Med hlapci in revolucionarji: Konflikti nas vzpostavljajo.

Prof. dr. Igor Lukšič: Prazniku na rob moram reči, čeprav o tem v onjigi ne pišem, da je bila veličina slovenske vojske v tem, da je bila to Slovenska partizanska vojska, ki ni branila samo svojega ožjega teritorija na katerem je pretežno delovala,saj je delovala po ceotnem narodnostnem ozemlju. Izjemen primer te vrste je pohod XIV.divizije na Štajersko. Sicer pa je uporniška in odporniška tradicija na Slovenskem izjemna in na to kar prevečkrat pozabljamo; Recimo – sploh se ne govori o tem, da je bilo v času Napoleonovih vojn pri nas izjemno dobro organizirano oboroženo odporniško gibanje, ki je v kar nekaj spopadih uspelo zaustaviti Francoze. V zvezi s knjigo Med hlapci in revolucionarji - Nastanek političnih idej in doktrin na Slovenskem pa naj podčrtam, da gre tu za nosilno idejo, da je narod, ko se politično konstituira, vedno razdeljen (vsaj) na dva dela. To protislovje je gonilo razvoja. Zato(sploh) smo. In tako smo. Poltično ne moreš živet brez političnega nasprotnika. Konflikti nas konstituirajo.

Ko me je doseglo (osebno) vabilo, sprva nisem vedel, kaj se Lukšič spet (znova) gre. Politiko ali biznis, biznis – bolj v smislu, kar bi bilo nekaj kot poslovna ideja, ki je v njegovi dramatiki in scenariju praviloma iritirajoča, marsikomu zanimiva a brez opaznega dobička, če ostane v njegovih rokah ali za politiko tiste vrste, ki – nemalokrat zaradi nekonvencialnih kadrovskih rešitev spre tudi prijatelje, kaj šele (njegove, njihove) nasprotnike tudi v lastni politični druščini; V tistem kratkem besedilnem sporočilu je stvar delovala še bolj skrivnostno, saj si je želel (tudi) naše, moje družbe, ne da bi napisal vsaj naslov knjige, ki jo namreva predstaviti; Izkazalo se je, da gre za brošurico in ko smo končno zvedeli za naslov, smo imeli pripravljeno snemalno ekipo, ki bo posnela prvo od niza oddaj ob državnem prazniku Dnevu upora proti okupatorju; Še dobro, da smo ekipo tisti večer pustili v uredništvu, saj sem na poti tja, v veliko predavalnico na FSPN, ne, no, na FDV seveda, srečevali imenitne ljudi, zvečine iz akademske sfere najrazličnejših strok, ne le družboslovce pa tudi politične naprotnike in celo kandidate za evropske volitve. Ne samo tardečih ali kakšne barve že so zdaj esdejevci, tudi one z močno podčrtane desne strani; Tako čez prst – bilo jih je za skoraj dve stotniji; Vseh skupaj, da ne bo pomote. Če bi vsak od udeležencev kupil svoj izvod te cenovno zelo dostopne knjižice s stotimi strani (in kakšno čez), bi že na prvem promocijskem srečanju prodal skoraj četrtino naklade. Tako da bi za študente ostalo bolj malo. Reportaže z mesta dogajanja si nismo privoščili – še dobro, ker je šlo za večplastno performiranje knjige in nekega obskurnega elektronskega medija, na katerem profesor pogosto pametuje kakor od doma, postavljen pred kuliso škofovskega razvrata v Goričanah. Ja, dokaj simpatično najbrž za večino tam prisotnih, predvsem zaradi udeležbe enega od nasnetih govorcev, nekateri pa so se nad to pahorjansko instagramsko metodo zmrdovali. Zavist in škodoželjnost, kaj pa drugega.

Nas je, ja tudi mene osebno, tako kot večino, ki jih je najprej zadel samo naslov, vsebina presenetila. Obseg ter jedrnatost, preglednost in jasnost ter s tem uporabnost tudi za vodniško in opomniško rabo pri študiju ali kot šnelkurs pri zunajklišejskem premišljevanju o slovenski politični realnosti in njeni genezi. Do vojne. Do prve, do prvih obrisov tabelih in rdečih, v glavnem ves čas med liberalci, nekakšnimi naprednjaki in zaostankarji, narodnjaki in tačrnimi. Ta dvojnost in liberalna sprenevedavost je naredila prostor za tretje, katerih potomec je tudi avtor. Na nek način je škoda, da se s Kardeljem nista prej in bolj poznala. Morda bi po tem branju Sperans znova premislil slovensko narodno vprašanje. Pomembneje ga zanesljivo ne bi spreminjal, premišljeval pa bi. Na novo. Pa ne le on….

To je bilo več kot dovolj razlogov, da smo profesorja, ki ga je (pa ne le njega) njegov mentor prof. dr. Adolf Bibič začaral in očaral z Roso Luxemburg in še kom iz njene takratne evropske družbe, povabili v naš studio, v program Radia KRIČAČ. In vse kaže, da nismo zgrešili, da tega pogovora nismo uvrstili kot uvodni prispevek v programski niz o upornem slovenskem rodu, no – natačneje upornih ljudeh na slovenskih in (za)mejnih tleh. Ni bil uvodni, je pa eden od izbranih, to pa!

Začelo se je že, kot zapiše avtor, z oblikovanjem ključnih potez pri vzpostavljanju moderne evropske politike v boju med fevdalizmom in kapitalizmom. Takrat (o tem lahko v knjigi samo slutimo) so imeli ljudje v teh krajih, tisti, ki bi si lahko utemeljeno že takrat rekli, da bodo tu živeli, stanovali, občevali tudi delali, da so (bodo nekoč) Slovenci. Imeli so prve odlične priložnosti, da se predvsem zaradi jezika že takrat oblikujemo kot narod in da ozemlje zakoličimo precej prek sedanjega obsega. Pa smo zamočili. Prvič? Kaj pa vem… Potem se nam je to posrečilo še mnogokrat, nedaleč nazaj tudi s še eno instagramsko idejo o džankšnu ob prelepem dnevu, prebitem v družbi z osivelo lepotico z one strani tega stiika, križišča, križanja.

Ta – z več vidikov pogumni – izdajateljski projekt so realizirali v Založbi Modrijan izobraževanje, kjer so knjižici na pot napisali (navajam): »Knjiga Med hlapci in revolucionarji obravnava oblikovanje slovenske politike do prve svetovne vojne. Politika, kot jo poznamo danes, je nastajala postopoma in pušča sledi v današnje dni. Ideološka konfiguracija na Slovenskem je ključne poteze dobivala v kontekstu vzpostavljanja moderne evropske politike v boju med fevdalizmom in kapitalizmom. Politična zavest je ob umanjkanju močnih notranjih sil napredovala predvsem v trenutkih mednarodnih pretresov: reformaciji, razsvetljenstvu, romantiki. Do konca 19. stoletja so se na Slovenskem izoblikovale tri glavne politične doktrine in se organizirale v tri stranke: konservativno katoliško SLS, socialistično socialno demokracijo in liberalno mednarodno (napredno) stranko. Knjiga nekatere ključne poteze in zlasti ideje, ki obvladujejo slovensko politiko, predstavi v jasnejši luči.« (konec navedka)

Poskrbeli pa so tudi za recenziji, ki sta ju prispevala profesorja dr. Janko Prunk in dr. Božo Repe.

Prvi poudarja, da je Lukšič napisal prepričljivo delo, ki po eni strani predstavlja moderen politološki diskurz, ki se temeljito opira na zgodovinsko gradivo, zbrano v vseh dotedanjih zgodovinskih študijah… Ko človek prebere Lukšičevo študijo, se mu nedvomno odpre nov pogled… Tudi če se eventualno ne strinja z vsemi avtorjevimi tezami, mora začeti temeljito razmišljati o njih. To pa je največja vrednost nekega znanstvenega poskusa. Drugi pa (med drugim) zapiše, da (navajam) »…Avtor ob znanih dejstvih predvsem s politološkega vidika odpira nekatera nova vprašanja, predvsem pa prepričljivo pokaže na vzroke za ponovni pojav političnih mehanizmov, strankarskega in kulturnega boja iz zgodnjih časov oblikovanja slovenskega političnega prostora v obnovljenem večstrankarstvu po letu 1990. Vzroki za konflikte ostajajo isti, metode boja podobne, politična kultura nespremenjena…« (konec navedka).

Prispevek sem pripravil in oblikoval Andrej Pengov, realizirala pa sva ga z Urško Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *