A propos: Kultura in turizem na Ljubljanskem gradu; od lanskih 1,3 mio obiskovalcev do letošnjih…. koliko že?
|
V uredništvu Radia KAOS smo pripravili drugo v nizu oddaj A propos: Kultura in turizem, katerega zasnove so nastale v času, ko tam na Kitajskem, še ni bilo javnih znamenj, da je na pohodu korona-virus; Že v naši prvi oddaji, ki je nastala v povsem pandemičnih razmerah, ko smo bili še globoko znotraj ultimativnih prepovedi in omejitev, tudi v novinarskem delu in ko sta bili naši sogovornici Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma mag. Livija Kovač Konstantinovič iz Slovenske turistične organizacije, smo napovedali obisk na Ljubljanskem gradu, ki je, kot je bilo tam podčrtano, ena od petih najbolj izpostavljenih turističnih destinacij v Sloveniji in eden od njihovih ključnih partnerjev; Tudi tokratna oddaja je nastajala, upamo vsaj, tudi s pomočjo javnih sredstev, kot naj bi bila zagotovljena z javnim medijskim razpisom Ministrstva za kulturo Republike Slovenije; kako pa bo to zares videti ob koncu celoletnega projekta, se pa še ne ve, ker je tako na področju kulture in umetnosti kot medijev še veliko neznank.
Odpravili smo se torej na Ljubljanski grad, ki je bil v času našega obiska odprt samo za redke obiskovalce pa še to pod posebnim režimom; S tokratno oddajo smo se po vsebini zadržali zgolj in samo znotraj grajskega obzidja, v resnici pa smo morali drugega sogovornika Damjana Finka, takrat še direktorja in šefa kuhinje Gostilne Na gradu zaradi zaprtega grajskega lokala poiskati na njegovem domu na robu Novega mesta in v domači tamkaj zelo priljubljeni Hiši Fink. Naš prvi sogovornik pa je bil zgodovinar Marko Brunskole, pomočnik direktorice za področje poslovanja in kulturno umetniškega programa v Javnem zavodu Ljubljanski grad.
Milijon tristo tisoč obiskovalcev Ljubljanskega gradu v letu 2019 je vsekakro impozantna številka; mnogi med njim so si ogledali več kot 300 kulturno-umetniških prireditev, ki so jih organizirali v grajskih dvoranah, razstaviščih, drugih prostorih in na grajskem dvorišču ali na planoti zunaj obzidja. Med izstopajočimi je seveda zdaj že tradicionalni poletni Film pod zvezdami, lani pa je še poseben odmev doživela retrospektivna razstava kostumov Alana Hranitelja Vzporedni svetovi.
Kultura in umetnost pa se dogaja tudi v Hostlu Celica na Metelkovi, ki je že nekaj časa del programa Ljubljanskega gradu in v njegovem upravljanju; Dolgo je tudi med strokovno avnostjo veljalo, da Ljubljanski grad nima kakšne pomembnejše zgodovine, zato so pripravili program, ki so ga poimenovalo Časovni stroj, s katerim obiskovalcem s pomočjo profesionalcev, gledaliških igralcev, animatorjev in zgodovinarjev pripravijo doživljajsko vodenje skozi grajske prostore in njegovo preteklost skozi šest zgodovinskih obdobij – vse od obdobja Rimljanov naprej. Je pa za najmlajše zelo zanimiva zgodba o grajskem zmaju… Menda ga je poslej dobro »spravljen« nekje globoko pod grajsko kapelo sv. Jurija.
Za sleherno kulturno prireditev ali dogodek morajo pripraviti ekipo najmanj sedmih sodelavcev in tudi to potrjuje ugotovitve, ki pravijo, da kulturna, umetniška produkcija oz. kulturni turizem generira nova dela, opravila in delovna mesta ter pomembno dodano vrednost.
Od leta 2016 pa na južnem pobočju grajskega griča raste tudi grajski vinograd s 1050 trtami Rdečegrajca in Belpina; lani so imeli že prvo trgatev.
Slovenija bo prihodnje leto gastronomska regija Evrope in Ljubljana njena gastronomska prestolnica; to bo vsekakor posebna priložnost tako za izvirno, na domačih živilih temelječo kulinariko pa tudi za kulturni turizem in za Ljubljanski grad.
Kak dan pred sredino maja, ko smo obiskali grajsko planoto in Ljubljanski grad, vzpenjača še ni delovala, v soboto, 16., ko obeležujejo Grajski dan, o katerem je govoril naš sogovornik Marko Brunskole pa je ta oblika javnega prevoza k razgledu na najlepše mesto na svetu že delovala. Ta dan in v nedeljo, ki je sledila, so omogočili prevoz po enotni znižani ceni, obiskovalcem, večinoma so bile to slovenske družine, pa ponudili brezplačen ogled Razglednega stolpa, Razstave Slovenska zgodovina, Lutkovnega muzeja in Virtualnega gradu, kar so njihove stalne vsebine. Stolp je dnevno obiskalo okoli 400 oseb, ostale stalne vsebine pa si je ogledalo nekaj manj obiskovalcev.
Te dni si je grad in del njegove ponudbe mogoče ogledati med 10. in 18. uro. Zagotavljajo tudi, da bo večina za maj in junij načrtovanih dogodkov izvedena po načrtu, čeprav z upoštevanjem vseh predpisanih omejitev, ki jih narekujejo še vedno veljavni zdravstveno-varnostni predpisi. Če se omejimo zgolj na dogodke v sklepnem delu meseca maja, povejmo, da si je v Peterokotnem stolpu še moč ogledati iztekajočo se razstavo napihljive, dinamične plastike Nine Koželj, V Galeriji »S« pa memorialno fotografsko razstavo mojstra Vlastje Simončiča, v zadnjih dneh maja pa bo z neposrednim radijskim prenosom iz Hribarjeve dvorane poskrbljeno za 13. festival Godibodi, kot vse kaže, tokrat pač brez tam prisotnega občinstva.
Pripravljajo tudi postavitev treh razstav: Za devetimi gorami; slovensko pripovedno izročilo (tematska razstava v Kazematah), Tristo zajcev (razstava ilustracij v Peterokotnem stolpu), Laibach: Svoboda vodi ljudstvo (Razstava koncertnih in galerijskih plakatov 1980-2020), kakor tudi vsakoletni projekt Film pod zvezdami, ki je predviden od 16.7. do 8.8., ki ga bomo izvedli, če bodo razmere dovoljevale. Cena vstopnic ostaja nespremenjena in je med najnižjimi v primerljivih ponudbah po Evropi, so pa pripravili dodatno ugodnost za obiskovalce, ko z nakupom grajske vstopnice brezplačno omogočijo avdiovodnika ali mobilno aplikacijo Nexto, s pomočjo katere lahko samostojno odkrivate grajsko preteklost. Kaj vse je povzročila korona-kriza nazorno pokaže primerjava lanskega in letošnjega obdobja marec-april: lani je v tem času grad obiskalo 183.126 obiskovalcev, letos pa v prvih trinajstih dneh marca – le 13.266.
Je pa po svoje nerazumljiva drža, pravzaprav nekakšna zadržanost skoraj 40-članskega generalštaba ljubljanskega turizma, lokalne turistične organizacije, ki so jo v naših dosedanjih zbiranjih gradiv za projekt Kultura in turizem pohvalili skoraj vsi naši sogovorniki, češ, da je dober sogovornik tudi na področju kulturnega turizma. TIC Ljubljana, ki ima ob redno zaposlenih še mnogo zunanjih sodelavcev, je za Ljubljanski grad pomemben v prvi vrsti zato, da obiskovalce, ki pridejo v Ljubljano, oskrbijo s podatki in informacijami o grajskih vsebinah in cenah posameznih storitev, je pa Ljubljanski grad vključen tudi z nekatere njihove vodene oglede, kakor tudi v storitve, ki jih omogoča turistična kartica Urbana.
Na nedavni seji mestnega sveta v začetku maja je bilo njihovo letno poročilo sprejeto s 44 glasovi za, brez glasov proti. V razpravi so sodelovale zgolj svetnice iz opozicijskih klopi (SDS in NSi), ki so poročilo in strateško usmeritev Javnega zavoda Turizem Ljubljana pohvalile, z zanimivo opombo ene od razpravljavk (vendar ne članice NSi), češ da bi upravljavci ali lastniki sakralnih objektov lahko načrtneje spremljali turistične obiske ljubljanskih cerkva… In to je bilo tudi vse, kar smo mogli slišati – pa še to zgolj posredno – v povezavi s kulturo in turizmom. Nič bolj eksplicitnega ne. Zakaj že? Morda nam pa kdaj le uspe dočakati kak odgovor na taka in podobna vprašanja, ki so na direktoričinem e-poštnem naslovu že poldrugi mesec. Strateški cilj – s sedanjih okroglih dveh na 4 turistične nočitve poprečno na obiskovalca Ljubljane – bo zagotovo lažje doseči tudi s premišljeno ponudbo kulturnega turizma, ko bo korona-kriza mimo, se razume.
Zdaj že skorajda zgodovinska (štiri leta je stara) ONKULT – strategija kulturnega turizma, ki se, vsaj na papirju, izteče letos, predvideva prav Ljubljano kot eno glavnih, pravzaprav kar najpomembnejšo tovrstno destinacijo v Sloveniji.
Pri skupnih prihodkih zavoda, ki so lani znašali skoraj 4,7 mio evrov, od tega 1,3 milijona jih je prispevala MOL, približno toliko pa jim je navrgel tudi delež od turistične takse, ki je sicer v mestni proračun prinesla dobrih 5 mio evrov, je bil poslovni rezultat briljanten: 11.462 evrov ostanka. Morda jih letos, ko bo iztržek po napovedih občutno manjši, kak cent več namenijo prav kulturnemu turizmu, tudi dogodkom na gradu. Pa četudi v obliki domačih vavčerjev? Vsega tega se zaveda tudi vodstvo MOL, ki za junijsko sejo – tudi zaradi učinkov korona-krize – pripravlja rebalans mestnega proračuna.
Vendar – vrnimo se na grajsko dvorišče; Od lokalov sta v tednu, ko smo obiskali Ljubljanski grad, obratovali Grajska kavarna in vinoteka, od 21. 5. pa je odprta tudi že restavracija Strelec. V teh majskih dneh so upravljavci in najemniki odpiralne čase prilagajali tudi glede na vreme, zlasti v obdobju, ko je bilo dovoljeno obratovanje samo na terasah. S 1. junijem bodo obratovalni časi gostinskih lokalov – Grajske kavarne, Grajske vinoteke in restavracije Strelec tako rekoč standardizrani, usklajeni z običajnimi delovniki, izjema pa je tokrat Gostilna Na gradu, ki ostaja do nadaljnjega zaprta.
Namreč, ko smo oddajo pripravljali in se s prvim sogovornikom pogovarjali tudi o drugih dejavnostih v okviru Ljubljanskega gradu, se še ni vedelo, kakšen bo rezultat razpisa za najem prostorov v traktu K, kjer domuje Gostilna Na gradu, ki je bil sprožen prav na dan objave izrednih ukrepov, z rokom za prijave do 4. maja. Ker je takrat prevladovala negotovost v zvezi s protipandemijskimi ukrepi, je bil lokal zaprt, podrobnosti v zvezi razpisom pa nedosegljive, smo se namenili kar k – takrat še k direktorju ter šefu – Damjanu Finku, prvega in doslej najdlje delujočega visoko kakovostnega lokala na grajskem dvorišču. Po zgodbo o gastronomski umetnosti v povezavi s kulturnimi, kulturno-zgodovinskimi in umetniškimi ter poslovnimi izkušnjami, s skupnim obiskom okrog 17.000 gostov v lanskem letu, pa smo morali kar v Irčo vas, na obrobje Novega mesta, kjer smo v restavraciji Hiša Fink posneli pogovor z našim drugim sogovornikom.
Z Markom Brunskoletom, pomočnikom direktorice Javnega zavoda Ljubljanski grad za področje poslovanja in kulturno umetniškega programa in s – še ne dolgo tega direktorjem – Gostilne Na gradu ter šefom tamkajšnje kuhinje, ki se je kalil pod mentorstvom svetovno znane kuharske mojstrice Ane Roš – Damjanom Finkom, sem se pogovarjal Andrej Pengov, glavni avtor projekta in te oddaje; Realiziral sem jo s pomočjo mojstrov iz Zavoda ZA in v takrat še oddaljeni pripravljalni predfazi tudi s člani uredništva Radia KAOS. Tudi ta oddaja A propos: Kultura in turizem sodi namreč v niz osmih oddaj z enakim naslovom; S tem projektom smo uspeli na tako imenovanem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije zagotoviti podporo iz javnih sredstev, kako bo z realizacijo te podpore pa še ni povsem jasno; pravijo, da je na negotovost in morebitne zadržke za izvršitev te odločbe in že podpisane pogodbe vplivala »korona-kriza« in da bo menda vse odvisno od rebalansa državnega proračuna.
Mimogrede – tik pred zaključkom redakcije te oddaje smo slišali, da je novi najemnik Gostilne Na gradu že izbran: to naj bi bilo Gostinstvo Jezeršek, ki je po naših, uradno še ne potrjenih, informacijah ponudilo še enkrat več od izhodiščne najemnine v razpisu; Ko smo želeli to informacijo preveriti, nam naših vprašanj niso zanikali in ne potrdili, so pa iz JZ Ljubljanski grad sporočili, navajamo: »…da javno zbiranje ponudb za oddajo poslovnega prostora – Gostilna Na gradu – še ni zaključeno. Ko bo postopek končan, bomo o tem obvestili tudi javnost.« Razpis od objave ni bil spremenjen in rok za oddajo ponudb tudi ne, sklepi o odločitvah pa so bili ponudnikom že vročeni in končani bi morali biti tudi vsi nadaljnji postopki, razen morda z razpisom predvidenega podaljšanega roka za podpis pogodbe z novim najemnikom. Na uradna sporočila tako še čakamo; Za oddajo, v kateri nas zanima simbioza in sinergije, ki ju zmoreta kultura in turizem, je ključno, da se bo tam odvijala visoko kakovostna in vendar obiskovalcem gradu še vedno dostopna gastronomska ponudba z lokalno pridelano hrano in preudarno izbrano pijačo.
Morda tudi novim najemnikom pride prav kakšna izkušnja več, ki je plod prizadevanj dosedanjih upravljavcev teh prostorov in gostincev – vsaj kar zadeva kulturno in umetniško popestritev gastronomske ponudbe, npr. z recitacijami Prešernovih poezij, ki sta jih letos ob Dnevu kulture, 8. in dan kasneje, 9. februarja za posamezna omizja Gostilne na gradu pripravila dramska umetnika prvak Aleš Valič in njegov sin, absolvent AGRFT, Matic; z izbranimi posnetki tega dogodka smo opremili tudi to oddajo, druga slikovna in video gradiva pa so naše avtorsko delo ali pa so nam jih posredovali iz foto in video arhiva in promocijske zakladnice Ljubljanskega gradu, zvečine mojstra Mihe Mallya, med njimi se najde tudi izdelek Oskarja Kogoja ter še koga od njihovih sodelavcev, avtorjev, ki so jih angažirali v ljubljanskem TIC-u.
Kakor koli že, v uredništvu Radia KAOS nadaljujemo s prevzetimi obveznostmi in načrti v okviru tega projekta, ki smo ga že in ga bomo morali bržčas – tako na vsebinski kot izvedbeni ravni, ki zadeva predvsem angažiranje zunanjih sodelavcev – še nekoliko spremeniti. V pripravi pa je že prihodnja oddaja iz tega niza, ki nastaja v Novem mestu, kjer bomo obiskali oddelek tamkajšnjega pokrajinskega muzeja, v katerem hranijo izjemno bogato dediščino teh krajev, zlasti tisto iz bronaste in železne dobe, vedno znova in kot kaže iz leta v leto boj zanimivo tudi za obiskovalce, od blizu in daleč. Torej tudi za ljudi, ki so ključni dejavnik kulturnega turizma. Načrtujemo pa tudi obisk pri sosedih Dolenjskega muzeja; tam čez cesto namreč domuje Anton Podbevšek teater, ki v teh tednih in mesecih deluje predvsem navznoter, s pospešenimi pripravami na izvedbo načrtovanih predstav – upoštevaje aktualne pandemijske okoliščine, seveda. Na svidenje do takrat!