Zgodba o užitku v trpljenju; prva iz premierske dvojice konec januarja v Drami

Rok Vilčnik, rokgre, dramatik: Igra Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je zgodba o užitku v trpljenju. Darja Dominkuš, dramaturginja: Vilčnik svojo diktaturo razkriva skozi cirkus. Sakešvilska država ima vse značilnosti solidne totalitarne države; v njej vlada pomanjkanje, vse je strogo regulirano, vse je na bone, ne le materialne stvari, ampak tudi sreča, da o samozadovoljevanju ne govorimo. Celo za samomor je treba imeti bon. Luka Martin Škof, režiser: Ljudje so znotraj diktature Sakešvili omejeni na eno ime in na prepoved biti srečen; izjema je seveda ljubezen do predsednika. Ampak ljudje smo ustrojeni tako, da tudi znotraj take omejitve iščemo pot do uresničitve svojih sanj. Ivan Mijačević, koreograf in avtor glasbe: Glasba v tej igri je omaž (homage) slovenski Zdravljici do zadnjega tona.

Zadnji konec tedna v januarju sta bili na odrih ljubljanske Drame kar dve premieri: v Mali drami so uprizorili igro Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, na Velikem odru pa Sofoklovo Antigono v priredbi Žanine Mirčevske in v režiji Eduarda Milerja. V cirkusu smo bili, v Tebah še ne; Bili pa smo tudi, zdaj že davno tega, na predstavitvi obeh odrskih del, nekaj dni pred premierama.

Tokrat namenjamo kar nekaj časa in prostora tisti z odra Male drame, s krstno uprizorjenim in lani z Grumovo nagrado nagrajenim besedilom Roka Vilčnika, znanega tudi kot rokgre, in z v naslovu dodanim manifestom »Vsi smo (lojtra, hashtag) #Sakešvili!«.

Ker gre za modno oznako, uveljavljeno v sodobnem komunikacijskem svetu družbenih omrežij, se potem, ko vidiš ta vzklik in ko uvodna sporočila pred premiero ter vsebino gledališkega lista povežeš s koncem nekoliko razvlečene in ponavljajoče se uprizoritve, se zgroziš ob spoznanju, da se cirkus tipa Sakešvili pravzaprav šele začenja in da je ta šala pravzaprav grozljivka, zamaskirana v komedijo.

Ampak pojdimo po vrsti. Nazaj na novinarsko konferenco v Drama Kavarni, dva dni pred premiero. Vsako predstavo je treba nekako začeti. Režiser Luka Martin Škof: pravi, da cirkuško predstavo začnejo s sporočilom, da predstava odpade, ker je oče naroda umrl…

To je besedilo, kot je povedala dramaturginja Darja Dominkuš, pisano v resnično ludističnem slogu, ki z igrivim zamahom ter z veliko črnega, obešenjaškega humorja in absurda tudi na smešen, komičen način govori o groznih stvareh.

Vendar, prav zaradi novice o smrti očeta naroda, hvala mu, se lahko predstava zares začne, kjer gledamo veliko sive ekonomije. Režiser Škof:

Ni nam ostalo drugega, vsaj takrat pred premiero, da avtorja nagrajenega besedila povabimo na kratko zaslišanje. Pogovor pač. Sakašvili in njegov ljudski demokratični cirkus je tema. Še vedno: Rokgre s pravim imenom Rok Vilčnik je – kakor koli že sučemo ta cirkus – glavni krivec.

Beseda je zaradi naše radovednosti nanesla tudi na glasbo v tej farsi, ki je, kot so zapisali ustvarjalci predstave, »zataknjena kot komedija«. Takole je stekel in se tudi takoj končal pogovor z Ivanom Mijačevićem, koreografom in avtorjem glasbe.

Po ogledu predstave lahko, vsaj kar zadeva glasbo, rečem le: no, ja… mogoče. Ampak mora biti gledalec zelo pripravljen na ta element gledališkega izraza. Da namreč sploh sliši, ta »poklon slovenski himni Zdravljici«, in da te zvoke ob siceršnjem direndaju na odru tako tudi razume.

Ko zapišemo »direndaj« mislimo seveda cirkus, v katerem je edina in ključna beseda, izrečena največkrat in na nešteto načinov, kaj drugega kot Sakešvili. In kljub zapleteni, s premišljenimi pretiravanji poudarjeni ter težko sledljivi pripovedi, je igralsko delo opravljeno čudovito. Tako dobro, da je groza – tista, ki je nazorna in ona, ki jo nosi sporočilo te igre, nezgrešljiva v glavnem zaradi “odpuljenih” igralcev, mojstrov teatra. In cirkusa. Da je gledljiv in prepričljiv so imenu hiše ustrezno odlično poskrbeli Gregor Baković, Maša Derganc, Boris Mihalj, in Klemen Slakonja ter še en, ki se je krstu s Sakešivilijem izognil, je pa Še nekdo: Gašper Primc. Človek iz hiše, iz cirkusa Drama.

Umanjkala je mogoče le še kakšna dresurna točka. Kljub prepovedi mučenja živali. Dandanes jih odlično zmorejo nadomestiti ljudje. Ti se ven in ven pustijo mučiti. Sakešviliji, kakopak… Prizorišče je oblikovno in fizično zahtevno za vse nastopajoče Sakešvilije, kot poimenujejo tudi gledalce, ki so na trenutke neposredno vpeti v dogajanje. Nekateri bolj kot drugi. Z nekaj okrajšavami bi sicer dinamična in gibalno zahtevna igra, morda z nekaj več dramaturške strogosti in z nekaj manj razmetavanja režiserjeve energije dosegla še boljši učinek. Na trenutke se celo zdi, da je režiserska energija kot neka težko obrzdana sila dramaturgijo preglasila, morda celo preslišala. Prostor je oblikoval in ga osvetlil Miha Horvat, sonda4, kostumografinja je Urška Recer, lektorica pa Kristina Anželj.

V Drama Kavarni in na premieri v Mali drami sem za Radio KAOS v družbi Sakešvilijev bil Andrej Pengov. Ne, Sakešvili so lahko vsi, ki to hočejo. Meni je v moji koži kar dobro. Lahko bi bilo boljše, nič ne rečem… Nočem pa, da bi bil ta naš slovenski kaos postal Cirkus Sakešvili. Pa naj bo še tako ljudski in demokratičen. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Petra Uhana.

Zgodba o užitku v trpljenju; prva iz premierske dvojice konec januarja v Drami Zgodba o užitku v trpljenju; prva iz premierske dvojice konec januarja v Drami Zgodba o užitku v trpljenju; prva iz premierske dvojice konec januarja v Drami Zgodba o užitku v trpljenju; prva iz premierske dvojice konec januarja v Drami Zgodba o užitku v trpljenju; prva iz premierske dvojice konec januarja v Drami

Oznake: