Tomaž je že iz zapora, Završan pa doma, tako kot vi, verjamem!?

V teh dneh, ko smo razsejani in več ali manj varno spravljeni po svojih čumnatah in domovih in ko tudi gledališča obiskujemo prek interneta ter si na daleč ogledamo kak posnetek posebej za ta čas ponujenih predstav, smo se tudi v uredništvu Radia KAOS odločili, da z živimi, tako rekoč neposrednimi pogovori z umetniki skušamo vzdrževati nekaj ustvarjalne napetosti, naboja, ki nam ju tako hinavsko jemlje ta pandemična bolezen, koronavirus imenovana.

Pred dnevi smo v njegovem delovnem kabinetu »na daljavo« obiskali gledališkega, televizijskega in filmskega igralca Branka Završana; Še januarja je bil del trojke, ki je naštudirala predstavo Plašč, tako rekoč mesec in kak dan čez, ko je začasno prekinjeno delovanje vseh gledališč in je zamrznjen tudi spored njegovega gledališča pa že pripravlja scenarij in vse kar sodi zraven, za posebni dogodek, s katerim bodo decembra proslavljali častitljivo obletnico njihovega hrama umetnosti; Piše besedilo in scenarij za uprizoritev, ki jo v celjskem gledališču pripravljajo ob 70-letnici SLG Celje in ki naj bi se zgodila v začetku decembra, ko bo ta virusni dinozaver, verjamemo, premagan in ko bomo posledice njegovega divjanja še krepko občutili. 

S to zahtevno nalogo se naš sogovornik ukvarja te dni, ko mora ostati, tako kot skoraj vsak od nas, doma, proč od drugih, daleč od občinstva; Pogovor sva začela prav o življenju v teh novih, zaostrenih razmerah, v katerih sta se znašla, tako kot večina njunih gledaliških kolegov in večina prebivalstva v Sloveniji, s poklicno in življenjsko partnerico Lučko Počkaj, ki še z 22 kolegicami in kolegi tvorita tamkajšnji igralski ansambel; Najbrž ni treba posebej omenjati njegove prepričljive vloge po nedolžnem zaprtega Tomaža, očeta glavne igralke Nike (Ajda Smrekar) v pravkar končani in odmevni nanizanki V imenu ljudstva. Tudi o tem je tekla beseda – a še pred snemanjem glavnega dela pogovora.

Uspelo nam bo, kot sva ugotovila, z močjo in prodornostjo človeškega kapitala, ki pa mora ostati zdrav, da kaj velja, da mu delnice ne padejo prenizko ali da gre v stečaj, morda kolapsira, in z dobri željami, po zdravju ter s prisego zapovedi, da ostanemo doma, sva z Brankom Završanom pogovor tudi končala. Vendar je ob koncu vendarle treba povedat, da je korona virus vsaj posredno bržčas vplival tudi na nekatere nenatančnosti v najinem pogovoru.

Na začetku sva ugibala, na katero delo se nanašajo moji približki, ko sem si pred intervjujem površno ogledal spletno stran SLG Celje in potem nehote sogovornika speljal na napačno stran ugibanja… Mislil je, da govorim o njegovem avtorskem projektu, v katerem so v soavtorstvu sodelovali tudi Minca Lorenci, Lučka Počkaj in Aljoša Koltak, o predstavi z naslovom Dej, ne govor. Ta je bila v začetku novembra 2016 premierno uprizorjena – brez besed a z veliko gibalnega in glasbenega in zvočnega mojstrstva in s sijajnimi maskami izjemnega svetovno znanega oblikovalca mask Donata Sartorija,  ki je pol leta pred to predstavo umrl v starosti 77 let.  Maske tega umetnika so pravzaprav glavni liki predstave, posvečene njemu in njegovi tudi že pokojni takrat dvajset let mlajši italijanski rojakinji gledališki in filmski umetnici Monici Samassa.

V mislih pa sem pravzaprav imel v uvodu že omenjeno glasbeno dramatizacijo Gogoljevega Plašča, predstavo, ki je bila v režiji mladega Juša Zidarja krstno uprizorjena konec januarja na Malem odru. Namreč – tudi v tej predstavi Branko Završan nastopa s harmoniko, avtor glasbe je bil makedonski skladatelj Marjan Nećak, dramatizacijo pa sta podpisala Tina Kosi, ki je bila tudi dramaturginja in Juš A. Zidar, ki je ob režiji sooblikoval tudi svetlobo. V Plašču sta ob Završanu v dosedanjih 17-ih uprizoritvah in vsakič v polno zasedeni dvorani Malega odra nastopila tudi Beti Strgar in Urban Kuntarič.

Prebrskali smo medmrežne vire, ki so resnici na ljubo, skromni in prek telefonskih in e-poštnih poti med osebnimi viri preverili odmeve na to predstavo v različnih javnostih. Skupna ocena je, da je bila premiera Plašča zelo dobro sprejeta. Predstava zahteva izjemen igralski angažma, pravi Završan, je precej tankočutna, igralska sredstva pa so skrčena na minimum. Zgodba je jasna a polna podrobnosti, ki narekujejo močno osredotočenost občinstva, kar je bilo moč opaziti tudi pri dijakih, ki se med predstavami nemalokrat ukvarjajo s čim drugim, samo s predstavo ne. Poldrugo šolsko uro dolga predstava, najbrž tudi zaradi veliko dobre glasbe, pri čemer je odločilen prispevek izjemne pianistke Beti Strgar, vzpostavi vzdušje predanosti dogajanju na odru od začetka do konca. Brane Završan, je potem, ko sva snemanje pogovora že končala, dodal, kot zapiše:  … še en prijeten podatek –  tudi igralci jo imamo radi. Zahteva poln angažma, nenehno prisotnost v dogajanju, transponiranoin zahtevno igro, a to je tisto, kar osmišlja naše delo. Kaj natančno je mislil z oznako »transponiranosti«, ne vemo, si pa predstavljamo, da gre za (ne)kaj iz najbrž zahtevnega, po Gogolju nemalokrat tudi zateženega besedila, prestavljenega, prenesenega, permutiranega na (glasbeno barvit) oder, ki pritegne in priklene gledalčevo pozornost v tisti dobri uri, kolikor predstava traja?

V gradivih za to predstavo sem našel Gogoljev citat, da …Imamo neizmeren dar za to, da vse, kar je, pretvorimo v nepomembno. Takemu (permutiranemu) branju Gogoljeve predloge sledi tudi ta glasbena dramatizacija, ki se s songi, ki so že preskušeno Završanovo mojstrstvo, premišljeno in odlično znajde v ne pogosto videni prav taki (šinjelni, plaščevski) obliki glasbenega gledališča. Šinjel (Шинель) je namreč naslov igre Plašč v izvirniku. Ko pandemija tega ubijalskega in tudi v gledališčih in koncertnih dvoranah ultimativnega virusa mine, bodo s tem delom bržčas še nastopali. Za zdaj so, smo, vsi doma, kjer ostanemo še dolgo. Najbrž vsaj do konca te gledališke sezone.

To so tudi razlogi, da je tradicionalni SLG-ejev Festival Dnevi komedije prestavljen na nek še nedoločen termin. So pa pred dnevi prav od tam povabili, kar postaja aktualna priložnost in praksa večine slovenskih gledališč, k virtualnemu ogledu predstav. Povezave do predstav bodo postopoma nalagali na spletno stran pod rubriko »Aktualno« in na družbena omrežja. Ogledati si jih je mogoče kadarkoli in na vseh napravah kjer je naložena aplikacija Youtube… Sporočili so, da si je  že mogoče ogledati Nušićevo komedijo Žalujoča družina, ki je nastala v režiji Igorja Vuka Torbice in koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj.

Na varen način, v tehničnem smislu ne do konca izpiljeno, sem se z Brankom Završanom za Radio KAOS pogovarjal Andrej Pengov. Fotografije z vaj za predstavi Dej, ne govor in Plašč ter fotoportreti Počkajeve in Završana ter gledališča pa so povzeti s spletne strani https://www.slg-ce.si/.

Tomaž je že iz zapora, Završan pa doma, tako kot vi, verjamem!? Tomaž je že iz zapora, Završan pa doma, tako kot vi, verjamem!? Tomaž je že iz zapora, Završan pa doma, tako kot vi, verjamem!? Tomaž je že iz zapora, Završan pa doma, tako kot vi, verjamem!? Tomaž je že iz zapora, Završan pa doma, tako kot vi, verjamem!?

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *