Komaj tretji dan mineva, ko smo se znova enkrat globoko klanjali in prisegali največjemu slovenskemu mojstru poezij, dr. Francetu Prešernu in kakih osem ur več, ko smo bodisi v napetem razpoloženju bodisi zadržano pričakovali nastop letošnjih Prešernovih lavreatov na odru naše največje dvorane v kulturnem hramu z imenom še vedno največjega slovenskega pisatelja – Ivana Cankarja. Vendar se že danes, tretji dan po-tem, zdi, da se je vse to komaj kdaj zgodilo. No, saj niso šli in vse to ni odšlo v takojšnjo pozabo, le dnevne skrbi nas tarejo tako vztrajno, da na veličino vseh teh umetniških sporočil in njihove ustvarjalce, umetnike, prav prehitro pozabimo. Ampak, ali gre res pri vsej tej stvari za umetnost? Če bi sodili po tem, kar nam je pred leti, točneje marca 2009 ob robu Blejskega foruma Slavoj Žižek odgovoril na naše vprašanje – zastavil sem mu ga avtor tudi te oddaje, in ga v nadaljevanju navajam skoraj v celoti: »V družbi, katere razvoj naj bi temeljil na znanju in kjer ima kultura neko posebno družbeno moč ter vsestranski pomen, kje je, kje ima svoj prostor in kakšno vlogo ima umetnost?«
Je Žižek (med drugim) odgovoril: “To je zanimivo vprašanje, kar je posebej tipično je, kako danes, na isti način, ko namesto o politiki raje ogovorimo o upravljanju, administraciji, politika ni popularna; namesto o ljubezni govorimo o spolnosti… Na isti način namesto o znanosti, radi govorimo o različnih tipih vednosti in namesto o umetnosti, govorimo o kulturi. Nadaljujte z branjem →
Podcast: Play in new window | Download (Duration: 34:17 — 31.4MB)
