A propos: Bitje z rogom, ki morda prinaša okrevanje; Samorog končno v Operi.

Samorog je zgodba, v kateri se prepletata preteklost in sedanjost in ki govori o nesmrtnosti in posameznikih s posebnimi psihološkimi profili, z aktualnim razmeram nadzora in omejitev poudarjeno sceno in kostumi in odličnimi pevci, zborom in orkestrom; Ta scenska praizvedba je praznik za slovensko kulturo in ljubljansko Opero, so prepričani njeni ustvarjalci. Skoraj pozabljena umetnina s Strnišo, Šivicem in Möderndorferjem, Švaro, Lukanom, Hojnikom, Hraniteljem, Mérajem, Arlič Gololičičevo, Drašček Rojkovo, Vrčonom, Vovkom, Debevecem, Čanom (in drugimi mojstri in mojstricami ljubljanskega glasbenega gledališča) v naša življenja prinaša nekakšno okrevanje. Duše, vsekakor, po malem pa morda tudi - telesa…

S prislovično mero (novinarske) nejevere ali če hočete, skepse, sem se lotil Samoroga; Iz različnih srečevanj z ustvarjalci, sporočil in tudi novinarskega gradiva je razumeti, da so se na prvo odrsko uprizoritev te Šivičeve mojstrovine v glavnem slovenskem glasbenem gledališču pripravljali že dlje časa.

Bila je že nekajkrat napovedovana, odpovedi in prestavitve pa je nepopustljivo povzročal Covid-19, točneje obrambni ukrepi zoper ta virus; In jutri jo bomo vendarle mogli videti in slišati. Skratka, »na prvo noto«, ne da bi slišal vsaj kak njen odzven, so se sprožala spraševanja ali bomo (znova) priče uglasbeni žalostinki, otožnosti, odrski liriki, polni trpljenja in solz.

Junaki zgodbe seveda niso neobčutljivi ljudje, recimo taki, ki se jih prav nič ne dotakne. Pohlep in zavist pa sta ves čas zavita v meglice, ki se prehajajo med nami pa če to zaznamo ali ne. Zadnja srečevanja z ustvarjalci so intonirana povsem drugače: pričakujemo lahko prepričljivost vsebine in izraza, interpretacije akterjev pa naj bi podčrtovale vrhunskost te stvaritve, ki je univerzalna, brezčasna, v marsičem uporniška in prav zato tudi zelo aktualna.

Dramaturginja SNG Opera in balet Ljubljana gospa Tatjana Ažman med drugim zapiše, da je Pavel Šivic, avtor glasbe in libreta, ki je nastal po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše, večino del napisal v njegovem poznem ustvarjalnem obdobju; Izjema je burleskna opereta Ej, ta prešmentana ljubezen  iz leta 1931, to je bilo takoj po končanem študiju na ljubljanskem konservatoriju.

V sam vrh operne ustvarjalnosti se je umestil leta 1972 z opero Cortesova vrnitev, v različnih časovnih razdobjih je ustvaril različna operna dela in glasbo za balet. Med njimi sta tudi dve še neizvedeni operi, Leta 1981 pa je nastal Samorog, velika opera v treh dejanjih, ki pa je bila leta 1983 izvedena samo na Radiu Slovenija, ko  je ansambel vodil dirigent Ciril Cvetko.

Da bi o Šivičevi operi in njeni prvi odrski postavitvi, ki jo režira Vinko Möderndorfer iz prve roke zvedeli nekaj več, smo k pogovoroma, posnetima na odru ljubljanske Opere pripravljenem za Samoroga, posebej za Radio KAOS, povabili Marka Hribernika, od lanske jeseni novega umetniškega vodjo glavne slovenske operne hiše in mezzosopranistko Nuško Drašček Rojko.

Z obema smo skušali tudi ugotoviti, če sploh in v kakšni meri  lahko ta noviteta na deskah slovenskega glasbenega gledališča in kot vrhunska umetniška produkcija pomaga pri hitrejšem postpandemičnem okrevanju in če zmore učinkovati tudi kot družbeno cepivo? Manj za telo, bolj za dušo, kar je, kot smo slišali opozorila tako iz zdravstvene kot iz socialne stroke tudi vredno posamične in družbene pozornosti.

Po ogledu  sklepnega dela ene od vaj in neposnetih kratkih neformalnih pogovorih še s tremi soustvarjalci Samoroga- režiserjem Möderndorferjem, scenografom  Brankom Hojnikom  in oblikovalcem svetlobe Pascalom Mératom, pričakujemo velik umetniški dogodek, katerega Strniševa in Šivičeva sicer zahtevna zgodba z aktualno postavitvijo uprizoritve in izvedbo zmore pri poslušalstvu vzbuditi srčne odzive, saj podčrtuje optimizem in pozitivne vrednote na osebni in kolektivni ravni.

Prvo slovensko odrsko izvedbo Samoroga – po četrtkovi premieri sta za zdaj načrtovani še dve ponovitvi  – v soboto 5. in ponedeljek 7. junija – so po dramski predlogi Gregorja Strniše soustvarili libretist in skladatelj Pavel Šivic, glasbeni vodja in dirigent Igor Švara, režiser Vinko Möderndorfer, dramaturg Blaž Lukan, scenograf Branko Hojnik, oblikovalca video projekcij Atej Tutta in Valerija Cozzarini, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe Pascal Mérat, vodja zbora Željka Ulčnik Remic, koncertni mojster Igor Grasselli, koreografinja Anja Möderndorfer, lektorica Marja Filipčič Redžić ter po dve solistki in po sedem solistov.

Glavni vlogi Margarite in Uršule so ustvarile Urška Arlič Gololičič in Nuška Drašček Rojko v alternacji z Urško Breznik in Eleno Dobravec, vloge Bertrama, Dizme, Pincusa, Glasnika in Rablja pa so oblikovali Robert Vrčon, Matej Vovk, Andrej Debevec, Saša Čano in gostujoči Tomaž Štular v alternacijah z Ivanom Andresom Arnškom, gostujočim Davidom Jagodicem, Dejanom Maksimiljanom Vrbančičem ter Jankom Volčanškom, ki bo kot gost nastopil kot Glasnik in kot Rabelj.

Opernemu zboru so naložili delo Biričev, vlogo plesalcev pa Gaju Rudolfu, Gregorju Guštinu in Ivanu Gregušu. Zbor in orkester sta seveda iz domače hiše, postavitev, mojstritev orkestra, in asistenc pri oblikovanju scene, naboru rekvizitov, oblikovanju kostumov  ter korepetitorsko in šepetalsko delo pa so bile pri Samorogu izvrstne priložnosti za še petnajst soustvarjalk in soustvarjalcev.

Tretji letošnji A propos: Umetnost za popolno okrevanje avtorsko in izvedbeno podpisujem Andrej Pengov, v oddaji uporabljene fotografije z vaj pa so delo Darje Štravs Tisu. Nasvidenje do prihodnjič. Morda že prav kmalu, saj na odrih (in po malem tudi v dvoranah) je dren vse večji… Še dobro; a še vedno velja: zdravi ostanite, pazite nase in na druge.

Leave a Reply

Your email address will not be published.