Top Story

If you are using the Newspaper or Carousel optional homepage layout, add this label to a post to make it the top story on the homepage

Zadnje objave

Tomaž je že iz zapora, Završan pa doma, tako kot vi, verjamem!?

V teh
dneh, ko smo razsejani in več ali manj varno spravljeni po svojih čumnatah in
domovih in ko tudi gledališča obiskujemo prek interneta ter si na daleč
ogledamo kak posnetek posebej za ta čas ponujenih predstav, smo se tudi v
uredništvu Radia KAOS odločili, da z živimi, tako rekoč neposrednimi pogovori z
umetniki skušamo vzdrževati nekaj ustvarjalne napetosti, naboja, ki nam ju tako
hinavsko jemlje ta pandemična bolezen, koronavirus imenovana. Pred
dnevi smo v njegovem delovnem kabinetu »na daljavo« obiskali gledališkega,
televizijskega in filmskega igralca Branka Završana; Še januarja je bil del
trojke, ki je naštudirala predstavo Plašč, tako rekoč mesec in kak dan čez, ko
je začasno prekinjeno delovanje vseh gledališč in je zamrznjen tudi spored
njegovega gledališča pa že pripravlja scenarij in vse kar sodi zraven, za
posebni dogodek, s katerim bodo decembra proslavljali častitljivo obletnico
njihovega hrama umetnosti; Piše besedilo in scenarij za uprizoritev, ki jo v
celjskem gledališču pripravljajo ob 70-letnici SLG Celje in ki naj bi se
zgodila v začetku decembra, ko bo ta virusni dinozaver, verjamemo, premagan in
ko bomo posledice njegovega divjanja še krepko občutili. 

S to
zahtevno nalogo se naš sogovornik ukvarja te dni, ko mora ostati, tako kot
skoraj vsak od nas, doma, proč od drugih, daleč od občinstva; Pogovor sva
začela prav o življenju v teh novih, zaostrenih razmerah, v katerih sta se
znašla, tako kot večina njunih gledaliških kolegov in večina prebivalstva v
Sloveniji, s poklicno in življenjsko partnerico Lučko Počkaj, ki še z 22
kolegicami in kolegi tvorita tamkajšnji igralski ansambel; Najbrž ni treba
posebej omenjati njegove prepričljive vloge po nedolžnem zaprtega Tomaža, očeta
glavne igralke Nike (Ajda Smrekar) v pravkar končani in odmevni nanizanki V
imenu ljudstva. Tudi o tem je tekla beseda – a še pred snemanjem glavnega dela
pogovora. Uspelo
nam bo, kot sva ugotovila, z močjo in prodornostjo človeškega kapitala, ki pa
mora ostati zdrav, da kaj velja, da mu delnice ne padejo prenizko ali da gre v
stečaj, morda kolapsira, in z dobri željami, po zdravju ter s prisego zapovedi,
da ostanemo doma, sva z Brankom Završanom pogovor tudi končala. Vendar je ob
koncu vendarle treba povedat, da je korona virus vsaj posredno bržčas vplival
tudi na nekatere nenatančnosti v najinem pogovoru. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Svetovni dan gledališča

Svetovni dan gledališča je sedemindvajseti marec. Na pobudo Unesca leta 1948 ustanovljenega Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI), so pred 59-imi leti ta dan razglasil za mednarodni praznik gledališča in tudi gledališčnikov. Vsem, ki raziskujejo, ustvarjajo, nas zabavajo, poučujejo ali opominjajo, kdo smo in kaj bi naj bili, iskreno čestitamo! Pandemijskim okoliščinam navkljub, ki so gledališče in njegove ljudi, pa tudi nas, ki ga obožujemo v dvoranah, (no, ne sleherni od nas in ne vedno, a najpogosteje pač), zrinile z odrov, izprle iz dvoran in potisnile k napravam za varno občudovanje gledališke ustvarjalnosti – doma; Kdor ga ima; Dom, namreč; Gledališče imamo najbrž vsi; Saj je Svet en sam gledališki oder. Kasneje,
leta 1962, so objavili prvo mednarodno poslanico, ki jo odtlej 
vsako leto na ta dan na povabilo ITI v ta namen spiše izbrana gledališka
ustvarjalka ali ustvarjalec. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Dan Poezije, Pomladi in upora Covidu-19. Na vok`n. Pri Ervinu Fritzu.

Za nami je konec tedna, ko se je zgodilo veliko groznih stvari in
nekaj lepih, nekaj pa kar uporabnih. O nekaterih smo se pogovarjali s pesnikom,
dramatikom in dramaturgom tudi prevajalcem in urednikom, po prepričanju pa
upornikom in romantikom Ervinom Fritzem; Da je levičar, bi napisali a ni in ne
bi bilo treba; Tudi zaradi vse bolj problematičnega razumevanja te, praviloma
ideološke oznake, ki ne zdrži več presoje po nekdanjih merilih (vrednotah,
prepričanjih). Unesco je leta 1999, ko je enaindvajseti marec razglasil za
svetovni dan poezije, podprl jezikovno pestrost v pesniškem ustvarjanju in
skušal (znova) poudariti pomen branja pesmi; Kako je s tem danes pri nas ne
vemo natančno a nekje smo zasledili, da je pred desetimi leti pri nas izšlo več
kot tristo naslovov knjig poezije na leto, da pa je kmalu potem pesniška »proizvodnja«
začela znova usihati; Lani so slovenski mojstri upesnjene besede izdali skoraj
sto knjig, od tega jih je bilo četrtina napisanih za otroke. V primerjavi z
letom prej je ta številka manjša za debelih 60 odstotkov. Kako je potemtakem
šele z branjem poezije…? Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990 (22.FDF), od 11. do 18. marca v Slovenski kinoteki

Kljub spremembam in ponedeljkovi popolni odpovedi
celotnega 22_Festivala dokumentarnega filma, so včeraj, v torek popoldne, iz
Cankarjevega doma sporočili, da bo sekcija Retrospektiva 22_Festivala dokumentarnega filma Vzhodnonemški dokumentarec 1946-1990 v Slovenski kinoteki
potekala brez sprememb, torej od srede, 11_marca, do
srede, 18_marca 2020. Program in urnik filmskih projekcij Retrospektive
veljajo, kot je bilo napovedano; Informacijsko središče Cankarjevega doma je
odprto vsak delovnik med deseto in petnajsto uro v podhodu Maxija, kjer so na
voljo tudi podrobnejše informacije v zvezi s programom, njegovimi spremembami
in vstopnicami. Ves preostali program in
filmske projekcije 16 celovečercev letošnjega Festivala dokumentarnega filma pa
so prestavljene na nov termin od srede, šestega do srede, trinajstega maja
2020; Že kupljene vstopnice bodo veljale za nove termine; urnik filmov bo ostal
nespremenjen. Vzhodnonemški dokumentarec
1946-1990

Ob trideseti obletnici padca berlinskega zidu in združitve
Nemčij se zdi kratka retrospektiva nekdanjega vzhodnonemškega dokumentarca
primerna izbira, zapiše Simon Popek v festivalskih gradivih, sploh ker filmska
produkcija nekdanje Nemške demokratične republike (NDR) pri nas ostaja skoraj
popolna neznanka; To je bila, »dobro varovana« kinematografija, ki je bila v
Sloveniji – če viri ne lažejo – smiselno predstavljena samo enkrat, daljnega
leta 1981 s programom kratkega dokumentarca v takratni dvorani Jugoslovanske
kinoteke. Zgodovina vzhodnonemškega dokumentarca (in filma na
splošno) je zgodovina studia DEFA (Deutsche Film-Aktiengesellschaft),
državno vodene in centralizirane produkcijske hiše, ki je v slabega pol
stoletja obstoja sproducirala nekaj manj kot tisoč igranih, osemsto animiranih
filmov in skoraj šest tisoč dokumentarcev vseh dolžin… Sovjetski propagandni
stroj je v slabem letu od padca nacizma poskrbel za prve prevzgojne
dokumentarce, še več, filmi so bili za železno zaveso tako pomembno propagandno
orodje, da je bila kmalu zatem ustanovljena še druga, »neodvisna« produkcijska
hiša H&S Studio…

Programski direktor si je pri izbiri 17 filmov iz nabora
več tisoč dokumentarcev pomagal s tematskimi okviri, s katerimi je lažje
sprejemal odločitve v estetskem in programskem smislu znotraj produkcije, ki je
bila politično, se pravi partijsko podprta. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Svet naj izve za njihovo zgodbo; Vendar kdaj kasneje. Tudi 22. FDF je zaradi COVID-19 PRESTAVLJEN.

Pred petimi dnevi smo se neposredno v programu pogovarjali
s programskim direktorjem Dvaindvajsetega Festivala dokumentarnega filma, ki bi
se moral začeti jutri, v sredo enajstega marca; Včeraj, v ponedeljek popoldne
pa so nas iz Cankarjevega doma obvestili, da je skladno z uredbo Ministrstva za
zdravje zaradi koronavirusa festival do nadaljnjega prestavljen; Takoj so
začeli iskati možnosti za nadomestne termine in urejati vrsto dokaj zapletenih
avtorskih pravic in dovoljenj za festivalske projekcije: Prva konkretnejša
sporočila z novimi podatki in termini lahko pričakujemo po 16_marcu. Ni vrag, da bomo prej kot slej tudi tega hudiča obvladali,
morda tudi zatrli; Razlogov in orodij za to nam ne bo zmanjkalo; Da nam pa
volja in elan ne poideta, kaj šele delovna etika, ki je rdeča nit 22_FDF,
pogovor s programskih direktorjem objavljamo tudi v tej medmrežni, posodobljeni
različici; Ko bo znano, kdaj bo nov festivalski termin pa ga bomo bržčas še
enkrat ponovili. 

Triintrideset dokumentarcev, od tega  je 17 kratkih razvrščenih v 8 podsekcij
petega festivalskega sklopa Retrospektiva, za katero je Simon Popek, programski
direktor Dvaindvajsetega Festivala dokumentarnega filma, izbral vzhodnonemški
film v letih od konca druge svetovne vojne, pravzaprav leto zatem (1946) do
padca Berlinskega zidu, se ne bo odvrtelo v osmih dneh med enajstim in
osemnajstim marcem, kakor je bilo še včeraj predvideno. Kot zapisano,
projekcije so prestavljene, danes še ne vemo v katero časovno obdobje. Te filme
v osmih nizih oziroma podsekcijah si bo moč ogledati le enkrat, saj nimajo –
tako kot večina filmov iz nabora šestnajstih v štirih drugih sekcijah –
predvidene druge projekcije, tako da zanje ni mogoče izbirati datuma in ure
ogleda.  Med omenjenimi šestnajstimi, ki
so razvrščeni v sekcijo Tekmovalni, kjer bo moč videti pet dokumentarnih
celovečercev, so potem še štirje v sekciji Aktualni, družbenopolitični, in
trije v sekciji Miti, ikone, mediji ter štirje med Intimnimi in globalnimi
portreti. Festivalske projekcije bodo v Kosovelovi dvorani
Cankarjevega doma, Kinodvoru in v dvorani Slovenske kinoteke. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Zgodbe o glasbi in možganih; Sijajna Muzikofilija v APT, NM

Misel filozofa Mladena Dolarja, da hlapec raje preživi kot hlapec, kot da bi umrl kot gospodar, je v konceptualnem pogledu okostje, skelet letošnje repertoarne sezone v novomeškem Anton Podbevšek teatru; S tem geslom, so podčrtali ob predstavitvi sezone konec januarja, nenehno vzpostavljajo, vzdržujejo in ponavljajo sodobna uprizoritvena vprašanja, ki jih je pred štiristo leti (menda, pravijo tako) opredelil in artikuliral Wili Tresočekopje, da je Svet padel s tečajev – če si dovolimo ne povsem točni približek prevoda Hamletovega vzklika the time is out of joint; Začrtanost letošnje sezone podčrtajo še modrostmi Lacana in Badiouja; saj se najbrž spomnite, da se je slednji spraševal, kdo da sem Madžar po rodu, kar je (nekdanji) francoski predsednik? Veliko in preveč za uvod in napoved tega, kar sledi; Naj nekaj
filozofskega utemeljevanja letošnje sezone ostane še za ostale druge
uprizoritve novomeških Pomladnikov z bombami, ker se tu in zdaj lotevamo še ene
strasti; Glasbe, muzike kot užitka, raziskovalnega polja in orodja, kot se je z
njo lotila povsem realnega življenja in knjige Oliverja Sacksa, pripravljene za
odrsko uprizoritev, Ivana Djilas; Muzikofilija je bila prva premiera te sezone
v APT, mi pa smo z avtorico gledališke predelave in režiserko o tem govorili že
takrat, ob napovedi letošnjega repertoarja. In potem se je zgodilo;
Krstna predstava, svetovna premiera sijajnega gledališkega dogodka z datumom
predzadnji februar leta z odpuljeno številko in z virusi naphanega 2020;
Strokovna javnost je bila ob znanstvenih uspešnicah kliničnega nevrologa in
univerzitetnega profesorja Oliverja Sacksa, Angleža po rodu, Američana ob
smrti, doživel je 83 let, umrl je pred petimi leti, dolgo zadržana; Kot v
gledaliških gradivih zapišejo glavni avtorji Ivana Djilas, Boštjan Gombač in
dramaturginja Jera Ivanc, so mu zamerili popularnost, češ da je nezdružljiva z
resno znanostjo, delno so mu očitali, da služi na račun svojih pacientov, ki
jih prikazuje kot bizarne in eksotične primerke. Sam je bil prepričan, da so
prikazi kliničnih primerov v njegovih knjigah – v skladu z Wittgensteinovo zahtevo
– eksemplarični ter da z njimi ne osvetljuje le vplivanja in doživljanja
nevroloških bolezni pri posameznih pacientih, temveč tudi temeljne, morda celo
nepričakovane vidike delovanja možganov. In če nadaljujemo s prepisom tega gradiva – odgovoru na vprašanje o smislu
človekovega bivanja, ki si ga že od nekdaj zastavljajo umetnost, znanost in
filozofija, se je najbolj približal v zgodbah o možganih in glasbi, ki jih je
nesistematično zbiral vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Verdijeva opera Luisa Miller – prelom s tradicijo ter priložnost za solistične in zborovske bravure pa tudi za počasno delovanje strupa.

Zadnji četrtek v februarju, dva dni pred novo premiero v ljubljanski Operi nas je v studiu Radia KAOS obiskala dramaturginja uprizoritve Verdijeve opere v treh dejanjih Luisa Miller gospa Tatjana Ažman, ki je tudi urednica gledališkega lista in avtorica večine besedila; Pogovor smo neposredno, torej »v živo«, objavili v četrtek okrog kosila, posnetek pogovora pa na spletni strani objavljamo nekaj dni po premieri. Premiero smo si seveda ogledali in sklepni del tega prispevka, ki je tako prerasel v krajšo oddajo pa smo pripravili kak dan po tem. Libretist Salvatore Cammarano (1801–1852) se je oprl na dramo Spletkarstvo in ljubezen Johanna Christopha Friedricha von Schillerja (1759–1805), prevod libreta za slovenske nadnapise je delo Sonje Berce, angleški so delo Nataše Jelić, za slovensko priredbo pa je poskrbela Marja Filipčič Redžić; Opera je namreč izvedena v italijanskem izvirniku; Jan Ovnik mladi vsestranski glasbenik, kitarist, vokalist, skladatelj, član zasedbe Lynch, raziskovalec glasbe, muzikolog, pa v eseju z naslovom Luisa Miller: med okostenelostjo tradicije in vizijo izdatnejše dramatičnosti, objavljenem gledališkem listu, med drugim zapiše: (navajam) V kontekstu Verdijevega stanovitnega napredovanja pripada posebno mesto operi Luisa Miller, ki stoji nekako na križišču skladateljevega kompozicijskega razvoja; Še več, zdi se, da meja med njegovim zgodnjim in zrelim ustvarjalnim obdobjem poteka kar nekje po sredini opere: če je prvo dejanje zasnovano še povsem v znamenju opernih konvencij 19_stoletja, se drugo, še posebej pa tretje dejanje že nagibljeta k bolj dramatičnemu, osebnemu dojemanju operne tvarine; Verjetno je prav to razlog, da Luisa Miller danes ne spada med najbolj priljubljene opere Giuseppa Verdija, zato pa jo zaznamuje izdatnejša umetniška vrednost (konec navedka). Za konec
pa morda še sklepni vtis s premierne uprizoritve. Zagotovo ni naključje, da te
Verdijeva opere pogosteje ne uvrščajo na repertoarje. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: