se zdi, da sta zašla s teme ali da se o rojevanju nočeta pogovarjati, tudi zato ne, ker, kot se iz krča intime skuša z antropocenskim preskokom, s prestavitvijo tematike izviti ona, Ž, z grožnjo, češ: »Lahko bi sedem let vsak dan letela v New York in nazaj, pa ne bi pustila tolikšnega ogljičnega odtisa, kot če bi rodila otroka. Deset tisoč ton CO2, to je teža Eifflovega stolpa. Jaz bom rodila Eifflov stolp.« In on, M, ji sicer ugovarja a jo razume. Pogovor tako sem in tja iz intimne preskoči na družbeno, politično, pravzaprav aktivistično raven. Dobro izpeljano, vendar če bi hoteli tu zaostrovati, je treba reči, da odlični avtorjevi zamisli navkljub, ne povsem dosledno. Tudi zato ostaja to besedilo osebna zgodba in je ni mogoče več kot za kakega od zapletov v zgodbi sprejeti kot ključni politični manifest najprej nje in potem tudi obeh akterjev. Pretirani »proizvodnji« ogljičnega odtisa se ta Zemlja in njena ljudstva namreč ne morejo izogniti ne z boljšo kontrolo rojstev ne z manj letenja iz Londona v New York (tudi nazaj, pa še kam drugam). Kako bo s tem – seveda mislim na London in manj na Ljubljano ali Ameriko – po 26. maju letos, bomo pa sploh še videli. Morda pa bo Brexit pozitivno vplival vsaj na manj letenja, prevozov, produkcije in trgovanja? Dvomim, da bo zaradi tega manj otrok.

Kje je torej meja med (mojo, njuno) intimo in kje vstopam v središče sooblikovanja Sveta, se sprašujejo vsi glavni avtorji te uprizoritve: dramatik, avtor besedila, tudi prevajalka Tina Mahkota, dramaturginja Eva Kraševec in režiser Žiga Divjak ter seveda Ž in M. Zdi se, da je prav na tej točki zelo pomembno, kaj v tem besedilu opazneje podčrtajo. V Mali drami so to dobro, učinkovito pretehtali, tudi s pomočjo vseh drugih sodelujočih, pri čemer sta se me močno dotaknila tudi scenografova domiselnost in (pre)drznost. Ta prebrisani, nadkreativni človek je tisti Igor Vasiljev, ki je nedavno zadal producentu kar nekaj skrbi in ki si je dal duška tudi na Fasbinderplacu. Vse skupaj je seveda zahtevnejše in obsežnejše od pasaže, ovinka, kot ga domiselno v sijajnem besedilu prinese že Macmillan in kot ga ekscelentno interpretirata Ivanišin in Weis ter uprizori ekipa kot celota. Je to besedilo mogoče uprizoriti še kako drugače? V pogovoru z nekaterimi izkušenimi gledališčniki, tudi z režiserjem z izjemnimi dosežki v govornem mediju, in kljub mnogim dosedanjim uprizoritvam po svetu – odkruške ponuja tudi medmrežje, menda ne… Podčrtan je pogojnik!

Vsekakor je to izjemen tekst za takrat, leta 2011, komaj 30-letnega Duncana Macmillana, ko so bila Pljuča prvič uprizorjena. Potem so bila uprizarjana še mnogokrat in na številnih odrih na raznih koncih sveta, kolikor sem se mogel prepričati, nikjer na način, kot so ga izbrali, kaj izbrali, ustvarili in postavili – v glavni slovenski gledališki hiši.

In zdaj stopimo od premiere poldrugi dan nazaj. Na sklepni del novinarske predstavitve te prve uprizoritve pri nas ter do opombe kolegice z nacionalne radijske hiše, ko je pohvalila priložnost, da je še pred tiskovko lahko videla predstavo na eni od dveh generalk. Po njeni intervenciji se je razvil kratek, po svoje zelo dobrodošel a hkrati jedrnat pogovor o funkciji in učinkih predstavitev premiernih uprizoritev v ljubljanski Drami (in drugih gledališčih), ki se bo, tako pričakujejo, nadaljeval v okviru programa Družabno Družbeno v ponedejek, 15. aprila.

Da bo vse (skoraj) popolno pa še nekaj odkruškov z novinarske konference dan pred premiero predstave, ki so jo ob že imenovanih ustvarili tudi kostumografija Tina Pavlović, lektorica Tatjana Stanič, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalci luči Žiga Divjak, Vlado Glavan in Igor Vasiljev.

S premiero igre Pljuča v SNG Drama Ljubljana zaokrožujejo sezono v Mali drami. Ravnatelj Igor Samobor je uvodoma ocenil, da repertoarja, ki so ga poimenovali Intima, ne bi mogli boljše zaključiti kot prav s to prvo uprizoritvijo tega Macmilanovega dela pri nas.

Duncan Macmillan je eden najzanimivejših avtorjev sodobne britanske dramatike. Je dramatik, režiser, tudi igralec, performer, ob gledališču dela tudi za film in televizijo. Raziskovalni pristop in pripovedni način označujejo kot neke vrste sodobni realizem. Nekateri mu pripisujejo tudi hiperrealistični slog v obravnavi praviloma zelo aktualnih intimnih in družbenih tem. Tudi o tem je govorila dramaturginja Eva Kraševec.

Režiserjevo izhodišče pri študiju te predstave in njeni postavitvi na oder je bilo vprašanje, kako neko družbeno okolje vpliva na zelo osebne odločitve, je prepričan Žiga Divjak.

Zanimiv, pravzaprav naravnost presenetljiv je bil močan vtis prevajalke Tine Mahkota, ko se je prvič srečala s tem besedilom.

Scenograf Igor Vasiljev ni želel podrobneje razkrivati, kako so prišli do odločitve, na podlagi katere so organizirali in oblikovali odrski prostor, ki je tokrat presegal razumevanje besede oder, rampa, scena. Kakor koli že, tudi v postavitvi te igre, tako kot pred mesecem dni pri Aliju, je pokazal, da je mojster gledališkega prostora, četudi bi bil oder kak vagon iz časov med svetovnima vojnama ali sodobno potniško letalo.

V tej igri deluje prostor na način, kot pri Čehovu učinkuje narava. To je nekakšen veliki okvir, nema priča, ki je enostavno tukaj. In kot se v naravi dogagajo neki procesi, na katere nimamo nikakršnega vpliva, tako se v tej igri dogajajo stvari, na katere ne moremo vplivati in nam dobesedno visijo nad glavami kot huda grožnja in nas na neki način soočajo z minljivostjo, hkrati pa nam odkrivajo neko povsem drugo lego, raven, ki govori o življenju samem, ko se ne glede na to, kako ga skušamo strniti v nekakše prepozvane, razumljive oblike, ki jih želimo nadzorovati, ves čas izmika našemu nadzoru. … Zelo lepo se vzostavi nekakšna dvojnost: opozorilo, da je čas za preplah, kadar gre za resna vprašanja, kjer se prepletata politika in ekologija, hkrati pa, da vendarle morda obstaja možnost spremembe, ki temelji na dejstvu, da imamo to moč, saj smo živi, smo človeška bitja in da v tem pogledu obstajajo razlogi, da delamo v tej smeri tudi z neko majhno gledališko predstavo na mali sceni, kjer se v tej slabi poldrugi uri lahko spomnimo, da smo ljudje in kakšna je naša prava moč.

Čeprav so Pljuča igra za dva igralca, je treba tudi zanju oblikovati ali vsaj izbrati kostume. K tej nalogi so povabili Tino Pavlović.

Avtor glasbe je Blaž Gracar, ki je v dialogu z režiserjem prvotno idejo, da bi bila zgolj na začetku in na koncu predstave preoblikoval v odločitev, da bo glasba ves čas, le tam je ne bo: na začetku in ob koncu…

O povsem osebnem in profesionalnem doživljanu te igre (vtis je, da v in ob Pljučih tega skoraj ni mogoče striktno razmejiti), sta doživeto govorila tudi oba glavna (in edina) akterja – Ž in M, Nina Ivanišin in Vito Weis.

Namesto običajnih sklepnih stavkov k temu prispevku, ki ga ob uporabi fotografij Petra Uhana podpisujem Andrej Pengov pa le še del odgovora Žige Divjaka na naše vprašanje zakaj so v gledališkem listu predstave Pljuča kot vodilno, neke vrste programsko, skoraj aktivistično razmišljanje objavili besedilo, pravzaprav kar esej filozofa in publicista Denisa Adanalića.

Tako sem dihal s Pljuči, svojimi in še vsaj osemdesetimi, oni zadnji marčni petek zvečer, tudi avtor tega prispevka. Na svidenje!

Pljuča z izjemno kapaciteto; v Mali drami. Pljuča z izjemno kapaciteto; v Mali drami. Pljuča z izjemno kapaciteto; v Mali drami. Pljuča z izjemno kapaciteto; v Mali drami. Pljuča z izjemno kapaciteto; v Mali drami.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *