V republiki sreče – prva slovenska uprizoritev v ljubljanski Drami; božansko razvedrilo

Sebastijan Horvat: To je sodobna drama o družini. Če je komedija, je božanska? Milan Markovič Matis: Sprenevedanja o družini… Kdo si jo je sploh izmislil? Družina v času uničevanja ostankov družbe obilja izjemno dragocena za Kapital.

V soboto zvečer bo na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana premiera prve slovenske uprizoritve drame Martina Crimpa V republiki sreče. Crimp – eden najpomembnejših sodobnih britanskih dramatikov – je za glavno tarčo te igre izbral tipično družino, kot jo dojema in razume krščanski svet Zahodne Evrope. Besedilo, ki ga je v slovenščino prevedla Tina Mahkota, je nastalo pred tremi leti in glej ga zlomka, na sporedu naše glavne gledališke hiše je prav v času okrog Božiča, kamor je umeščeno tudi dogajanje v tej igri. V drami, ki namerava biti Razvedrilo v treh delih, kakor ga je avtor tudi podnaslovil, so s to postavitvijo ujeli tudi družbeni trenutek, ko doma pospešeno razpravljamo o zakonski ureditvi nove družine in/ali družine, kjer gre, če se opremo zgolj na mnenje zagovornikov obbožičnega referenduma – za otroke v tradicionalno urejenih in tradicionalno razsutih družinah. Vse to se dogaja v nekdaj srečni republiki na skrajnem zahodu zdaj že zgodovinske balkanske države, ki je bila najbližje čez mejo že davno preskušenemu kapitalizmu in s krščanstvom pregnetenemu življenju in ne, kot bi morda lahko pričakovali v kraljevini, katere Skupnisvet že dvesto in več let črpa iz najrazličnejših kultur po vsem Svetu.
Pri vprašanju tradicionalne ali kakor zapiše dramaturg predstave Milan Marković Matthis v gledališkem listu – »imaginarne družine«, za katero se zavzemajo zagovorniki omenjenega referenduma, gre za družinski nukleus, »ki ga ne drži skupaj zgolj ljubezen (ideologija), ampak tudi konkretno patriarhalno nasilje«. In doda, »da živimo v trenutku, ko se je končal proces uničevanja poslednjih ostankov družbe obilja, tako da je prav ta družina, ki je (kot sredstvo reprodukcije delovne sile in vsakodnevnega življenja) tako zelo dragocena za Kapital, zares ogrožena, toda ne ogrožajo jo ‘homoseksualci’, temveč Kapital sam«. Ter sklene: »…da Kapital potrebuje Aleša Primca, da bi ga zavaroval pred njim samim.«
Tudi zaradi take dramaturgove neposrednosti pri utemeljevanju umeščanja tega Razvedrila v treh delih v naš gledališki in družbeni prostor v tem trenutku in času, ki ga je ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor v repertoarnem smislu označil kot »sezono karikature«, pravzaprav z nestrpnostjo pričakujemo premiero drame V republiki sreče. Nekaj malega o tem smo skušali zvedeti v pogovoru z režiserjem Sebastijanom Horvatom, ki je s srbskim dramaturgom, ki živi in dela na Švedskem, Milanom M. Matthisom pred dvema mesecema vznemiril (nekatere celo razjezil) hrvaško občinstvo v reškem HNK Ivana pl. Zajca s predstavo po Krležinih motivih – Hrvaška rapsodija.
Človeku se zdi, da bi naslov te igre tudi v slovenskem prevodu lahko zapisali tako, da bi se podobno kot v angleškem izvirniku, vendar zaradi drugih razlogov, vsaka od treh besed v naslovi začela z majuskulo. Z veliko začetnico. Si lahko predstavljate tako pravno, torej državno in ljudsko, narodno ali več-narodno entiteto tudi zares, ne zgolj kot gledališko fikcijo? Kako so si jo zamislili soustvarjalci bomo razmišljali v noči na nedeljo. Glede na napovedi in na novinarski konferenci videno in slišano pa bržčas še kaj dlje. V predstavi igrajo Ivo Ban, Milena Zupančič, Janez Škof, Petra Govc, Lena Hribar, Tina Vrbnjak, Nataša Barbara Gračner in Aljaž Jovanović. Sooblikovali pa so jo tudi prevajalka Tina Mahkota, ki je imela posebej zaradi načina zapisa besedila v drugem dejanju, ko ni jasno, kdo naj bi kaj od zapisanega govoril, izjemno zahtevno delo, nadalje nemški scenograf Jürgen Kirner, katerega domišljija je valovala od muzejske podobe igralskega prostora prek nedoločljive odprtosti do spokojnosti in zasanjanosti ter kostumografinja Belinda Radulović in nenazadnje oblikovalec luči Pascal Mérat, ki ga težko pripraviš, da bi stopil pod luč, kaj šele pod reflektor ali v svetlobni snop projektorja, s katerim je imel obilo dela. Avtor glasbe, katere del smo uporabili tudi v tem prispevku in kjer slišite glas pevke Tadeje Molan, je Drago Ivanuša. Za jezik je poskrbel lektor Arko, asistentka dramaturga pa je v študijskem statusu Taja Lesjak Šilak. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Petra Uhana.
Pod Velikim odrom Ljubljanske Drame je bil oni dan za Radio KAOS – Andrej Pengov.