Simon Popek, 29. Liffe: Filmi kot izpoved, zapis časa in strast.

Simon Popek, programski direktor: Letošnji Liffe je tudi opomnik, kako je film nerazdružljiv s politično realnostjo, ne glede na to, s katere strani se je filmarji lotijo. To razmerje je lahko ironično (češki novi val) ali npr. alegorično, kot kaže precejšen del opusa Christiana Petzolda (posvečamo mu izbor šestih del), čigar novi film Tranzit realistično zgodbo Anne Seghers, postavljeno v drugo svetovno vojno, elegantno prilagodi ksenofobnim razmeram v sodobni Evropi. Lahko je tudi groteskno, kot kaže Donbas, novi film stalnega gosta Sergeja Loznice, ki ne skriva teženj, da je njegovo delo obenem koroziven agitprop.

To je Liffe, Ljubljanski mednarodni filmski festival. Njegova 29_izvedba; 112 filmov, od tega pet slovenskih, se bo odvrtelo z več ponovitvami v Ljubljani, Mariboru, Celju in Novem mestu; Čaka nas dvanajst dni izbranega filmskega nabora najboljšega v zadnjem času, pa tudi od kdaj poprej; Vse od srede 7_ pa do nedelje 18_novembra.

Pričakujejo prek 40000 obiskovalcev in morda si ga bo – vsaj na zaključni prireditvi večer poprej, v soboto, ko bodo podeljene nagrade, ogledal tudi kateri od kandidatov na občinskih volitvah, ki bodo dan zatem, ko se pozno zvečer festival tudi zares konča, v napetem pričakovanju razpleta njihovega filma. Zadnja projekcija letošnjega festivala bo namreč v nedeljo pozno zvečer v kinu Komuna, ko bo na spotredu korejsko-japonski film Požiganje; Na sobotni sklepni svečnosti pa bodo predvajali češke Zimske muhe, slovenskega režiserja Olma Omerzuja, ki kandidira za tujejezičnega Oskarja: Začeli pa bodo to sredo s krajšo slovenostjo in s filmom Mirana Zupaniča Poj mi pesem, dokumentarcem o Vladu Kreslinu.

Morda še beseda o nagradah in glavni žiriji: Vodomec (Kingfisher), gre režiserju najboljšega filma iz sekcije Perspektive. Izbere ga mednarodna žirija v sestavi Klaus Eder, nekdanji urednik mesečne filmske revije, od leta 1968 pa filmski kritik pri Bavarskem radiu, Jurica Pavičić, pisec, scenarist in filmski kritik iz Splita in selektor hrvaškega Filmskega festivala v Motovunu ter Ida Weiss, ki deluje v filmski produkciji od 1994, s sestro, režiserko Majo Weiss v produkcijski hiši Bela film, od 2005 pa vodi tudi zavod za kulturne dejavnosti Senca studio. Vodomca podeljuje glavni pokrovitelj Telekom Slovenije d. d. Nagrada občinstva zmaj bo podeljena najbolje ocenjenemu filmu s strani publike, nagrado FIPRESCI podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, nagrado za najboljši kratki film priskrbi Rap-ing d.o.o., mladinska žirija Kinotrip pa izbere najboljši mladinski film.

O vsem tem in še o marsičem, kar se bo dogajalo na 29. Liffu ali ob njem, smo se, posebej za Radio KAOS, pogovarjali s programskim direktorjem festivala Simonom Popkom.

Namesto običajnega povzetka pogovora objavljamo kar njegov uvodnik, snet s pletne strani Liffa, od koder smo si sposodili tudi fotografiji, ki so delo Mance Juvan. Vse drugo – tudi pogovor s Simonom Popkom pa sta pripravila in opravila Urša Pengov Bitenc in Andrej Pengov.

ßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßßß
Uvodnik k 29. Liffe
Ob petdeseti obletnici »leta 1968«, ko se dobršen del sveta spominja vsaj dveh pomembnih političnih mejnikov (majskega v Franciji in avgustovskega na Češkoslovaškem), se spodobi, da se tudi v povezavi s filmom vsaj obregnemo ob tovrstne dogodke. Če smo prvemu pozornost namenili na Festivalu dokumentarnega filma, potem češkemu novemu valu namenjamo še več prostora v okviru Liffove retrospektive, ne zgolj zaradi okrogle obletnice, temveč tudi zavoljo žalostnega dejstva, da sta nas letos aprila v petih dneh zapustila Juraj Herz in Miloš Forman, ključna protagonista »nove vlne,« ki je tedaj očarala ves svet.

Obenem je to opomnik, kako je film nerazdružljiv s politično realnostjo, ne glede na to, s katere strani jo filmarji »primejo«. Njuno razmerje je lahko ironično (češki novi val) ali npr. alegorično, kot kaže precejšen del opusa Christiana Petzolda (posvečamo mu izbor šestih del), čigar novi film Tranzit realistično zgodbo Anne Seghers, postavljeno v drugo svetovno vojno, elegantno prilagodi ksenofobnim razmeram v sodobni Evropi. Lahko je tudi groteskno, kot kaže Donbas, novi film stalnega gosta Sergeja Loznice, ki ne skriva teženj, da je njegovo delo obenem koroziven agitprop.

Političnih izjav je tudi letos na Liffu kar nekaj, ustvarjalcem se lahko kvečjemu zahvalimo, da jih znajo elegantno, nevsiljivo vtkati v svoje (povečini) osebne zgodbe; ob tem so lahko igrivi (Bojevnica), asketsko sugestivni (Tovor), brutalno neposredni (Stiks), karikirajoči (Mala bela laž), melanholični (Dovlatov; Poletje), metafikcijski (Vseeno mi je, če se bomo v zgodovino zapisali kot barbari) ali esejistični (Knjiga podob).

Na srečo so filmi tudi abstraktno-senzorični in ponujajo čiste doživljajske užitke, na kar nas spominjajo predvsem azijski avtorji (npr. Naomi Kawase ali Lee Chang-dong), ki se jim letos pridružujejo tudi nekatere evropske avtorice, npr. Claire Denis, Alice Rohrwacher in naša Sonja Prosenc. Vsega bo tudi tokrat za vsakogar dovolj!
(Simon Popek na spletni strani 29. Liffe)

Simon Popek, 29. Liffe: Filmi kot izpoved, zapis časa in strast. Simon Popek, 29. Liffe: Filmi kot izpoved, zapis časa in strast. Simon Popek, 29. Liffe: Filmi kot izpoved, zapis časa in strast. Simon Popek, 29. Liffe: Filmi kot izpoved, zapis časa in strast. Simon Popek, 29. Liffe: Filmi kot izpoved, zapis časa in strast.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *