P. Kristan: Dr. M. Astatke je v Aziji odkril simfonijo iz 6. stoletja

O dveh mojstrih drugačne glasbe. izjemnem obisku Druge godbe in dežurstvu »modrih« na Metelkovi

Pred tednom dni se je začel sklepni večer letošnje, tridesete Druge godbe, mednarodnega festivala, ki si je po mnenju britanske revije Songlines tudi letos in – sodeč po letošnjem uspešnem dogajanju – verjetno še za kdaj v prihodnje, zagotovil ugledno mesto med petindvajsetimi najboljšimi tovrstnimi festivali na svetu. Po povsem neuradnih podatkih in približnih ocenah, ga je v treh večerih od četrtka, 29. maja, ko je šlo za festivalski pred-večer v čast respektabilni obletnici, pa do nedeljskega zgodnjega jutra, prvega junija, obiskalo več kot štiri tisoč petsto ljubiteljev glasbe, ki jo zdaj že tradicionalno, včasih tudi nenatančno, uvrščajo med drugo godbo.

Tudi letos se je potrdilo, da gre za drugo, vendar brez izjeme, sijajno muziko, ki je (lahko) tudi drugačna. Že prvi pred-večer z Juano Molino in njeno skupino treh vsestranskih več-instrumentalistov in vokalistov ter mojstra na mešalki in njenih orodjih v Klubu Cankarjevega doma je zgolj potrdil upravičenost oznake, drugačna, druga… godba. V podkrepitev vzdušja drugačnega, drugega v tej godbi – samo nekaj zvočnih in video trenutkov s tega koncerta, ki se je končal z nenačrtovano dolgim »bisom«.

Že večer potem, v petek, je Druga godba napolnila veliko dvorano v Kinu Šiška. Katedrala ji rečejo. Dvorani, namreč. Za to je gotovo več razlogov. Eden med njimi je bržčas tudi dejstvo, da na njenem odru pogosto nastopijo božanstva. In med njimi je bil tisti petek (zgodaj) zvečer tudi izjemni mojster vibrafona, wurlitzerja in tolkal Etiopijec Mulatu Astatke, z zasedbo, ki jo tvori še sedem mojstrov James Arben, saksofonist, klarinetist in flavtist, pa trobentač Byron Wallen, in violončelist Ian Burdge, Nick Ramm – pianist in klaviaturist, John Edwards, kontrabasist ter tolkalist Richard Olatunde Baker in bobnar Tom Skinner. Z njihovega koncerta smo tudi pripravili kratko zvočno in video ilustracijo, vendar se je petkov večer nadaljeval pozno v noč tako v šišenski Katedrali z nastopom kitarista Bombina, Tuarega iz Nigerja in nato še vse do ranega jutra v AKC Metelkova mesto s štirimi nastopi iz štirih različnih koncev Sveta.

Petkov večer, kar med Astatkejevim koncertom, je bila tudi priložnost za pogovor, ki je bil kar nekakšna mala preliminarna analiza letošnjega programja Druge godbe. Če rečemo programja, seveda ne mislimo zgolj na program, ki se je končal v soboto tako, da so bili prvi koncerti že zgodaj popoldne – vse do poznega popoldneva v Cankar-jevem domu, z večernim vrhuncem v Križankah, kjer je nad prepolnim poletnim gledališčem ob pomoči Slovenskega okteta in Orkestra srbske vojske kraljeval Magnifico ter sklepnim dogodkom v Kanalu »nič« . Channel Zero v Metelkova mesto, ki je trajal znova krepko v jutro in je imel za nekatere obiskovalce, potem, ko so jim iz zasede »zatežili« dežurni »plavci« na biciklih, tudi gmotne posledice. Skratka – pogovor, ki mu je – kljub slabši kakovosti zvoka – vredno prisluhniti, se je zgodil že petek zvečer. Naš sogovornik je bil neumorni Primož Kristan, prispevek pa je pripravil Andrej Pengov.