Veseli dan ali Figarova svatba – pred in po premieri ter dveh ponovitvah v ljubljanski Operi.

Yulia Roschina: Ob koncipiranju režije sem se oprla na Beaumarchaisovo predlogo in njegov naslov. Poroka je vir vseh norosti, konfliktov in končno tudi uravnoteženja moškega in ženskega principa. Pri realizaciji koncepta je pomembno delo opravila scenografka in kostumografka Vasilija Fišer. Marko Hribernik (po Einsteinu): Mozartova glasba je lahka za amaterje in težka za profesionalce. In to smo izkusili tudi mi pri študiju in postavitvi Figarove svatbe. Matjaž Farič: Pri opernih pevcih se je v minulih 20-ih letih pokazala ogromna razlika pri razumevanju in pomenu igre in giba.

Sredi pravkar iztekajočega se tedna smo v uredništvu načrtovali pogovor z eno ključnih soustvarjalk v četrtek premierno uprizorjene opere Figarova svatba Wolfganga Amadeusa Mozarta, režiserko Yulio Roschino. Pa se je skupni načrt razpršil – domnevamo – v veliki koncentraciji obveznosti, naporov in pričakovanj tik pred premiero. Figarovo svatbo so napovedovali kot njen prvenec na odru glavne slovenske operno-baletne hiše, čeprav se je v gledališču nasploh – se pravi tako v dramskem, v glasbenem pa še posebej, že mnogokrat preskusila. Večinoma uspešno in odmevno. Uredniški načrt se je torej porazgubil v megli ustvarjalnih predpremiernih napetosti, tako da smo se oprijeli gradiva, ki smo ga posneli na predstavitvi, kot so jo za novinarje pripravili v začetku pravkar iztekajočega se tedna.

Leto 2016 ni zgolj Shakespearovo, je tudi Mozartovo leto, saj je letos 260 let od njegovega rojstva in njegova Figarova svatba je po besedah Rocca umetniškega vodje opere, nadaljevanje lanskega repertoarja opredeljenega s klacisizmom, kamor sodi tudi lani postavljeno Gluckovo delo Orfej in Euridika.

Režiserka Yulia Roschina je režijo zasnovala na literarni predlogi Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa, ki je pomenila revolucijo za takratne politične razmere tako v Franciji, ko se je prav z njegovimi sporočili nekaj kasneje napajala francoska meščanska revolucija. Kot zapišejo v gledališkem listu pa (navajam) »…Na Dunaju predstave po tej predlogi niso bile dovoljene, čeprav je car objave dela dopuščal.«

Roschina je, kot že povedano, Figarovo svatbo mizanscensko oblikovala v tesnem sodelovanju s scenografko in kostumografko Vasilijo Fišer ter s koreografom Matjažem Faričem. Koreograf je sodeloval z ljubljansko Opero nazadnje pred 20-imi leti. Opazil je izjemen napredek pri razumevanju pomena igre in giba pri nastopajočih. Opazno pa so se izboljšali tudi pogoji dela.

Mozartova glasba je velika ljubezen dirigenta in glasbenega vodje te predstave Marka Hribernika. V kratkem času je moral za nastop pripraviti trojno zasedbo.
Pri proučevanju značaja Susanne, Figarove izvoljenke je Urška Arlič Gololičič naletela na vrsto vprašanj, do katerih se je morala opredeliti ob postavljanju enega od dveh ključnih in še marsikaterega drugega pomembnega lika na operno sceno.

V alternaciji s sopranistko Arlič Gololičič, ki je pela vlogo Susanne na premieri, nastopata še gostji Elvira Hasanagić in Štefica Stipančević, naslovno vlogo Figara pa je v četrtek pel basist Peter Martinčič. Takole je opisal veseljakov zaskrbljeni lik.

V alternaciji s Petrom Martinčičem nastopa Robert Vrčon. Nastopajo še Ivan Andres Arnšek in Slavko Savinšek – vsi v vlogi grofa Almavive, lik grofice Almaviva so oblikovale Galja Gorčeva, Norina Radovan in Rebeka Radovan, Cherubine pa Elena Dobravec, gostja Nuška Drašček Rojko in Dunja Spruk. Vlogo Marcelline pojejo in igrajo Zdenka Gorenc, Mirjam Kalin in Vlatka Oršanić, Bartola pa Saša Čano in Juan Vasle. Andrej Debevec in Rusmir Redžić sta ustvarila Basilia, Don Curzia pa Matej Vovk in Edvard Strah, Barbarino pa gostji Anea Mercedes Anžlovar in Martina Robinšak. Robert Brezovar in Anton Habjan pa sta v Figarovi svatbi postala Antonio. Seveda sta tu še zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana, uporabili pa so tudi sijajni instrument tistega časa – čembalo. Čembalista sta Mojca Lavrenčič in Tomaž Sevšek.

Med ustvarjalci te predstave, za katero si je treba vzeti zvrhan kos večera in ki ji po prvih ocenah in po prvih treh predstavah zmanjka nekaj tiste energije in prepričljivosti, ki smo ju skušali predstaviti v tem prispevku, so še oblikovalec luči in projekcij Jaka Varmuž, dramaturginja Tatjana Ažman, lektorica Nevenka Verstovšek, vodja zbora Željka Ulčnik Remic, koncertni mojster Gregor Traven in izdelovalka pokrival Ana Lazovski. Mi si te operne novitete iz repertoarja glavne operne hiše v državi še nismo ogledali, zato tem ocenam, ki se sicer najbrž razlikujejo od zasedbe do zasedbe, ne moremo niti prikimati niti odkimati. Kakor koli: predstavo si je treba ogledati, saj je bilo vanjo – to pač smemo zatrditi – vloženo veliko dobre energije in srčnosti. Pa tudi, da se, kot pravi maestro Marko Hribernik, poglobimo vanjo, jo spoznamo in razumemo ter se srečamo vsaj s ključnim trenutkom resnice. Opernim, ustvarjalnim, Figarovim, in bržčas tudi svojim, osebnim..

Pred tednom dni smo v njegovem 86 letu življenja, izgubili izjemno osebnost na področju interpretacije stare glasbe dirigenta Nikolausa Harnoncourta, v Nemčiji rojenega plemiča in avstrijskega maestra, katerega spominu se globoko priklanjajo tudi ustvarjalci Figarove svatbe. Tako po Rockovih kot po Hribernikovih besedah na novinarski konferenci je odločilno vplival na spoznavanje, proučevanje in poustvarjanje Mozartove glasbe. Prispevek sem pripravil Andrej Pengov. Objavljene fotografije z vaj pa so delo Darje Štravs Tisu.