Z Dorstovo igro Merlin ali Pusta dežela v Dramino novo leto

Aleksander Popovski, režiser in skladatelj Marjan Nečak: Kadar imamo opraviti s človeškimi stvarmi, vedno pride prav kak čarovnik., Merlin... In še: Seveda pojejo! ... Ampak to ni muzikal. Neke vrste glasbena drama, pač... Darja Dominkuš, dramaturginja: Ta igra bi lahko bila vzorčni model postmodernistične dramske pisave. V tem je Tankred Dorst poseben in izjemen. Barbara Cerar, igralka v vlogi Merlina: To je natančno napisana igra. Besedilo zahteva od slehernega v zasedbi visoko raven zbranosti in igralske strasti hkrati. Če koga v igri sovražim je to seveda lik Ginevre, ki je poguba za Lancelota. Tadej Toš, igralec v vlogi Klovna, ki ga za razliko od drugih, Sveti gral ne zanima: Pač, hodim po neki drugi poti. Najbolj zanimivo je bilo, da so se med študijem nenehno spreminjale podlage po katerih smo hodili. Za okroglo mizo smo stopili tik pred zdajci.

Mesec mineva od premiere igre dramatika Tankreda Dorsta Merlin ali Pusta dežela na Velikem odru SNG Drama Ljubljana. Po predpremieri in premieri ter treh ponovitvah v decembru, je nocoj in potem še trikrat do dvajsetega januarja, ko se bosta nedaleč stran zgodila vojna in mir, ta v marsičem posebna predstava znova na sporedu glavnega slovenskega gledališča. Tista zgodnjedecembrska je bila prva slovenska uprizoritev te, kot so zapisali v novinarskih gradivih, veličastne gledališke freske o minevanju, staranju ljudi in idej ter o krhkosti civilizacije in propadu utopij, ki so ključna beseda ter gledališke sezone v Drami. Vznesenost sporočila, ki v režiji Aleksandra Popovskega slavi junaške legende iz mita o kralju Arturju in vitezih Okrogle mize in iskanju Svetega grala, more zasenčiti samo ta nebodigatreba današnji čas, ko Jutrovo znova krvavi in ko se reke bežečih, bosih in strganih osvajalcev osvajalčevih dežel valijo v nasprotni smeri in ko tudi na krut način vrača udarec.
Pred premiero je na novinarski predstavitvi med drugim nastalo tudi tole, ko je dramaturginja Darja Dominkuš opozorila na način Dorstovega ustvarjanja, ki je združil dva načina dramskega pisanja iz začetka 60-ih let – usihajoči realizem in vse bolj uveljavljajočo se dramatiko absurda ali močno družbeno angažiranost Brechtovskega tipa.

Aleksandar Popovski je znan kot režiser, posebej občutljiv za družbeno neekakost in tudi, ko se zdi, da hoče mimikrirato svojo angažiranost, mu to tudi z režijskim mojstrstvom ne uspeva vsakič. Tokrat je sodeloval tudi pri oblikovanju odrske svetlobe. Za režijo je uporabil priredbo nemške režiserke Patricie Benecke in angleškega igralca Patricka Driverja v prevodu Urške Brodar. Vprašali smo ga, če je eno od sporočil igre Melin ali Pusta dežela tudi to, da pravzaprav še nismo presegli fevdalizma?
V nekem hipu se je na predstavitvi igre pred premiero zdelo, da so se besedila kljub vsemu lotili precej po svoje. Tudi zaradi angažmaja skladatelja Marjana Nečaka, pogostega sodelavca režiserja Popovskega. Na naše vprašanje je najprej reagiral režiser, potem je odgovarjal skladetelj in znova režiser.
Za spremembo, ki jo je narekovala neka tehnična zadrega, kot smo neuradno zvedeli, je bila premiera Merlina tokrat izjemoma sredi tedna. To dramsko besedilo, ki bi lahko brali kot travestijo. Ampak to ni. Predstava tudi ni muzikal, so zatrdili, čeravno pojejo in igrajo. Morda je parodija. No, vsaj malce… Na trenutke mogoče a prav nič za hec, čeprav z mnogimi smešnimi vložki, deli prizorov, odigranimi tako, da sproščajo. Njeni ustvarjalci vztrajajo, da je to drama. Glasbena drama…

Ja, dolga predstava, morda na trenutke tudi dolgovezna, vsaj v prvem delu, kjer mestoma učinkuje kot strip. V barvah in v nasprotju z vizualnimi učinki, z zahtevnim besedilom. Odigrano, kot se za glavno gledališče v državi spodobi. In v tistih moških vlogah, za katere poprimejo ženske in dekleta, učinkuje igra toliko bolj prepričljivo, najbrž zato, ker gledalec nezavedno pričakuje kak ženski zdrs v moškem liku, kar bi bilo vsekakor krivično. Tudi do igralk, ki so oblikovale ženske like. Moški v moških likih – nič manj pričakovano in dobro. Pravzaprav pošteno, če ta beseda dandanes sploh še kaj pomeni. Bi pa bila dramaturgin in režiserjev pogum do konca preskušena, če bi si dovolila prestaviti tudi moškega igralca v kak ženski lik. Pa nista. Zakaj že ne?. Kakor koli pospešitev tempa v prvem delu bi predstavi zagotovo koristila; Takrat je nekaj malega premiernega občinstva omagalo in po prvem odmoru zapustilo gledališče. Mimogrede, tudi sam sem se ukvarjal s podobno mislijo… A nisem preveč premleval te, navsezadnje niti ne tako zelo težke (morebitne) odločitve, ki se je pletla tudi zato, ker sem bil pod vtisom predstavitve za novinarje, kjer sem razumel, da bi to uprizoritev lahko uvrstili med glasbene drame. Pa saj tako ste razumeli tudi vi v prvem delu tega prispevka, kajne? In ni mi bilo žal, da sem ostal do konca. Ja, tudi zaradi muzike.

Bil je Merlin a Puste dežele ni bilo. Izmislil si jo je dramatik ali pa so mu o njej pripovedovali. Zamenjava zgodovinskih kostumov v sklepnem delu igre z današnjimi, pisarniškimi, še najbolj res bo da s formalnimi bančnimi bi utegnila še najbolj spominjati na neko puščobo. V onih časih? Morda danes to težje razumemo, še zlasti, če vsaj kaj malega vemo o tistih krajih in ljudeh, kjer se zgodba plete, zaplete in ne odplete. Merlin je torej bil. Odličen. Pravzaprav je bila Merlinka. Tudi jaz bi imel takega čarovnika… kot je v tej igri Barbara Cerar. Pogovarjala sva se takoj po premieri.
Na sprejemu po uspešni prvi slovenski uprizoritvi igre Merlin ali Pusta dežela je bilo očitno, da je videno in slišano prevzelo tako ustvarjalce predstave kot vabljeno premiersko publiko. Mi smo za nekaj trenutkov uspeli govoriti še s Sašo Mihelčič, ki blesti v dveh vlogah – kot Velikanka Hanne in kot Herzeloide ter Klemnom Janežičem – prepričljivo in do konca predano je oblikoval lik Sira Lancelota, pa Tino Vrbnjak, ki so ji naložili zahtevni moški, srčno odigrani vlogi mladega kralja Arturja in Sira Kaya in preden ga je odneslo k slavnostni torti, tudi s Tadejem Tošem. Klovnom da malo takih. Sploh v resnih igrah, ko gre za glavo…

S Tadejem Tošem sva pogovor začela v šifrah, ki naj ne bi bile povezane z vlogo Klovna temveč bolj z njegovimi drugimi deli zunaj ljubljanske Drame, kjer je zdaj polovično zaposlen in ko ga je moč videti v sponzorskem avtu na relaciji Maribor – Ljubljana Vič. Ampak ja, tudi to je del igralskega poklica. Saj sva se vendarle sporazumela. Moder Klovn je in sijajen igraec, performer. Igor Samobor je brez dvoma vedel, koga je zaposlil, posebej po odhodu Alojza Sveteta v mariborsko Dramo.
V odlični zasedbi ni šibkega člena. Redko kdaj je hudič v ženski podobi. Bog je že vedel, čemu… Tu ga v moški vlogi upodablja Silva Čušin. Tudi selektorji so vedeli zakaj. Za dobro predstave, gotovo. Kot pri vseh drugih: Branku Šturbeju, Saši Pavlin Stošić, Roku Viharju, Matiji Rozmanu, Gašperju Jarniju in zaradi posebnih okoliščin, kot je lahko odrska neizkušenost tudi pri Filipu Samoborju in Maticu Lukšiču. Kot da sta od nekdaj del najboljšega ansambla v državi.

Scenograf predstave je z učinkovito oblikovano sceno Branko Hojnik, mimogrede, izum okrogle mize položene blizu k tlom, smo na nekoliko drugačen način videli že v predtavi pokojnega Tomaža Pandurja Richard III + II spomladi 2014, kostumografinja je Jelena Proković, koreograf Žigan Kranjčan, oblikovalca luči ob Popovskem tudi Branko Hojnik in Metod Novak, svetovalca za čarovniške trike sta bila Ravil in Nataša Sultanov, oblikovalka maske Anja Godina Rančič, oblikovalka lasulj pa Julija Gongina; kot asistentje dramaturginje, kostumografinje, koreografa in scenografa so sodelovali Lejla Švabič, Neli Štrukelj, Gašper Kunšek, Jan Krmelj in Nastja Miheljak. Govorno podobo imen pa je soblikoval tudi igralec Alojz Svete.

Na, zdaj že lanski, novinarski konferenci in na dva dni mlajši premieri sem za Radio KAOS bil Andrej Pengov, fotografije Peter Uhan.