Verdijeva opera Luisa Miller – prelom s tradicijo ter priložnost za solistične in zborovske bravure pa tudi za počasno delovanje strupa.

Tatjana Ažman, dramaturginja: Luisa Miller (1849) je bila prvič uprizorjena v Teatro San Carlo v Neaplju. Dela, ki jih je Verdi ustvaril pred tem, so s stališča čustev in motivacije osrednjih oseb veljala za bolj preprosta, od tod dalje pa je skladatelj v svojem opusu začel graditi nov in bolj zapleten svet… V dramski podlagi, po kateri je Cammarano napisal libreto, sta ga pritegnili zgodba, polna strasti, in neizbežnost, s katero protagonista drvita v tragični konec, usodno posledico prepleta družinske tragedije z determiniranostjo, ki jo je krojilo politično in družbeno življenje. Psihološko prodorni in večplastni značaji, med njimi vsekakor v politično spletko ujeta Luisa in Rudolf, ki se ne more sprijazniti z njeno odločitvijo za poroko z drugim moškim, ter dejstvo, da ljubimca prepozno spregledata igro intrig, so bili več kot zgolj dobra osnova za to, da se je razkril tudi Verdijev dar za čudovite lirične linije in pretanjeno orkestracijo... Delo, polno lepote in žlahtnosti, je vselej kljubovalo okusom mode, zlasti Rudolfova arija Quando le sere al placido se je v zgodovino zapisala kot eden izmed biserov klasičnega tenorskega repertoarja… Priznani režiser Lutz Hochstraate, ki je pred leti na naš oder postavil še vedno »živo« predstavo La traviata. Za dirigentskim pultom je češki dirigent David Švec.

Zadnji četrtek v februarju, dva dni pred novo premiero v ljubljanski Operi nas je v studiu Radia KAOS obiskala dramaturginja uprizoritve Verdijeve opere v treh dejanjih Luisa Miller gospa Tatjana Ažman, ki je tudi urednica gledališkega lista in avtorica večine besedila; Pogovor smo neposredno, torej »v živo«, objavili v četrtek okrog kosila, posnetek pogovora pa na spletni strani objavljamo nekaj dni po premieri.

Premiero smo si seveda ogledali in sklepni del tega prispevka, ki je tako prerasel v krajšo oddajo pa smo pripravili kak dan po tem. Libretist Salvatore Cammarano (1801–1852) se je oprl na dramo Spletkarstvo in ljubezen Johanna Christopha Friedricha von Schillerja (1759–1805), prevod libreta za slovenske nadnapise je delo Sonje Berce, angleški so delo Nataše Jelić, za slovensko priredbo pa je poskrbela Marja Filipčič Redžić; Opera je namreč izvedena v italijanskem izvirniku; Jan Ovnik mladi vsestranski glasbenik, kitarist, vokalist, skladatelj, član zasedbe Lynch, raziskovalec glasbe, muzikolog, pa v eseju z naslovom Luisa Miller: med okostenelostjo tradicije in vizijo izdatnejše dramatičnosti, objavljenem gledališkem listu, med drugim zapiše: (navajam) V kontekstu Verdijevega stanovitnega napredovanja pripada posebno mesto operi Luisa Miller, ki stoji nekako na križišču skladateljevega kompozicijskega razvoja; Še več, zdi se, da meja med njegovim zgodnjim in zrelim ustvarjalnim obdobjem poteka kar nekje po sredini opere: če je prvo dejanje zasnovano še povsem v znamenju opernih konvencij 19_stoletja, se drugo, še posebej pa tretje dejanje že nagibljeta k bolj dramatičnemu, osebnemu dojemanju operne tvarine; Verjetno je prav to razlog, da Luisa Miller danes ne spada med najbolj priljubljene opere Giuseppa Verdija, zato pa jo zaznamuje izdatnejša umetniška vrednost (konec navedka).

Za konec pa morda še sklepni vtis s premierne uprizoritve. Zagotovo ni naključje, da te Verdijeva opere pogosteje ne uvrščajo na repertoarje. Izvedbeno je zahtevna v pevskem in instrumentalnem pogledu, saj neprizanesljivo razpre vse, kar solisti, zbor, orkester z dirigentom, režiser in končno tudi  kostumograf, scenograf in oblikovalec svetlobe zmorejo. Bržčas tudi zaradi recitativov, nekaj petja brez spremljave in predvsem dolgega, razvlečenega delovanja zaužitega strupa v tretjem dejanju. Korenitejši glasbeni in režijski poseg v izvirnik bi bil tako v glasbenem kot tekstovnem delu vsekakor drzno in pri delih klasikov nerado videno dejanje a za končni učinek in dober vtis v teh sodobnih časih več kot koristno. Mojstrstva solistov kot so Martina Zadro, Jenish Ysmanov, Peter Martinčič, Nuška Drašček (ter še kdo, in mednje seveda sodi tudi zbor v vseh odrskih postavitvah, tudi kadar ga ni videti in ko se moški in ženski del zasedbe »pogovarjata« kot odmev nekje za kulisami) bi najbrž še izdatneje ogrela srca in dlani publike. Režija je učinkovala preskušeno, dokaj formalno, brez večje ambicije po višji ravni uprizoritve, scena pa je delovala, kot da bi avtorju zabičali, naj ne porabi preveč cvenka. Učinkovitost uporabe svetlobe in sence je bila nekajkrat videti, kot da vsi trije preskušeni mojstri mizanscene niso povsem usklajeni. Dogajalo se je, da so solisti, tudi kadar sta dogajanje na odru in vsebina (tekst in glasba), narekovala drugačno scensko rešitev, vstopili ali pa zastali v senci, proč ali na robu svetlobnega žarka. Kostumi in maska so opazno in učinkovito podkrepili tisto, kar v opernem delu, Verdijevem pa sploh, pričakuje občinstvo: operno razkošje.

S podrobnostmi zgodbe, npr. ljubezni – pravi ali koristoljubno hlinjeni, časovni in mikrolokacijski umestitvi dogajanja, zapletu in razpletu na tem mestu ne bomo utrujali. Je treba prebrati gledališki list in videti predstavo. Z nekaj več koncentracije in napenjanja oči zaradi slabih kontrastov in s tem slabše čitljivosti nadnapisov na enem od dveh različnih nivojev, kar seveda zmanjšuje možnosti uživanja v Verdijevi glasbi, se po dveh urah in pol lahko zadovoljni prebijete do konca. Nesrečnega za glavna junaka, uspešnega za protagoniste in srečnega za občinstvo. Opombi, da je sklepni del preveč razvlečen, navkljub. Pred 171. leti, takrat torej, ko je tudi Prešeren že prenehal s pesnikovanjem, jim je bilo to najbrž všeč. Nekaterim je še dandanes. Morda bolj tistim, ki se ne navdušujejo nad filmi v kinodvoranah ali dolgočasnostjo tv-sporedov. Lepo je poslušati mojstrsko odigrano in zapeto glasbo. Ampak dobrega se človek (hitro) preobje…

Ljubljansko postavitev opere Luisa Miller sem si za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov in posnetki z novinarske konference so tudi moje delo, med tem ko so fotografije z vaj, objavljene v tem prispevku, delo mojstrice Darje Štravs Tisu.