Prevare v MGL; Začele so se v sredo in kar ne ponehajo…

Po krstni uprizoritvi in prvi ponovitvi predstave avtorjev Ivanc-Ivanc na Mali sceni MGL

Po sredinem večeru se Prevare kar nadaljujejo. Premiera, ki je bila tudi krstna uprizoritev, odmeva ven in ven. In odmevi so navdušujoči. V sredo zvečer je zmanjkalo vstopnic. In tudi na prvi ponovitvi, petkovem večeru navkljub, je bila dvorana polna in že od uvodne duhovite in prav nič prizanesljive predstavitve likov naprej in vse tja do poklona – prešerno razpoložena. Tudi po predstavi.

Jera Ivanc, klasična filologinja, prevajalka in dramatičarka, je na povabilo direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor po motivih renesančne predloge neznanega avtorja Gl’ingannati napisala nov libreto, ki je izvirni situaciji dodala še sedanjemu času ustrezen humor in nekatere aktualne domačijske poudarke.

Za zaplet je, kakor moremo prebrati v gledaliških gradivih, kriva mlada Leila, hči Virginia Bellenzinija, preoblečena v paža Fabia, ki nastopi službo pri mladem, postavnem, a nič kaj stanovitnem Flaminiu iz Modene. Za ta korak se odloči, ko je bila po njuni kratki, a vroči ljubezni primorana za leto dni zapustiti mesto, Flaminio pa je v tem času pozabil nanjo in se ogrel za Isabello, hčer bogatega Gherarda. Leila, koprneča od ljubezni do Flaminia, sklene opravljati naloge zvestega služabnika in je primorana prenašati pisma z gospodarjevimi ljubezenskimi sporočili svoji tekmici. Ampak to je šele uvodni del ljubezensko koristolovskega košmerlja, iz katerega ni videti rešitve… Preobratov, zmešnjav in prevar je cela vrsta, tako da je ob sproščenosti in včasih tudi neposrednosti besedila treba biti ves čas zelo pozoren, da gledalcu zgodba ne pobegne v različnih likih, vlogah, preoblačenjih – ja, tudi kar na odru… Vse, dokler se nazadnje vsa srca ne razvrstijo, zvrstijo in združijo, kakor je treba, in so na koncu vsi zadovoljni. Mladi kot stari. Komedijanti in publika. Tako so poročali prvi ogleduhi s premiere in tako smo jo doživeli tudi mi na prvi potrditvi, o čemer priča dokazno gradivo v podlagi tega uvoda.

K besedi smo spustili Jero Ivanc, mojstrico zgodovinskega spomina vrednih besedil, zapisanih predvsem a ne zgolj za gledališča, mladega Jako Ivanca, Jerinega brata dvojčka, sicer režiserja predstave in Gašperja Tiča, ki po scenariju nastopa v štirih, ne, menda kar v petih vlogah, od tega je vsaj ena v ženski preobleki. Dve igralki, štirje igralci in pianist upodabljajo 14 likov, ki – menda razen enega, prehajajo iz lika v lik in nazaj iz spola v spol. Vse to v igri prevar svete sholastike, katerih vpliv, se na ustroj evropske zgodovine, gledališča in književnosti kot zapiše Jera Ivanc v gledališkem listu, ne more izmeriti. Zgodba o ženski, ki mora pristati na moško igro, če želi kaj doseči, čeprav je zaradi ljubezni, ki jo premore, mogočnejša od moškega, a bo hkrati ne glede na vse vedno živela v njegovi senci, pa je žal izmerljivo – večna. No, mere za prehajanje moškega v žensko vlogo še niso izumili. Ne Rosa Luxmeburg, ne Vida Tomšič in tud ne Hannah Arendt, če se omejimo zgolj na žensko teoretsko-revolucionarno misel 20. stoletja.

Avtor glasbe, ki je sila pomembni vsebinski del predstave, je Davor Herceg, ki je tudi korepetitor, likovna podoba je delo scenografa Jake Ivanca in Milana Percana, ki sta na zelo zoženem odru – ja , zdi se, da je to predstava za več mizanscenskega prostora – z neverjetnimi domislicami naredila čudeže, pa »odpuljeni« kostumograf, ki je Leo Kulaš, oblikovalec zelo natančno programirane in osredotočene svetlobe pa je Boštjan Kos. Vlogo dramaturškega svetovalca je prevzel igralec Gašper Tič, ki je tudi avtor zaključnih verzov, kot koreograf pa se je preizkusil igralec Domen Valič. Poskus je – po zagotovili koreografirancev in občinstva absolutno uspel. Na nič prostora se je plesalo skoraj tako kot v milanski Scali… Za jezikovno podobo uprizoritve je poskrbela natančna in kljub – ali pa prav zaradi komedijantskega besedila in smeh netlivega, včasih petega, večinoma pa govornjega, sem ter tja pocestnega in tudi povsem knjižnega jezika in – »buh pomagi, anke djalekta«, nepopustljiva lektorica Maja Cerar.

Ob Gašperju Tiču igrajo še Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič, Nika Rozman, Jurij Drevenšek in Domen Valič. To kar so odigrali, odpeli in odplesali je več kot igra. Včasih se zdi, da je na meji spakovanja, a je odigrano tako, kot za tako veseloigro, ki karikira samo sebe, kaj šele zgodbo in njene junake ter družbo v kateri je nastala, je treba reči, da je narejena nadvse profesionalno. Podrobno naštudirano, zapeljivo, z izjemno kreativno energijo. Kot da bi bili zares od tam in od takrat! Pianisti pri predstavi so Jan Sever, Marko Petrušič in Davor Herceg. Ne hkrati in vsi skupaj. Posamič in vsak zase – vsak na »svoji« predstavi. Avtor tega prispevka, ki je domala prerasel v oddajo, je Andrej Pengov, ki je tudi posnel in sestavil video zapise nastopa Jere Ivanc na novinarski konferenci ter iztisnil zelo povedne odgovore obeh intervjuvancev in seveda – kar s telefonom posnel poklon igralcev in navdušenje občinstva na petkovi prvi ponovitvi. Uporabljene fotografije z vaj so delo mojstrice Barbare Čeferin.

Aha, še to: Sinoči, torej v soboto zvečer, pa je bila na Velikem odru MGL že nova premiera, ki je bila obenem zadnja v tej sezoni. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Andrewa Bowlla Samba lantana se je po dolgoletnem premoru v režijskem ustvarjanju občinstvu v tej vlogi znova predstavila Barbara Hieng Samobor. Več o tej premieri pa v prihodnjih dneh.