Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990 (22.FDF), od 11. do 18. marca v Slovenski kinoteki
|
Kljub spremembam in ponedeljkovi popolni odpovedi celotnega 22_Festivala dokumentarnega filma, so včeraj, v torek popoldne, iz Cankarjevega doma sporočili, da bo sekcija Retrospektiva 22_Festivala dokumentarnega filma Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990 v Slovenski kinoteki potekala brez sprememb, torej od srede, 11_marca, do srede, 18_marca 2020. Program in urnik filmskih projekcij Retrospektive veljajo, kot je bilo napovedano; Informacijsko središče Cankarjevega doma je odprto vsak delovnik med deseto in petnajsto uro v podhodu Maxija, kjer so na voljo tudi podrobnejše informacije v zvezi s programom, njegovimi spremembami in vstopnicami.
Ves preostali program in filmske projekcije 16 celovečercev letošnjega Festivala dokumentarnega filma pa so prestavljene na nov termin od srede, šestega do srede, trinajstega maja 2020; Že kupljene vstopnice bodo veljale za nove termine; urnik filmov bo ostal nespremenjen.
Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990
Ob trideseti obletnici padca berlinskega zidu in združitve Nemčij se zdi kratka retrospektiva nekdanjega vzhodnonemškega dokumentarca primerna izbira, zapiše Simon Popek v festivalskih gradivih, sploh ker filmska produkcija nekdanje Nemške demokratične republike (NDR) pri nas ostaja skoraj popolna neznanka; To je bila, »dobro varovana« kinematografija, ki je bila v Sloveniji – če viri ne lažejo – smiselno predstavljena samo enkrat, daljnega leta 1981 s programom kratkega dokumentarca v takratni dvorani Jugoslovanske kinoteke.
Zgodovina vzhodnonemškega dokumentarca (in filma na splošno) je zgodovina studia DEFA (Deutsche Film-Aktiengesellschaft), državno vodene in centralizirane produkcijske hiše, ki je v slabega pol stoletja obstoja sproducirala nekaj manj kot tisoč igranih, osemsto animiranih filmov in skoraj šest tisoč dokumentarcev vseh dolžin… Sovjetski propagandni stroj je v slabem letu od padca nacizma poskrbel za prve prevzgojne dokumentarce, še več, filmi so bili za železno zaveso tako pomembno propagandno orodje, da je bila kmalu zatem ustanovljena še druga, »neodvisna« produkcijska hiša H&S Studio…
Programski direktor si je pri izbiri 17 filmov iz nabora več tisoč dokumentarcev pomagal s tematskimi okviri, s katerimi je lažje sprejemal odločitve v estetskem in programskem smislu znotraj produkcije, ki je bila politično, se pravi partijsko podprta. Osredotočil se je, vsaj v glavnem, na zadnje desetletje režima, ko je cenzura počasi (kot zapiše v oklepaju: zelo počasi) popuščala in ko se je že pojavljala neodvisna produkcija (npr. Thomas Heise). Ti filmi so bili vsi po vrsti prepovedani, a so se ohranili. O NDR in porajajoči se mladinski subkulturi osemdesetih let nam ti filmi danes povedo največ, podobno kot intimni dokumentarci, ki so v Leipzigu in okolici nastali pred revolucionarnimi dogodki in po njih. Po svoje bi morali biti ti pozni dokumentarci, posneti v drugi polovici osemdesetih let, jasen signal režimu o nezadovoljstvu in razočaranju med ljudstvom, npr. mojstrovina Po zimi pride pomlad (1988) režiserke Helke Misselwitz, ki ga festival dokumentarnega filma v Leipzigu – prestižni dogodek za promocijo domačega filma – ni hotel uvrstiti na program, da bi nazadnje doživel veliko odobravanje občinstva.
Podrobneje smo o programu sekcije Retrospektiva govorili tudi v delu pogovora s Simonom Popkom, s katerim smo sicer predstavili celoten program zdaj že v mesec maj prestavljenega festivala. Izjema je seveda nabor 17 filmov, ki jih je razvrstil v osem tematskih sklopov retrospektivne sekcije s skupnim naslovom Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990, ki se bo kljub težavam z omejitvami zaradi koronavirusa odvil po predvidenem programu v Slovenski kinoteki, začenši z današnjo projekcijo štirih filmov s skupnim naslovom Prenova. Projekcija se ob upoštevanju omejitev uredbe Ministrstva za zdravje začne ob 19:30 uri; skupna dolžina vseh štirih filmov iz te sekcije je trajanje enega celovečerca, neka več kot poldrugo uro.
Povzetek programskega eseja Simona Popka sem v (močno) skrajšanem besedilu za objavo na spletni strani Radia KAOS pripravil Andrej Pengov.