Zadnji ples Nižinskega v Mladinskem gledališču

Monodrama baletnega plesalca ali dramskega igralca?

S sinočnjo premiero monodrame Zadnji ples Nižinskega, ameriškega dramatika Normana Allena v prevodu Jakoba J. Kende in v režiji Marka Mlačnika so v Slovenskem mladinskem gledališču predstavili drugo iz nabora šestih novitet repertoarja sezone 2010/2011. S prvo so se odpeljali daleč dol v senco mogočnih Gorjancev in v kraljestvo Matjaža Bergerja. Njegovega Kralja Leara bomo kmalu videli tudi v Ljubljani, zato takrat kaj več tudi o tem njegovem visočanstvu.

Zdaj pa nazaj, v matično hišo. No, ne čisto zares, blizu pa bo… dva lučaja proč, kot se izkaže kasneje. Pri ustvarjanju predstave o Nižinskem in njegovem fenomenu je skupina pod vodstvom Marka Mlačnika uporabljala različne vire in obsežno gradivo. Med njihovimi prevodi in povzetki lahko preberemo tudi, da je bil Vaclav Nižinski, Poljak, ki ga je splet družinskih kolobocij in strasti, med katerimi je bil seveda tudi balet, a ne le to, naplavil v skupino ruskega impresarija Sergeja Djagileva, ki je leta 1909 predvsem iz ruskih plesalcev sestavil skupino Ballets Russes. Z njim so sodelovali izjemni umetniki tistega časa, skladatelji, slikarji in pesniki. Skupina je radikalno spremenila naravo klasičnega baleta, Nižinski pa je prvi večji uspeh doživel že leta 1907 z vlogo Modre ptice v Trnuljčici. Leta 1911 je zaradi škandala, ker naj bi v Giselle nastopil v obscenem kostumu, dobil odpoved v Mariinskem gledališču.
Favnovo popoldne je prva koreografija Vaclava Nižinskega za Ballets Russes; Krstna uprizoritev tega baleta, ki velja za posebnost ter izjemno koreografsko mojstrovino in ki zahteva mojstrstvo predvsem plesalca, pa tudi balerine, je bila leta 1912 v Theatre du Chatelet v Parizu. Takrat sta ga plesala sta ga Nižinski sam in Lidia Nelidova. Nastal je na glasbo Clauda Debussyja in po Mallarmejevi istoimenski pesnitvi, v kateri prevladuje moški princip, naseljen v napol vilinskem bitju, z nenehnimi erotičnimi željami, ki brišejo mejo med resničnostjo in sanjami. Z njim so se proslavili tako Balachin kot Lifar, pri nas pa kot plesalec in kasneje kot koreograf tudi Mojmir Lasan in pred šestimi leti Zembrovski.

Kot mlada plesalka je koreografinja Mateja Rebolj imela odpor, predsodek, do »zaprašenih« baletov, kamor so nedvomno sodile tudi stvaritve Nižinskega. Prelom se ji je zgodil med šolanjem v Angliji v baletnem studiu Marie Lambert, kjer so med drugim vadili tudi Pomladno obredje, ki so ga na glasbo Igorja Stravinskega in v koreografiji Vaclava Nižinskega krstno izvedli leta 1913v pariškem Theatre des Champs-Elysees. Ogorčenje nad izrazito erotičnostjo je že med predstavo sprožilo škandal, tako da je med odmorom v gledališču posredovala policija.

Zadnji ples Nižinskega je postavljen v klavstrofobično okolje, v areno Stare pošte, pravzaprav v pomožni prostor matične hiše, dva lučaja proč, na robu peščenega parkirišča, ki ga prav zdaj zasedajo avtomobili obiskovalcev bližnjega pohištvenega sejma. Gledališki studio je spremenjen v areno elipsaste oblike, namesto cirkuškega zverinjaka pa je rahlo dvignjeni podij elipsaste oblike, ki bi lahko ponazarjal tudi objekt moške strasti, saj je v njegovem središču tolmun, brezno poželenja in pozabe. V nizanju besed, tudi citatov ter gibov, zvečine baletnih, mestoma tudi takih – na robu fizične poškodbe, pa se izkaže, da On, Nižinski, Ja Nižinski, v imenu strasti hitro popusti pred udobnostjo in razvajanjem, ki mu jo nudijo občudovalci moškega mišičja kot sta recimo njegov impresarij Sergej Pavlovič in kipar Auguste Rodin. Oder je skromno, vendar prepričljivo opremljen s stiliziranimi a prepoznavnimi elementi kletke iz sanatorija za tiste, o katerih mislimo, da se jim trga.

Pod predstavo pa se – ob že imenovanih in predstavljenih – podpisujejo še avtorica glasbe Bojana Šaljić Podešva, lektorica Mateja Dremelj, oblikovalca luči in zvoka Matjaž Brišar in Silvo Zupančič ter oblikovalka maske in vodja predstave Barbara Pavlin in Janez Pavlovčič. In kakšne so (bile), kot pravi režiser, »dane razmere« v resničnem okolju gledališke fikcije zadnje izpovedi Nižinskega in njegovega Favna?
Predstavi, ki sloni na nizanju dnevniških zapisov, dogodkov, imen sodobnikov in plesalčevih sogovornikov ter naslovov baletnih kreacij, so njeni ustvarjalci prepričljivo nadeli gledališko, odrsko dušo. Škoda le, da je pri postavljanju notranjega dela elipse kot vrtečega se odra prišlo do redukcije v kvadrat s središčnim vrtečim se krožnikom, na katerem Nižinski lovi ravnotežja. Ta poseg razbije prvotno iluzijo, da bi to lahko bil cvet poželenja na zunaj elipsaste oblike – bodisi v ženski bodisi morda v prevečkrat podarjeni moški najbolj intimni in najsladostrastnejši stvari.

Morda pa sem – posebej in samo za Radio KAOS – avtor tega zapisa, snemalec in montažer ter solist v elipsastem zboru sedečih plesalcev, no, pravzaprav gledalcev – Andrej Pengov, hrepenel še po čem. Morda po kakšni plesalki? No, brez pretiravanja: saj to je vendar monodrama. Plesna monodrama, vredna ogleda, predvsem mojstrstva Primoža Bezjaka.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *