Krivec za nastanek Black Sabbath je bil Ozzy, začelo pa se je nekako takole... Ozzy je pri petnajstih pustil šolo, se zaposlil v lokalni klavnici, pri sedemnajstih preživel dva meseca v zaporu zaradi vlomov (v zaporu je dobil prve tattoo-je, med drugim tudi napis Ozzy na členkih roke), nato delal še na nekaj najslabših delovnih mestih, potem pa si za pot iz revščine izbral glasbo (Ozzyjeva družina je bila zelo revna). Oče se je zadolžil ter Ozzyju kupil mikrofon in ojačevalec. Kmalu za tem je Ozzy nalepil na lokalno glasbeno trgovino listek s sporočilom, da bi se rad pridružil bendu. Oglasili so se mu kitarist Tony Iommi, basist Terry 'Geezer' Butler in bobnar Bill Ward.

Njihovo jazz-blues skupino so najprej poimenovali Polka Tulk, pozneje so se preimenovali v Earth in igrali po Evropi. V začetku leta 1969 so se odločili, da se ponovno preimenujejo, saj je skupina z enakim imenom že obstajala pred njimi. Butler je napisal pesem na podlagi okultne novele Black Sabbath. Naslov jim je bil všeč, zato so ga uporabili tudi za ime skupine. Ker so imeli njihovi nastopi precejšen odmev, so se zanje zanimale tudi glasbene založbe. Še istega leta so podpisali pogodbo s Phillips Records. Januarja, leta 1970 so izdali prvo single-ploščo Evil Woman (Don't Play Games With Me), ki je priredba pesmi skupine Crow. Že februarja pa je izšel tudi njihov prvi album Black Sabbath, ki mu je uspelo priti med prvih deset na angleški lestvici. Čeprav v Ameriki ni doživel takega odziva, pa mu je vseeno uspelo priti med prvih 40 in se tam obdržati celo leto. Končni rezultat je bil milijon prodanih albumov!

V začetku 70. let se je na glasbeni sceni začela prava revolucija. Na čelu novega vala skupin so bili Led Zeppelin, takoj za njimi pa (še bolj ekstremni) Black Sabbath. Kritiki so se sčasoma navadili na Led Zeppelin, Black Sabbath pa so popolnoma raztrgali. Vendar pa so tudi Black Sabbath našli svoje občinstvo, ki si je želelo prav takega brezkompromisnega pristopa.

Kmalu po prvem albumu je sledil naslednji. Septembra 1970 so izdali Paranoid. Istoimenski single je prišel med prvih pet na angleški lestvici, album pa celo na prvo mesto. V Ameriki je ta album izšel šele naslednje leto in prišel med prvih deset. Na lestvici je bil več kot eno leto - prodanih je bilo več kot štiri milijone plošč. Tretji album je bil Master Of Reality, izšel pa je avgusta, leta 1971. Na obeh straneh Atlantika je prišel med prvih deset albumov. Album Vol. 4, ki je izšel septembra 1972, se je prav tako prodal v milijonski nakladi in bil med prvih deset na angleški in ameriški lestvici. Za naslednji album Sabbath Bloody Sabbath, ki je izšel leta 1973, so k sodelovanju povabili tudi Ricka Wakemana, klaviaturista iz skupine Yes, kar je nakazovalo na spremembo v glasbenem stilu. Leta 1974 so bili zaposleni s tožbami. Ko so se leta 1975 vrnili na sceno s šestim albumom Sabotage, jih je občinstvo dobro sprejelo v Angliji, malo manj pa v Ameriki, kjer se je glasbena scena precej spremenila. Zaradi tega je njihova založba decembra istega leta izdala kompilacijo We Sold Our Soul for Rock N' Roll in od njih zahtevala spremembo v glasbenem stilu, kar je pripeljalo do nesoglasij med Iommijem in Ozzyjem. Iommi je hotel v glasbo vključiti nove elemente in glasbila, Osbourne pa se s tem ni strinjal. Album Technical Ecstasy, ki je izšel oktobra 1976 in je vključeval tudi nekatere Iommijeve novosti, se je dobro prodajal, ni bil pa tako uspešen, kot prejšnji albumi. Zaradi tega se je Osbourne novembra 1977 odločil, da zapusti skupino. Za nekaj koncertov ga je zamenjal Dave Walker, ki je bil prej pevec v skupini Savoy Brown, potem pa se je Osbourne vrnil. Black Sabbath so osmi album Never Say Die izdali septembra 1978. Album je bil le povprečno uspešen in Osbourne je ponovno zapustil skupino in začel solo kariero. Zamenjal ga je bivši pevec skupine Rainbow Ronnie James Dio. V tem času je postal redni član skupine tudi klaviaturist Geoff Nicholas.

Nova zasedba je potrebovala kar nekaj časa, da se je odpravila v studio in je tako v aprilu leta 1980 izdala album Heaven and Hell. Album je bil komercialni uspeh. V Ameriki je bil prodan v milijonski nakladi, v Angliji se je uvrstil med prvih deset na lestvici, kar je povzročilo izdajo še dveh singlov: Neon Knights in Die Young. (Ob istem času je nekdanja založba skupine izdala pet let star koncertni posnetek : Black Sabbath Live at Last, ter ponovno izdala tudi single Paranoid, ki se je kmalu uvrstil med prvih dvajset angleške lestvice). Medtem je skupino zaradi bolezni zapustil bobnar Bill Ward, nadomestil ga je Vinnie Appice. Novembra 1981 je nova zasedba (Iommi, Butler, Dio in Appice) posnela album Mob Rules, ki je skoraj dosegel uspehe prejšnjih albumov, saj je v Ameriki dosegel zlato naklado, v Angliji pa se je povzpel med prvih dvajset tamkajšnje lestvice ter hkrati povzročil izdajo še dveh singlov: Mob Rules in Turn up the Night. Zatem je imela skupina v načrtu izdajo koncertnega albuma - Live Evil, ki pa je zaradi spora med Iommiem in Diom izšel nekoliko pozneje in sicer januarja 1983, Dio je ta čas tudi zapustil skupino, z njim pa je odšel tudi Appice.

Skupina se je nato reorganizirala tako, da so k sodelovanju s skupino zopet prepričali nekdanjega bobnarja (Bill Ward), ter na svojo stran pridobili Iana Gilliana, sicer bivšega pevca Black Sabbath, za katerega pa so se zanimali tudi Deep Purple, kar je presenetilo tudi pristaše heavy metala. Ta zasedba - Iommi, Butler, Ward in Gillian, je nato posnela album Born Again, ki je izšel septembra 1983. Na turnejo so odšli še pred izdajo albuma in sicer z bobnarjem Bevom Bevanom, ki je nadomeščal Warda do njegove vrnitve v skupino, spomladi 1984. Album Born Again je bil v Angliji uspešnica, saj se je uvrstil med prvih pet na angleški lestvici, v Ameriki pa ni požel takega uspeha, uvrstil se je med prvih 40 tamkajšnje lestvice. Gillian je v skupini ostal do marca leta 1984, ko se je pridružil prenovljenim Deep Purple. Gilliana je zamenjal pevec Dave Donato, ki je v skupini ostal le do oktobra in ni sodeloval pri snemanju nobenega od albumov skupine.

Skupina je pridobila prvotno zasedbo, ko se ji je zopet pridružil Ozzy Osbourne na Live Aid koncertu, 13. Julija 1985, toda kmalu po tem koncertu je skupino zapustil basist Geezer Butler. Z odhodom basista je vodja skupine postal kitarist Tony Iommi, na kar kaže tudi naslednji album z naslovom Seventh Star (izšel je januarja 1986), ki je bil poimenovan Black Sabbath featuring Tony Iommi. Pri izdaji tega albuma je bila zasedba naslednja : Iommi (kitara), Glenn Huges - bivši pevec skupine Deep Purple (vokal), Dave Spitz (bas kitara), Geoff Nichols (klaviature) in Eric Singer (bobni). Komercialno je album še kar uspel, vendar je v skupini prišlo takoj do zamenjave Hughesa s pevcem Ray Gillenom, ki je takoj sodeloval na promocijski turneji albuma marca 1986.

Po letu 1986 so se člani zasedbe hitro menjavali, edini stalni član skupine je bil Iommi. Na naslednjem albumu The Eternal Idol (november 1987), ki se je na angleški lestvici uvrstil med prvih 50, na ameriški pa le med prvih 100, so poleg Iommi - ja sodelovali še bobnar Bev Bevan, basist Bob Daisley in pevec Tony Martin. Vendar Bevan in Daisley v skupini nista ostala dolgo; v naslednjih letih je prišlo še do nekaj zamenjav bobnarjev in basistov. Na albumu Headless Cross (april 1989), ki je bil tudi prvi album izdan pri novi založbi (I.R.S. Records), sta tako poleg Iommia in Martina sodelovala še izkušeni bobnar Cozy Powell (umrl leta 1998) in basist Laurence Cottle. Kmalu po izdaji albuma je Cottleja zamenjal basist Neil Murray. Ko se jim je pridružil še Geoff Nichols (klaviature), je skupina izdala album Tyr (avgust 1990), ki se je v Angliji uvrstil med prvih 40, na ameriško lestvico pa mu ni uspelo priti.

Iommiu je nato uspelo skupaj zbrati člane zasedbe iz obdobja 1979 - 83 (Tony Iommi, Geezer Butler, Ronnie James - Dio in Vinnie Appice). Rezultat je bil album Dehumanizer (junij 1992), ki je skupino po 9 letih zopet vrnil med prvih 50 na ameriški lestvici, v Angliji pa se je s pesmijo TV Crimes uvrstil med prvih 40.

Združitev z Diom je bila mišljena samo za to ploščo in turnejo seveda. Kasneje je bil Dio v primeru uspeha Dehumanizerja celo pripravljen ostati pri Black Sabbath. Vendar so se začele težave: na turneji sta se družila posebej Dio in Appice, ter posebej Butler in Iommi. Povod za Diov odhod je bilo Ozzyjevo povabilo, če bi Black Sabbath bili predskupina na dveh njegovih nastopih. Dio je izjavil, da on ne bo za nikogar predskupina in Black Sabbath so odigrali ta dva koncerta z novim vokalistom. Leta 1992 propadejo Ozzyjeva prizadevanja da bi združil Black Sabbath v prvotni zasedbi (ker so ostali člani zahtevali enak del zaslužka). K Sabbathom se vrne Tony Martin, sledita albuma Cross Purposes (1994) in Forbidden (1995). Bend zapusti Cozy Powel, nadomesti ga Bobby Rodinelli.

Decembra 1997 se združijo Black Sabbath v prvotni zasedbi (Butler, Iommi, Osbourne, Ward) in odigrajo dva koncerta v Birminghamu. Aprila 1998 Ward doživi srčni napad, za bobne priskoči Vinnie Appice. 1998 izide dvojni živi album Reunion (z dvema novima komadoma), ki novembra tega leta doseže 11 mesto na Billboardovi lestvici. Komad Iron Man je osvojil prvo nagrado na grammyjih za najboljši metal nastop.

Konec leta 1999 so imeli turnejo plošče Reunion, ki se je končala v rodnem Birminghamu. Februarja 2001 so objavili ponovno združitev na šestem festivalu Ozzfest, Osbournovem poletnem festivalu, in da bodo igrali v 29-ih mestih po Ameriki. Skupina je celo napovedala snemanje popolnoma novega studijskega albuma v zasedbi, ki je nazadnje posnela skupni album leta 1978. Konec leta se je pod produkcijo Ricka Rubina žal pokazalo, da je to neizvedljiva ideja.Thu, 17 May 2012 20:21:58 +0200http://www.radiokaos.info/74minut.php