Pri Mladinski knjigi predstavili poezije s preloma tisočletja
|
V začetku tedna so pri Mladinski knjigi Založbi predstavili tri knjige poezije. Radost pisanja, zbrane pesmi Wisławe Szymborske, Nobelove nagrajenke iz leta 96, zbirko poezije z naslovom Gospod Cogito, ki jo je napisal Zbigniew Herbert, tudi poljski pesnik in sodobnik Szymborske ter intimno poezijo Ade Škerl, je predstavil urednik Mladinske knjige Založbe Andrej Ilc, skupaj s prevajalcema Jano Unuk in Nikolajem Ježem oziroma urednico in avtorico spremne besede k Spečim metuljem Tanjo Petrič.
Andrej Ilc je na kratko opisal življenjsko zgodbo Nobelove nagrajenke, medtem, ko pa je Jana Unuk, velika poznavalka poljske poezije, o Szymborski in njenem delu povedala, da je pesnica skrivala začetek svojega življenja, saj ga je preživela v vonji in to je bilo vsekakor travmatično. Verjetno tudi zato ni objavljala svojih pesniških začetkov, ker jih je razumela kot popolnoma različne in drugačne od svojega siceršnjega opusa. Izdala pa je tudi dve socrealistični zbirki, iz katerih je objavila približno pet pesmi, ne glede na to, da je bilo drugih objavljivih del veliko, in tudi te lahko najdemo v Zbranih pesmih. Prelom v socrealizem se je zgodil po t.i. Szczecinskem kongresu, ko le bil le-ta leta 1949 v Poljski literaturi zapovedan in Szymborska je v tem trendu sodelovala. Njena poezija se ukvarja z raziskovanjem drobcev vsakdanjosti, zastavljanjem filozofskih vprašanj in izhajanje iz neliričnih situacij.
Niko Jež se je s svojim prevodnim delom seveda navezal na svojo predhodno govorko ter osvetlil poljsko liriko tistega časa z drugega zornega kota. Povedal je, da morebiti Szymborska sicer ima v končni fazi nek tragičen pogled na svet, na življenje, a še vedno ohranja radost pisanja, radost bivanja in radost zadoščenja, ki ga ima pesnik ali pesnica, ko odkriva te enkratne trenutke. Herbert pa je pesnik kjer so vse teme, tudi ljubezenske, možne ravno čez neko drugo, individualno perspektivo. To je pesnik, ki ne izpoveduje nekih zasebnih, individualnih razpoloženj, ampak predvsem izreka neka individualna, tudi intimna spoznanja, neke resnice, ki se mu odkrijejo, je povedal Niko Jež.
Za zaključek sta Ilc in Tanja Petrič spregovorila o intimni liriki Ade Škerl, času njenega ustvarjanja na Slovenskem, predvsem pa o zbirki Speči metulji. Ilc je najprej poudaril, da je geneza knjige zelo zanimiva, ravno tako protagonistka sama. Glede na to, da letos mineva deset let od njene smrti in 70 let od prve njene pesniške zbirke Sence v srcu, je Ilc ugotovil tudi, da je to pesnica, ki jo šele spoznavamo. Temu je pritrdila tudi Tanja Petrič, ki je izpostavila, da obstaja veliko pesmi, ki jih pesnica ni objavila. Pesnica je sicer prevajala iz francoskega jezika, večino svojih del pa je objavljala na radiu, kjer je delala kot lektorica. Poudarila je še, da zbirka razbija stereotipe predvsem o avtorici – le ta ni bila izključno ljubezenska pesnica.
Za Radio KAOS sem prispevek pripravila Urška Pengov Bitenc