A propos, Človek: Iščoča in navdušujoča Orfej in Evridika
|
Gradivo za tokratno oddajo A propos, Človek!, ki sodi v projekt, ki ga z javnimi sredstvi iz t.i. »medijskega razpisa« sofinancira Ministrstvo za kulturo republike Slovenije, je nastajalo že pred davnim 1762-im letom, ko so na Dunaju na operni oder premierno postavili delo Christopha Willibalda Glucka in libretista Ranierija de’ Calzabigija. V začetku letošnjega oktobra, natančneje, v četrtek, devetega, pa so to delo, ki je v Gluckovem času veljalo za reformno, po 46-ih letih znova postavili na oder SNG Opera in balet Ljubljana.
No, in roko na srce, prav tam, na odru in v zaodrju je po premieri nastalo največ tega, kar bomo objavili v tokratni oddaji. Preden pa zares začnemo – morda le še nekaj uvodnih opomb, ki smo jih črpali iz gledališkega lista in drugih gradiv produkcijske hiše za to predstavo. V prihodnjih dneh in mesecih te predstave namreč ni v programu naše glavne operne hiše. In kar takoj povejmo, da imamo vtis, da je pravzaprav škoda, da se tako uspešna, drugačna, odmeva in obiskana predstava po premieri in šestih ponovitvah kar nekaj prihodnjih mesecev ne pojavi več na sporedu glavne operne hiše v državi. In kolikor smo mogli preveriti, kot gostujoča predstava – tudi na kakšnem drugem slovenskem gledališko-opernem odru ne. Pa tudi kakega gostovanja na tujem bi bila vredna…
Za to delo je namreč značilno, da je, če znova uporabimo navedbe iz gradiv, zasnovano na izenačitvi vloge besedila in glasbe v duhu tedanjega klasicizma. Očiščeno je baročne pevske ekshibicije, značilne za čas pred nekaj manj kot 300 leti, v iskanju ‘krasne enostavnosti’ pa se s preprosto melodiko približuje čisti dramski obliki. Gre sicer za znano zgodbo o bolečini zaradi izgube ljubljene osebe, tako rekoč na dan poroke. In ljubljeno bi bilo mogoče priklicati znova med žive in jo pod določenimi pogoji tam na odru, torej, tu, med nami, tudi obdržati. Orfej bi se ob Evridikini vrnitvi v naš svet ne smel ozreti vanjo in ji ne razkriti, zakaj tega ne more ali ne sme. Ali kot pove režiser Jernej Lorenci v pogovoru s Kristino Mihelj v gledaliških gradivih, je Evridika sposobna pustiti preteklost za sabo, Orfej pa tega ne zmore.
Pred nami se ves čas plete, na videz razkriva, a vedno ostane skrivnostna… Nerazkrita ostaja uganka prehodov med tuzemskim življenjem in onstranstvom, ki skozi vso zgodbo neusmiljeno zarisuje razkol, notranji boj posameznikove biti, pred katero se nenehno postavlja vprašanje odločitve. Odločitve, v kateri se Orfej ne pokaže kot trden mož, kot mačo, kot mož trdnega značaja ter osvajalec in erotični senzibilnež, te – menda moške lastnosti – prevzamejo ženske. Ja, tudi Evridika. V Lorencijevi postavitvi je še to posebej podčrtano. Ob upoštevanju »definicije« (ali predsodka, če hočete) o zvitorepnosti ženskega značaja, vseh mačjih, kačjih in lisičjih lastnosti ženskega bitja, se v najnovejši ljubljanski postavitvi te opere dramaturško in režijsko ta obrat pokaže še bolj izrazito.
In tudi v tem se – po zagotovilih tistih, ki so to delo videli na različnih odrih in pod taktirko drugih režiserjev, dramaturgov in dirigentov, menda precej oddalji od izvirnega sporočila zgodbe. Temu ne moremo ne pritrditi, ne oporekati. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da je opera Orfej in Evridika, kot smo jo videli na odru ljubljanske Opere, več kot vredna ogleda. S katero koli zasedbo, čeprav je nas navdušila prav premierna. Zakaj? O tem podrobneje v nadaljevanju, ko v pogovoru s posameznimi akterji pravzaprav odstrnemo skoraj vsako od tančic in izluščimo zrna vseh spoznanj, ki so jih nastopajoči ali kako drugače ustvarjalno sodelujoči pridobili med študijem, na vajah in na premieri.
Cela vrsta posebnosti je v tej postavitvi, ki jih ob izjemnih solistih, odličnima zboru in orkestru, posebni, za operno delo zagotovo izstopajoči režiji, ni mogoče spregledati. Mednje sodijo tudi preudarna in učinkovita scenska oprema, bleščeče izrisani in sešiti kostumi, izdelan gib – tudi z nekaj plesnimi koraki, natančna in vsebinsko premišljena osvetlitev, igralske vrline vseh pevcev – ne le solistov, tudi zbora ter drugače, nestandardno, iščoče in prepričljivo zastavljena dramaturgija.
Prevod besedila za nadnapise je delo Sonje Berce, glasbeni vodja in dirigent je bil tokrat novi hišni šef dirigent Jaroslav Kyzlink, drugi dirigent je maestro Marko Hribernik, režiser pa že omenjeni Jernej Lorenci, scenograf Branko Hojnik, kostumografka je Belinda Radulović, koreograf – Gregor Luštek, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, dramaturginja Tatjana Ažman, lektorica Nevenka Verstovšek, vodja zbora Željka Ulčnik Remic, koncertni mojster pa Igor Grasselli.
Z nekaterimi med njimi smo se o tej Lorencijevi – vsekakor presenetljivi in za večino navdušujoči – postavitvi pogovarjali takoj po premieri. Med našimi sogovorniki pa je bil najprej Rocc, umetniški vodja ljubljanske opere, ki je to nalogo prevzel skoraj natanko pred letom dni. Natančneje – okroglo leto njegovega umetniškega vodenja bo minilo čez osem dni. Vendar sva se v najinem pogovoru v celoti posvetila operni stvaritvi Glucka in de’ Calzabigija ter okoliščinam, izjemnosti tokratne postavitve Orfeja in Evridike ter razlogom zanjo. Prav s tem delom ljubljanska Opera namreč zarisuje repertoarno smer, ki sva ji tudi namenila nekaj besed.
V pogovoru s Tatjano Ažman, dramaturginjo, nisva mogla povsem izogniti zvokom navdušenja iz zaodrja, kjer je potekal po-premierni sprejem. Tam smo jo presenetili prav v trenutkih, ko sprejemala čestitke Mitje Vrhovnika Smrekarja, glasbenika in skladatelja, ki ima z gledališčem in z glasbo za gledališke predstave izjemne izkušnje in ki po premieri ni skrival navdušenja.
Prisrčne čestitke je sprejemal tudi šef dirigent Jaroslav Kyzlink, ki je prevzel vodenje orkestra glavne slovenske operne hiše pred koncem letošnjega poletja, pravzaprav z začetkom repertoarne sezone 2014-2015. Prihaja iz Brna, kjer je študiral dirigiranje na Janáčkovi glasbeni akademiji, kjer je študiral tudi umetniški vodja Rok Rappl. Leta 1992 se je pridružil opernemu ansamblu v Brnu, kjer je bil najprej zaposlen kot vodja zbora, leta 1996 pa je postal dirigent. Ima že vrsto mednarodnih izkušenj in uspehov, med njimi tudi prav s produkcijama Gluckove opere Orfej in Evridika, ki ju je leta 2008 pripravil za Slovaško narodno gledališče v Bratislavi in za Véliko gledališče v Varšavi. Leta 2003 je namreč začel tvorno sodelovati z Opero Slovaškega narodnega gledališča, katere šef dirigent je bil od leta 2004 do 2006, še prej pa je bil med letoma 2001 in 2003 brnskem gledališču šef dirigent in umetniški vodja.
Povedal nam je, da je po dolgem obdobju priprav in trdega dela za ljubljansko postavitev Orfeja in Evridike zelo zadovoljen. Veliko zadovoljstvo je, je še dodal, ko publika tako navdušeno sprejema tvoje delo; res je tvegano, ko prvič nastopiš -v novem okolju, kot je zanj ljubljanska opera, še posebej, če je to opera Orfej in Evridika. Na naše vprašanje, kdo je bil najboljši, je rekel, da tega pač ne more reči, »..saj so bili vsi odlični.«
Baritonist Jože Vidic, prvak SNG Opera in balet Ljubljana, je lanski nagrajenec Prešernovega sklada. Podeljena mu je bila za vlogi Lorenza in Grduna v slovenskih operah Črne maske in Ljubezen kapital, v Operi Orfej in Evridika pa poje in igra naslovno vlogo v alternaciji z bratom Darkom, sicer gostujočim solistom ljubljanske opere, ki je prav s to vlogo na predstavi v soboto, 18. oktobra, opravil prvi del diplome na Akademiji za glasbo. Naše prvo vprašanje, takoj po čestitki seveda, se je nanašalo na Jožetov pogovor tik, preden smo ga mi zmotili s kamero in mikrofonom. Radovednost pač, ki se je glede na povedano, obrestovala, čeprav je del pogovora, ki smo ga uporabili za iztočnico, odzvanjal malce skrivnostno…
Kar je v pogovoru s prvakom Vidicem komu morda zvenelo kot uganka, je bilo tisto o njegovem novem začetku, pravzaprav o novem desetletju…. v katerega je Jože Vidic stopil prav v začetku tega njegovega nadvse uspešnega leta 2014, rečeno pretehtano s pogledom v zvezdniško prihodnost. Mlad je še. No, na pragu srednjih let. In to je njegovo novo desetletje.
Sopranistka Martina Zadro, tudi prvakinja SNG Opera in balet Ljubljana, je ena izmed vodilnih hrvaško-slovenskih opernih umetnic mlajše srednje generacije. Uspešno se je že uveljavila tudi na mednarodnih odrih in pevskih tekmovanjih; Bila je ena izmed poslednjih učenk legendarne italijansko-ameriške sopranistke Anne Moffo; V minulih devetih letih se posveča tudi pedagoškemu delu kot izredna profesorica na pevskem oddelku Glasbene akademije v Zagrebu. V alternacijah z Norino Radovan in Mojco Bitenc poje in igra v glavni ženski vlogi. Prepričljivo… Ne, to je rečeno preveč robato; Njen lik Evridike je naravnost zapeljiv – v profesionalnem in emotivnem pomenu. Pogovor sva začela z vprašanjem o prijemih in estetiki režiserja Lorencija, ki se je prvič spoprijel z režijo kakega opernega dela.
Tudi zbor je nastopil navdušujoče. Ko zapišem »nastopil«, mislim zares: vsi skupaj in vsak zase so nastopali, kot se od mojstrov odra pričakuje. V pevskem – za česar so – tako ali tako to kar so in ko kaj drugega občinstvo sploh ne pričakuje – in v igralskem pogledu. Ta – sprva vtis, zdaj že potrjeno dejstvo – je bil tudi iztočnica za pogovor z vodjo zbora, gospo Željko Ulčnik Remic.
Z režiserjem Jernejem Lorencijem smo skušali pogovor začeti na malce drugače, morda na bolj provokativen način. Ni nam povsem uspelo… No, malce, morda, a ne preveč. Orfej in Evridika je bila njegova prva režija kake opere in … glej ga zlomka, takoj – uspeh. Gre morda za novo slavo na sicer izjemni umetniški poti, ki je bila pred dnevi znova podkrepljena z nagrado na Borštnikovem srečanju za režijo Svatbe v produkciji ljubljanske Drame?
Med obiskovalci premierne predstave je bil tudi skladatelj sodobne in tudi »sodobne klasične« glasbe ter virtuoz klavirja in klaviatur Milko Lazar, naš sklepni sogovornik v tej oddaji. Tudi on ni skrival navdušenja, saj zgodbo samo in kar nekaj izvedb ter postavitev te opere dobro pozna. Obžaloval je le, da niso uporabili več instrumentov, značilnih za čas, ko je opera nastala.
Naj namesto sklepa ponovimo: Gluckovo opero Orfej in Evridika, kakor so jo v minulih mesecih in tednih ustvarili in oktobra igrali in peli v glavni operni hiši v naši državi, je treba videti in slišati. Razlogov smo v tej oddaji navedli kar nekaj. Bodisi takih, do katerih smo se prebili sami ali pa so o njih govorili naši sogovorniki. Verjamem, da so zvečine dovolj utemeljeni in prepričljivi, četudi se kdo od poznavalcev ali ljubiteljev opere z vsem navedenim morda utegne ne strinjati – pa naj gre za recimo ne povsem dosledno sledenje libretu ali pa drugačen režijski pristop.
Oddajo, ki je del projekta A propos, Človek!, ki ga s sredstvi iz javnega medijskega razpisa sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, je v celoti pripravil, oblikoval, posnel, spisal in besedilo prebral, zmontiral in uredil za neposredno objavo in objavo v postprodukciji – Andrej Pengov. Fotografije, ki smo jih uporabili v oddaji, so posnete na vajah za opero Orfej in Evridika in so delo Darje Stravs.
Podcast: Play in new window | Download ()