A propos: Kultura in turizem; Gledališče kot turistični prevrat na Mljetu in v Kostanjevici na Krki.

Ko je ženska, Sygne po imenu, Talka lastne želje. Matjaž Berger, režiser in direktor Anton Podbevšek teatra, Novo mesto: Iz mednarodnega konteksta poznam ogromno socialnih funkcij gledališča, tudi v sferi turistike. Ko je APT s Ko(n)sovelom gostoval na Mljetu, med Velikim in Malim jezerom so irski, škotski in angleški turisti, potem, ko so predstavo videli, želeli vedeti vse o Kosovelu… Gledališka subverzivnost je tudi v tem, da lahko pritegne obiskovalce, ki jim gledališče ni nekaj zelo bližnjega in tema, ki jo gledališko delo obravnava, lahko vzpostavi nove interese, nova »vmes poseganja«, kar je tudi eno od poslanstev gledališke kulture oziroma gledališke umetnosti… O Clodel-Lacanovi Talki pa: to je zapletena zgodba, ljubezenska melodrama, kjer je naslovna junakinja Sygne de Coûfontain, talka lastne zaprisege in zato ne more izgovorit negacije, ki se poraja v njej; avtor predpiše, kako naj v krču, nemo, skozi gib negira, ko jo njen mož sprašuje, zakaj je nekaj storila in se je postavila pred svojega moža, da prestreže kroglo od tistega, ki ga ljubi. Ta ženska želja, ta etika, če parafraziram Lacana, je, kako z dejanjem groze narediti užitek. To pa je absolutno sodobno vprašanje za vsakega med nami.

To je peta oddaja iz letošnjega niza devetih, s skupnim naslovom A propos: Kultura in turizem; Pripravili smo jo tudi v upanju, da jo bomo uspeli realizirati s pomočjo javnih sredstev, ki jih zagotavlja ministrstvo za kulturo Republike Slovenije prek tako imenovanega javnega medijskega razpisa; Končno se nam je uspelo »prebiti« do programskega termina v katerem bo naš, že pred časom večkrat napovedani sogovornik Matjaž Berger, režiser in direktor Anton Podbevšek teatra iz Novega mesta. 

Razlogov, da ta pogovor uvrščamo v program šele sedaj, posneli smo ga namreč že sredi maja, ko so se zaiskrile prve napovedi o rahljanju protiepidemijskih ukrepov, je več; Glavni je, da je zdaj že zagotovo, da gledališča znova obujajo svojo »proizvodnjo«, novomeški APT z igro, ki je, če smo avtorje dobro razumeli, pravzaprav gledališki melodramatični performans o strasti, ki je hkrati brez (klasičnega gledališkega) odra, odrski esej o tistem, kar v človeku vzpostavlja teror. Kar ga »dela« terorista in vse tisto, kar ga hkrati onemogoča kot človeka s takšnim značajem, kaj šele v njegovi tovrstni potencialni ali uresničeni samopotrditvi.

Še preden smo predstavo Talka Paula Claudela, Jacquesa Lacana, Matjaža Bergerja in še vseh drugih njenih soustvarjalcev slišali, ja, in videli, bi bilo preveč reči, da gre zagotovo za tovrstno razpiranje človeka in njegove teroristične biti a z ugibanjem najbrž nismo daleč od tega; Torej Talka je glavni razlog, da pogovor z Bergerjem objavljamo šele zdaj; Takrat sva ga – po uvodnem pozdravu, seveda –  začela tisti dan še vedno z zelo aktualnim vprašanjem o gledališču v pandemijski zaklenjenosti in takoj nato preskočila, morda  bolje – poskusila sva se usidrati – blizu glavnega naslova te oddaje: Kultura in turizem, opirajoč se na izkušnjo, ki smo jo priobčili v eni od prejšnjih oddaj, ko smo obiskali Dolenjski muzej, ki je APT-jev sosed.

Tik pred prepovedjo vseh dejavnosti, tudi umetniških, seveda kak teden dni prej, je bila v Anton Podbevšek teatru zelo odmevna premiera Muzikofilije. Kaj se je dogaja potem in kako potekajo stvari zdaj (ko smo bili še sredi maja) nas je najprej  zanimalo?

Muzikofilija Oliverja Saksa v režiji Ivane Djilas in v vrhunski izvedbi igralske ekipe je pritegnila veliko pozornost in je kot nekakšen žanrski hibrid med glasbenim in postdramskim gledališčem pravzaprav ustvarila neko povsem novo situacijo, za katero upam, da bo še veliko priložnosti, da jo bo videlo še veliko obiskovalcev. Mi so takrat izvedli premiero in pet ponovitev, potem pa je prišel tisti dan, ko je nastopila blokada, tako da predpostavljam, da ko se bodo stvari znova vzpostavile, da bodo obiskovalci videli nove ponovitve te predstave, vzporedno s tem pa se je prav na ta dan tudi ustavil študij Talka, dela Paula Claudela – Jacquesa Lacana, ki je bil pravzaprav tik pred prehodom iz bralnega dela oziroma interpretacijskega oz. analitičnega na oder, nam je na naše prvo vprašanje odgovoril Matjaž Berger.

V zvezi z glavno temo te oddaje nas je seveda zanimal odziv umetnosti v povezavi z gospodarsko panogo, ki ji rečemo turizem. Če bi človek pričakoval, da imajo muzeji soliden obisk, tud tujski, kaj takega za gledališke predstave, tudi to, ki prihaja, najbrž ne moremo pričakovati, čeravno so v Slovenski turistični organizaciji povedali, da po njihovih podatkih slovenska gledališča obišče milijon tristo tisoč ljudi v enem letu.

Ampak ti niso v večji meri turisti, so pač ljudje, ki imajo radi gledališče kot obliko interpretacije sveta, je prepričan naš sogovornik, verjame pa, da je nekaj festivalov, ki seveda anticipirajo možnost prihoda obiskovalcev iz neke, recimo temu tako, turistične vsebine oz. iz turističnih vzgibov. Tako so tudi nekatere gledališke uprizoritve postavljene zunaj, v eksterierju, ki imajo absolutno tudi to željo, da obiskovalci siceršnje destinacije, postanejo tam tudi obiskovalci gledališke predstave ali kakega drugega umetniškega dogodka. Festivali, kot na primer Primorski festival, na katerem je APT kar nekajkrat gostoval, je izjemno obiskan, gostovo tudi iz sfere turistike.

Sicer je pa postregel z izkušnjo, ki jo ima v mednarodnem kontekstu gledališkega uprizarjanja, kjer se uresničuje ogromno takih socialnih funkcij gledališča. Ko je bil še član SMG (Mladinsko gledališče), ko so gostovali po celem svetu, je bilo takih skupin grupacij obiskovalcev, nenavadnih vpadov, intervencij, vprašanj, povezav, novih vedenj, novih implikacij ogromno. Tudi, ko je APT s svojim Ko(n)sovelom gostoval na Mljetu, med Velikim in Malim jezerom, so Irci, Škoti, Angleži, ki so bili tam, želeli vedeti vse informacije o Kosovelu – in bili so na turističnem obisku tega otoka. Gledališka subverzivnost je tudi v tem, da lahko pritegne obiskovalce, ki jim gledališče ni nekaj zelo bližnjega, lahko pa tema, ki jo gledališko delo obravnava, učinkuje do te mere, da vzpostavi nove interese, nova »vmes poseganja« in to  je tudi eno poslanstev gledališke kulture oziroma gledališke umetnosti.

Novomeško gledališče letno obišče med 12.000 do 18.000 obiskovalcev. Na to je Berger seveda ponosen. Ta številka, pravi, seveda variira glede na različne okoliščine, ki so seveda zelo različne, so pa tudi zelo povezane s postavitvijo določenih gledaliških del. V zadnjem obdobju se je ogromno avtorjev odločilo za minimalne postavitve, intimne postavitve in problem intimizma približa temo, resnost gledališkega akta. S tem se seveda tudi posledično zmanjša kvantiteta obiskovalcev. So pa prizorišča, znova je govoril o konkretnem primeru APT, ki ima v svoji preambuli ob ustanovitvi zapisano, da bodo določene uprizoritve uprizarjane na določenih gledaliških prostorih, ki so zunanji, npr, kamnolom Kopriva, kjer smo delali Ko(n)sovela, pa že omenjeno gostovanje na Mljetu z različnimi deli v nacionalnem parku Mljet, potem gostovanje z Antigono na Korčuli, itd…

APT pa sodeluje tudi z mnogimi inštitucijami, za katere pripravijo slavnostne akademije, tako da je lahko obiskovalcev, tudi v interierih, veliko, Npr. ob 650 letnici Novega mesta je bilo obiskovalcev za celo športno dvorano.  APT pa bo letos sodeloval tudi v Križankah na Festivalu Ljubljana s predstavo Talka.  Za katero so, kljub omejitvam zaradi covida-19 vendarle vadili, sicer tudi s pomočjo e-orodij. Zanimalo nas je, kako je bilo to zares videti in kako je s tem danes – no, kako je bilo, v času, ko smo pogovor snemali?

Zelo pomembno je, da se je vzdrževala kondicija predstav, katerih uprizoritve ali nastajanje je bilo zaradi pandemije prekinjeno, je poudaril Matjaž Berger. Ko prekineš neko napetost, ko nastaja neka struktura, ko nastaja intepretacijski model, ko igralci prehajajo iz nekega zamišljenega lika v materializirani lik in če to prekineš, nastane velika škoda pri postavitvi uprizoritve, tako da so ta elektronska, virtualna orodja prinesel vsaj to, da se je nenehnost, sosledje procesa ohranjalo, da so se določeni pogoji konstitucije predstave vzdrževali, kljub pasti, da preko neživega govora, ko govorimo o zelo pomembnem delu, kar je scenski govor, »zapeglaš« govor do te mere, da ga potem ne moreš več vrniti v prvobitno divjino.

To seveda ne bi bila več gledališka realnost, smo vprašujoče pritegnili, s čemer je sogovornik soglašal in dodal, da je prav zato imel s skupino za predstavo Talka, enkrat, dvakrat, trikrat na teden tovrstne vaje, hkrati pa so vsi vadili tudi individualno, obenem pa smo si vsi tudi nenehno dopisovali in si pošiljali referenčna gradiva in je študij potekal nekoliko bolj študijsko, teoretsko in morda manj povsem neposredno.  Toda s tem načinom so se dobro pripravili – upoštevaje vse varnostne protokole za ohranitev zdravja, ki so jih potrdili tudi na medicini dela, na prave vaje za predstavo, tako da bo konec junija premierna uprizoritev Talke na dvorišču Galerije Božidar Jakac. Prvi del predstave se namreč dogaja v samostanu in je ta zunanji del Likovne galerije v Kostanjevici na Krki izjemno pomemben za njihovo interpretacijo v tej uprizoritvi, hkrati pa je Galerija Božidar Jakac tudi koproducent te predstave.  APT in GBJ sta namreč stalna kreativna zaveznika, partnerja.. Ta prostor v Kostanjevici je prostor sodobne umetnosti, hkrati pa tudi Forma viva in ta prostor gledališčniki tudi anticipirajo.

Potem smo z Bergerjem podrobneje govorili še o ansamblu oz. točneje – o ekipi, kjer imajo enega zaposlenega profesionalca – dramskega igralca Pavla Ravnohriba, vseh zaposlenih pa je osem ljudi. V obdobju karantene je bilo za vse v gledališču dovolj prostora, za predstavo Talka pa je angažiranih šest igralcev. Pet gostujočih in Pavle Ravnohrib kot član APT. Zanimalo as je, kako bo gledališče organizirano tako, kot ga predpisujejo uredbe oz. navodila NIJZ? V primeru uprizoritve Talke bodo imeli gledalci bistveno več prostora, ker je predstava na prostem, je povedal. Gledališče, prostor gledalcev bo nekako anticipirana gledališka površina in bo veliko prostora med gledajočimi, tako da tu ne vidijo nikakršnega problema.

Dotaknili smo se tudi naše izkušnje z dr. Borutom Križem, kustosom iz Dolenjskega muzeja v neposredni soseščini APT. Sama po sebi se nam je ponudila misel o nujni sinergiji, zlasti, če bi hoteli mislit, kot razmišljamo v naši oddaji: kultura-umetnost-in turizem? V teatru poznajo toliko vsebin, toliko tekstov, zgodb, ki bi jih zlahka postavili tudi v muzejsko, rabo, na ogled. Po drugi strani pa ima  muzej toliko vsebin, takšno bogastvo sporočil, ki sodijo na oder. In bi tu bi zlahka vzkipela neka sinergija, tudi privlačnost,

Z gospodom Križemsmo že dolgo prijatelji, kolegi, je povedal Berger in podčrtal, da je zanj, povsem osebno, svetal primer, vzor, zgled. Še preden je naš sogovornik začel delati v gledališču, ne vedoč, kako se lotit zadeve ex nihilo, iz nič; Preden se je ekipa sploh vzpostavila  tam ni bilo profesionalnega gledališča, medtem ko je imel Dolenjski muzej arheološki del vzpostavljen že mnogo prej. Dr. Križ je bil zanj pravi vzor, kako moreš z nekim osebnim, singularnim pristopom živeti svojo misijo. Samo vesel sem lahko, je še poudaril naš sogovornik, da lahko on živi svoje sanje, mi pa lahko kopljemo poti do naših želja.

Z Dolenjskim muzejem so novomeški gledališčniki sicer že večkrat sodelovali. Ko še ni bilo APT-ja, so določene umetniške akcije na dvorišču muzeja, ki je nekakšen odličen robnik preteklika, nek amfiteatrski moment, ki spominja na citat iz kakšnega rimskega gladiatorskega ali pa pač prostora za igre, tako da tam z nekdanjo umetniško akcijo (še pred APT), že uprizarjali dogodke; ko so snemali film z Damjanom Kozoletom Negativni total, so imeli tam soarejo in potem še nekaj umetniških akcij. To je bilo v času, ko je še obstajal oddelek za spektakelske umetnosti. Na muzejskem dvorišču so uprizorili celo padalski desant. To je, še zatrjuje Matjaž Berger, prostorsko in uprizoritveno zanesljivo produktivni prostor.

Tik pred koncem pogovora smo Bergerja na neki način tečno, sitno (znova) vprašali, kako si predstavlja, kako vidi spoj te pojmovne dvojice kultura-umetnost na eni in turizem na drugi strani? Ta odnos vidi kot zelo inteligibilno razmerje, za razmerje, ki lahko eno-drugo vzame nase in ga živi…  Njegove izkušnje so sicer bolj pustolovske, zato je poskrbel za opis konkretnih izkušenj, namreč, kako so Škoti, ki so bili na turističnem potovanju na Mljetu, potem, ko so videli APT-jevo predstavo Ko(n)sovel, spraševali o Srečku Kosovelu in so hoteli vedet vse o njem v angleškem jeziku. Torej – lahko pride do nenavadnega prevrata, potem, ko nekdo po naključju odkrije nekega avtorja in hoče spoznati njegovo delo, smer, ki ji pripada, kar ima lahko pozitivne posledice za spoznavanje in vpliv tega avtorja, kakor tudi za izkustveni svet ljudi, ki so ga na novo spoznali in odkrili neko temo, smer, ki jo dotlej sploh niso poznali. To je moj odgovor na to ultimativno vprašanje.

To je vsekakor zapriseženost teatru, ki ima lahko za posledico turizem… Ali pa bi turizem utegnil zanimati gledališče, smo ga še spraševali? O  tem ni nikoli razmišljal, saj ga zanima futurizem, za turizem pa ne ve… Nima pa konkretnega odgovora. Pravzaprav – k sreči, bi dodali. So pa v poznih 60-tih, še doda, obstajale skupine, Living Theatre, npr., ki so potovale z različnimi ladjami, in so ljudje, ki so bili takrat slučajno na ladji, gledali njihove umetniške akcije in potem pod vplivom te interpretacije spreobrnili celo potek potovanja. Ta tema je zanj zanimiva zgolj toliko, kolikor nanjo naletiš sekundarno in ko nanjo naletiš sekundarno, je avtentična in ker je avtentična, je zanimivo, kaj vse nastane  iz enega naključnega srečanja med različnimi ljudmi. Sam zase pa pravi, da je

vsaj takrat, ko se skuša prestavit, premaknit iz enega v drugi prostor, da bi v tem drugem na novo razmislil, kaj je bilo narobe v onem prvem in kaj moram naredit, ko grem v tretjega… V gledališču najbrž velja prav obratno: zanima jih, kaj je v gledališču dobrega, smo domnevali.

Odgovoril nam je z Brechtom, ki je rekel, da se ni treba navezovati na dobro staro, ampak na slabo novo.

Koliko Brechtov ustvarjalni napotek velja za predstavo, katere premiera je napovedana za zadnji ponedeljek v juniju na vrtu kostanjeviške Galerije Božidar Jakac, ki je partner in koproducent APT, se bomo mogli prepričati takrat in še pet prihodnjih večerov prav tam, 10. julija pa v preddverju ljubljanskih Križank v okviru Festivala Ljubljana, ki je zaradi koronavirusnih odpovedi za spremembo od običajnih modalitet omogočil kar nekaj prostora in časa več domačim ustvarjalcem. Besedilo Talke, ki ga je, po oceni poznavalcev, režiserja in soavtorjev predstave odlično prevedel pred 14 leti preminuli sijajni dramaturg in prevajalec Igor Lampret, so igralci in celotna ekipa te predstave v minulih mesecih, dobesedno prečesali po pomenski vertikali in problemski horizontali;

Režiser nas je v dopisovanju ob tej oddaji posebej opozoril na prelomne točke francoske zgodovine in obdobij, ki jih reflektira avtor – od revolucije, prek politične in sistemske restavracije, frakcij, razredov in razrednih bojev, slojev, Deklaracije o pravicah človeka in državljana, in še mnogo česa, kar da so arheologija in kontekst narativne strukture Talke.

Poudarja, da uprizoritev izhaja iz zahtevnega igralsko-režijskega študija natančne epistemološke refleksije Jacquesa Lacana, ki je znanstveno raziskoval in pojasnjeval Ojdipov mit danes – v Komentarju trilogije Coûfontainov Paula Claudela in briljantne analize Alenke Zupančič – Mesto tragedije v psihoanalizi: Ojdip in Sygne. Ne gre zgolj za referenci na oba odlična teoretska bisera, ampak za konkretne konsekvence, ki jih oba avtorja glede Talke poantirata v mnogih odtenkih.

Vlogo Sygne de Coûfontain oblikuje Anuša Kodelja, mlada, nadarjena igralka, doslej z nekaj odrskimi in filmskimi izkušnjami, ki se je, kot zatrjuje Berger, študija lotila, z veliko strastjo in predanostjo; verjame, da bo ta zahtevna vloga našo mišljenjsko sinkopo o zavrnitvi (kot principu) (ali kot zapiše: versagung) v interakciji s trojico igralskih legend in dveh mladih talentiranih sošolcev, agrftejevskih kolegov pripeljala do neke temeljne prekoračitve. O tem je tudi govoril Lacan, …da torej prekoračimo vsako grozo in sočutje, ki sta imanentna naraciji Talke. Prekoračitve in vse, kar pripelje do njih z mojstrstvi Gregorja Čušina, ki ga igra Turelurea, Pavleta Ravnohriba, ki kleše lik duhovnika Badilona in Janeza Hočevarja, ki bo tokrat Papež Pij, sta tu še Georges, ustvarja ga Borut Doljšak, ki se ga najbrž spomnimo iz Horvatove uprizoritve Fassbinderjevega Ali: Strah ti poje dušo ljubljanske Drame in Lovro Zafred, uveljavil se je z vlogami v filmih Posledice in Preboj predvsem pa v TV nadaljevanki Ekipa Bled. V Talki bo Lovro Kralj Francije…

Glasba v Talki je delo dua Silence; režiser podčrtuje, da sta Primož Hladnik in Boris Benko napisala veliko in domišljeno partituro v interakciji z besedilom, ki je v bistvu pomemben element izumitve teritorija te predstave; to je taktilno domišljena analiza v sozvočju z zahtevami besedila, za katerega vemo, da je pisan v specifičnem claudelovskem stilu in mestoma tudi v claudelovskem verzu. Kostumografijo podpisujeta Peter Movrin in Metod Črešnar, scenografijo pa Sara Slivnik in Dorian Šilec Petek, avtorja projekcij sta Iztok Hribar Šuc in Gašper Vovk, lektorica pa je Živa Čebulj.

O tem, kaj nam govorita Claudel in Berger ter kaj komentirata Lacan in Berger, koliko je v tej igri, ki ne zveni kot drama pač pa kot osvobojenost z besedami in brez njih, bomo morda pisali in govorili po premieri. Nemi tik, ki pomeni NE! sledi Claudelovim didaskalijam, kaj s tem doseže, ustvari in koga vse prepriča predstava pa, kot rečeno, potem. Najbrž? Morda? Če bi sledili temeljnim razlogom za to oddajo in pogovor z Matjažem Bergerjem, doseže tudi marsikoga, ki ni iz teh krajev a je še vedno gost. Domači ali tuji turist, morda Škot, Francoz ali Nemec, morda »samo« Hrvat ali kak Kraševec. Nekdo iz množice kulturnih turistov, ki bo poslej nemara iz dneva v dan večja. APT-jevi Talki bo tam, v Kostanjevici na Krki tudi v dvorcu, na dvorišču Galerije Božidar Jakac – posamezni uprizoritvi lahko prisostvovalo kakih sto gledalcev – tam zraven pa je ob predstavi še veliko razlogov za obisk. Med drugim skupinska razstava prekmurskih likovnikov s skupnim naslovom Osamljenosti, pa stalna likovna zbirka in tudi žive podobe Forma Vive.

Oddajo A propos: Kultura in turizem, ki je del enako zvenečega celoletnega projekta devetih oddaj, ki nastaja s pomočjo javnega denarja, namenjenega iz t.i. medijskega razpisa Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, sem pripravil, posnel in realiziral Andrej Pengov; do sredine marca sta mi pri zbiranju gradiva in oblikovanju projekta pomagala tudi Urška in Aljaž Pengov Bitenc, pri oblikovanju končne zvočne in video podobe pa smo v postprodukciji sodelovali z Zavodom ZA. V oddaji uporabljene fotografije so iz arhiva APT, tiste z vaj za predstavo Muzikofilija je posnela mojstrica Barbara Čeferin, nekatere pa smo poiskali na spletnih straneh kostanjeviške Forme Vive in Galerije Božidar Jakac.

Na svidenje do prihodnjič, kar ne bo prej kot ob koncu poletja. 

A propos: Kultura in turizem; Gledališče kot turistični prevrat na Mljetu in v Kostanjevici na Krki. A propos: Kultura in turizem; Gledališče kot turistični prevrat na Mljetu in v Kostanjevici na Krki. A propos: Kultura in turizem; Gledališče kot turistični prevrat na Mljetu in v Kostanjevici na Krki. A propos: Kultura in turizem; Gledališče kot turistični prevrat na Mljetu in v Kostanjevici na Krki. A propos: Kultura in turizem; Gledališče kot turistični prevrat na Mljetu in v Kostanjevici na Krki.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *