Ptičjeslovje Aleksandra Stroganova premierno na Mali sceni MGL

Režiser Zvone Šedelbauer: Črna komedija?Ne.Prava dramska igra za par in prišleka!

Sinoči je bila na odru Male scene Mestnega gledališča ljubljanskega premierno in sploh prvič v Sloveniji prikazana dramska igra ruskega avtorja srednje generacije Aleksandra Stroganova Ptičjeslovje. Delo, v katerem, tudi če se ponudi kak ošvrk po polju političnega, političnost ne najdeš niti z lučjo pri belem dnevu, nosi letnico 1998. Neokrnjeno besedilo, kakor pojasnjuje prevajalec, prof. Miha Javornik, z besedjem, sintakso in pripovedjo samo, poudarja več seksualnega in iz tovrstne neizpolnjenosti akterjev izhajajoče nevroze, kot postavitev sama. Stroganov, ki je izraziti predstavnik ruske post-sovjetske dramatike – razcvetela se je prav v času nastanka Ptičjeslovja – je kot psihiater in psihoterapevt razvil poseben slog pisanja.

Skoraj 50 njegovih dram temelji tudi na strokovnih raziskavah, liki pa so produkt njegovih poklicnih izkušenj. Kot psihiater in profesor na altajski medicinski fakulteti je namreč zasnoval terapijo za nevrotične bolezni, ki temeljih na besedilih Stanislavskega, Brechta in Mihaila Čehova.
Še preden sem si predstavo, ki so jo žanrsko označili kot »črno komedijo«, ogledal, sem se – posebej za Radio KAOS – pogovarjal z režiserjem Zvonetom Šedelbauerjem.

Celotna ekipa je v to predstavo, sodeč tako po izjavah na novinarski konferenci, kot tudi na podlagi sinoči videnega, vložila veliko energije, med vajami nenehno preverjala ustvarjalne dvome in vsekakor opravila veliko delo. Izvrstno jo, vsak svoji zahtevni vlogi ustrezno, odigrajo Jaka Lah, Tanja Dimitrievska in Jožef Ropoša, ki po premieri znance in prijatelje prepričuje, da je znova nekoliko pridobil na teži prav »v svrho« te predstave. Dramaturginja je bila Alenka Klabus Vesel, njena asistentka pa študentka filozofske fakultete Lejla Švabić. Za likovno podobo predstave so poskrbeli scenografka Špela Puc, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov in oblikovalec svetlobe Branko Šulc. Lektorica je bila Maja Cerar, glasbo pa je zložil Igor Leonardi.

Predstava zagotovo sodi med umetniške izdelke in tudi če bi njeni ustvarjalci v prvem delu poskrbeli za nekaj več dinamike in časovne intenzivnosti, najbrž ne bi dosegla bistveno večje popularnosti. Gotovo pa se bodo – in to je bilo videti in slišati tudi na in po premieri – vzpodbudno odzvali gledališki poznavalci, sladokusci in morda celo zdravitelji ali skrbniki duš ter nadzorniki človeških stranpoti. Skratka: kvalificirana publika. Morda je nekaj resnice, tudi v tem, da je bila igra, kljub nekaterim izjemnim komičnim, nemalokrat tudi strašljivo prepričljivo odigranim prizorom in vlogam, preveč »odpeljana« s področja seksualnosti, razvrata in incestuoznega – v bližino območja kriminalke.
Za Radio KAOS sem si Ptičjeslovje ogledal in se z režiserjem Zvonetom Šedelbauerjem pogovarjal – Andrej Pengov. V prispevku uporabljene fotografije, posnete na vajah, so delo Mihe Frasa.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *