A propos: Kultura in turizem; Situle kot magnet za obisk Novega mesta in Dolenjske? Rdeče barve ni, je pa jantar…

Arheolog dr. Borut Križ, kustos, specialist za železno dobo (8. do 4.st. p.n.š): Dolenjski muzej in je referenčna ustanova za železno dobo za mnoge svetovne raziskovalce, zgodovinarje, arheologe in geologe. Zbirka na tem območju najdenih situl je največja in najprestižnejša na svetu, zato ni naključje, da se je Novo mesto oklicalo za mesto situl, zelo uporabnih in umetniških izdelkov, ki nam z izjemnimi upodobitvam okrog po obodu pripovedujejo zgodbe tistih obdobij in tako nadomeščajo pisne vire, ki jih za tiste čase ni. Škoda, da te prednosti ne znamo uporabiti tudi za več kulturnega turizma na Dolenjskem.

Ko smo se še precej pred izbruhom korona-virusne karantene razgledovali po sogovornikih za to oddajo v Novem mestu, sta nam v sinopsis sama od sebe ven in ven vstopala dva kolektiva ali če hočete dve ustvarjalni, nenehno kreativni skupini; Prva in brez slehernega dvoma je izjemna skupina raziskovalcev združenih v in okrog imena Dolenjski muzej, druga pa ustvarja v njihovi neposredni bližini: Anton Podbevšek teater ali krajše APT; Pri odločanju in izbiri ključnih vprašanj smo ves čas hodili po robu, ki se težko premakne iz polja ustvarjanja v polje turizma; kar smo artikulirali je ves čas sililo »zgolj« v prostranstva kulture, kulturne zgodovine, antropologije, zgodovine umetnosti, izročila številnih ljudstev, ki so si delila te, zdaj (menda) naše (ali čigave že?) prostore in dosežke človeškega uma in rok  naših ljudi, prednikov in njihovih potomcev skozi številne rodove; Tudi tokratno, tretjo zaporedno oddajo A propos: Kultura in umetnost iz celoletnega niza osmih oddaj smo pripravili v upanju, da jo bomo mogli podpreti z javnimi sredstvi, za katere smo se uspešno potegovali na javnem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo.

Dolenjski muzej je večja institucija, kot se zdi morda prišleku zaradi predsodkov in površnih vtisov o lastni, svoji, naši (ne)pomembnosti, še posebej, če je vajen prostorskega, vsebinskega in kadrovskega razkošja podobnih hiš in organizmov v prestolnici; V tej oddaji ne bomo razčlenjevali organizacijskih in programskih značilnosti te vsebinsko in programsko razvejane institucije, pač se osredotočamo na prva dobro raziskana obdobja na teh prostorih, ki so odlično predstavljena in – vsaj nam se je, kar smo videli, pokazala kot izjemen potencial za obisk domačih in tujih gostov, usmerjenih obiskovalcev ali tistih s premišljeno izbranim načrtom ali pa onih, ki v te sobane zaidejo po naključju in iz gole radovednosti.

Prvotni načrt, kot smo ga omenili tudi že v odpovednem delu prejšnje oddaje A propos, ko smo obiskali Ljubljanski grad, je za to oddajo predvideval obisk obeh že omenjenih novomeških ustvarjalnih skupin in izkazalo se je, da oboji – vsak sicer precej po svoje, razmišljajo tudi o obiskovalcih od drugod; Morda še premalo poglobljeno in ne kot da bi bili ena od pomembnejših ciljnih izbir za ljudi, ki jim rečemo turisti a se tudi to spreminja; Tako smo v Dolenjskem muzeju, kot v sosednjem gledališču posneli pogovora, ki vsak zase in vsak s svojimi posebnostmi z različnimi poudarki in možnostmi merita tudi na polje turizma. Prvotno odločitev, da bo to oddaja o obeh, smo torej spremenili in se s to oddajo zadržali samo na novomeškem naslovu Muzejska ulica 7, z eno od prihodnjih pa se odpravljamo čez cesto in okrog vogala, na Prešernov trg 3; Ljudje iz novomeške intelektualne in ustvarjalne srenje, za katero je od nekdaj značilno, da so viharjenje misli in nenehno iskanje načinov, kako umišljeno eksplicirati in uresničiti njihovo prepoznavanje sveta, so nas seznanili z arheologom dr_Borutom Križem, kustosom in podpredsednikom muzejskega sveta, ki je bil nekaj let, kot sam pravi, povsem naključno, tudi direktor tega zavoda z več kot 155 letno zgodovino, če se opremo na prve pobude za oblikovanje tovrstne institucije mesta, katerega prazačetki segajo še 500 let globlje v preteklost; mimogrede – prav te dni delovno in uradno praznujejo 70 letnico te arheo-zgodovinske, kulturne in raziskovalne ustanove v sodobni podobi javnega zavoda; Arheologom, ki si jih predstavljamo z lopatami, krampi, metri in s skicirkami, polami papirjev in fotoaparati so sprva ljubeče in rahlo zbadljivo rekli krtki, kopači, zdaj so med ljudmi sprejeti kot žličkarji, česar ne slišijo radi.

Pogovor o arheologih in arheologiji pa tudi o geologiji Dolenjske se je zares razvnel potem, ko smo si pod vodstvom našega eminentnega sogovornika, kustosa, kake tri ure ogledovali  in končno tudi ogledali izjemne arheološke najdbe iz različnih obdobij – tja do zgodnje kamene dobe, to je kakih 17.000 let nazaj, ko je bila (tudi) Dolenjska nič drugega kot zaliv Panonskega morja. Pokazal in  predstavil nam je vsaj 1.800 razstavljenih predmetov, artefaktov, dokazov civilizacij in življenja pred nami, ki se nam prevečkrat zdi, da smo edino pravo počelo Sveta. K sreči so med nami tudi radovedni in premišljujoči in nadvse tuzemski, realni in resnični ljudje kot je dr. Borut Križ.

Dr. Borut Križ se je z nami za oddajo A propos: Kultura in turizem najdlje zadržal med vitrinami, kjer so razstavljene arheološke najdbe starejše železne dobe, ki sega tja med 9. in 4. stoletje p.n.š. in ki je na Dolenjskem pustila izjemna sporočila; to je bil čas, ko je začela na ostankih grške in etruščanske kulture nastajati evropska civilizacija. Ni prav veliko Dolenjcev, Slovencev pa najbrž še manj, ki vedo, da so fužine, talilnice železove rude in »tovarne« železa, železarne torej, delovale na Dolenjskem vse od 8 st. p.n.š. pa tja do 18., 19. stoletja n.š. Ker je bilo na tem področju nekdaj morje, tla pa geološko tako strukturirana, da je zemlje pretežno kisla, je večina organskih ostankov, kosti pa tudi lesenih predmetov, tudi krst, sprhnela, ostali pa so številni kovinski, stekleni in kamniti predmeti.

Zanimiva in dokaj bogata je tudi geološka zbirka – z veliko ostankov, fosilov školjk, posebej zanimivi so ostanki leščurja, ki je še vedno naseljen v našem morju, pa kitovo vretence in rebro morskega psa ter različni ostanki rastlinja tistega časa. Njihova arheološka zbirka je referenčna zbirka za mnoge arheološke fakultete Srednje Evrope.

Za promocijo in oglaševanje v muzeju nimajo zadosti sredstev, kar se seveda kaže tudi v razmeroma skromnem obisku turistov tako domačih kot tujih. Med množico okrog 35.000-ih, ki si v letu dni ogleda njihove arheološke zaklade in druge razstave v šestih muzejskih oddelkih in dveh dislociranih enotah, je največ šolajoče se in študirajoče mladine ter strokovnjakov, zgodovinarjev, arheologov iz Evrope in od drugod.  Izjemno izkušnjo pa so doživeli pred dvema, tremi leti, ko so predstavili projekt Jantarno leto, ki je bil nekakšen arheološki pregled jantarja v Sloveniji. To je bila razstava najlepših in najboljših arheoloških najdb jantarja vseh slovenskih muzejev. Za ta projekt so uspeli pridobiti dodatna sredstva, a katerimi so to izjemno in spremljajoče razstave ter vsa strokovna in tematska srečanja in dav kongresa lahko tudi promovirali. S tem dogajanjem je živelo celotno Novo mesto in Dolenjska. Odmev in obisk sta bila izredna, obiskali so jih posamezniki, družine, šolske in študentske skupine iz vse Slovenije in mnogi iz tujine.

Novo mesto je mesto situl, kar je tudi uradno promocijsko geslo občine, vendar kaže, da se v občinskih oblastnih strukturah premalo zavedajo, s kakšnim bogastvom razpolagajo. Novomeške situle in situlska umetnost so namreč še vedno najpomembnejši zgodovinski predmeti in dokazi kulturne dediščine mesta in Dolenjske, ki jih kot edine tovrstne dokaze iz Slovenije navajajo tudi vse svetovne umetnostno zgodovinske enciklopedije, kar je morda krivično do dediščine iz obdobja romanike, pa impresionistov in še česa. V Novem mestu je bilo najdenih kar devet figuralno okrašenih situl, kar je domala četrtina vseh situlskih spomenikov, od vseh, ki jih poznamo v svetu. Situle so bile takrat izjemno uporabni predmeti, danes bi rekli izdelki uporabne vizualne umetnosti.

Iskanje rdeče barve, ki je bila tudi skozi zgodovino teh krajev zelo pomembna, le da je zaradi pomanjkanja zlata niso znali in (z)mogli narediti. Izdelovanje stekla so že zgodaj obvladali tudi obarvali so ga, do rdeče pa so prišli z dodajanjem jantarjevih rdečih in oranžnih jagod. Tukajšnji naročniki baltskega jantarja so si namreč prav zato, ker rdeče barve (še) niso znali narediti, želeli več rdečega in oranžnega, kot rumenega in rjavega, kar potrjujejo arheološke najdbe v grobovih.

Dolenjski muzej je splošni tip muzeja z arheologijo, etnologijo,  kulturno zgodovino, umetnostno zgodovino, tudi novejšo zgodovino, s celo paleto človeškega bivanja na tem prostoru, tja sodi tudi izdvojena enota Jakčev dom z likovnimi vsebinami, in Baza 20 v Kočevskem rogu z bolnicama Jelendol in Gornji Hrastnik; iz zornega kota našega sogovornika pa so seveda vsebinsko in promocijsko najpomembnejši situlska umetnost in njihovo glavno najdišče Kapiteljska njiva ter predel Novega mesta Marof imenovan, kjer že 20 let načrtujejo arheološki park, kjer naj bi kraljevala železna doba!

Arheološki park s postavitvami »in situ« in rekonstrukcijami ter simulacijo nekdanjega življenja je za zdaj žal ostal  v načrtih, bil pa bi izjemna promocijska priložnost za mnoge potencialne domače in tuje obiskovalce, šolske in študijske skupine pa tudi kot prostor oddiha in sprostitve za domačine. Hranijo tudi rimske miljniki, danes bi jim rekli obcestni kilometrski kamni, ki neke vrste zgodnja promocijska, takrat zelo sodobna orodja. Z nekaj posodobitvami bi jih lahko – vsaj kot idejo  – ponovili tudi za aktualno promocijsko rabo v podporo muzeju in njegovim dejavnostim.

Ocena našega sogovornika, arheologa, o turizmu v Sloveniji, kjer se, po njegovi oceni vendarle namenjajo velika sredstva, je, da v Novem mestu seveda niso na ravni Benetk ali Dubrovnika, celo ne na ravni Ljubljane, kjer se zaradi preveč turistov čutijo že ogroženi, na Dolenjskem pa bi lahko prav z in zaradi arheologije, ki prednjači v bogastvu vsebin in možnostih vzbudili več zanimanja. Prav arheologijo bi lahko v Novem mestu in vsej pokrajini vzpostavili kot predstavitveno blagovno znamko.  V primerjavi z drugimi najdišči v svetu ima vrhunsko kvaliteto, s katero bi si zlahka utrli pot med najbolj obiskane v globalnem smislu in zagotovo ni to bilo zanimivo za obiskovalce iz celega sveta – tudi v turističnem smislu. Ta covid-kriza je sicer – tudi pri e-predstavitvah muzejskih in galerijskih zbirk po vsem svetu potrdila, da drvimo v virtualnost, ki postaja edina realnost in bistvo vsega, v muzeju pa ostaja izjemna in neizprosna, otipljiva realnost in izpričanost in tudi v tem je velika prednost Dolenjskega muzeja, je še poudaril naš sogovornik kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ in prav je, da je dolenjski avtohtoni cviček (in zagotovo še kaj od tovrstnih avtohtonih produktov) med promocijskimi orodji in razlogi za obisk turistov in degustatorjev dobre kapljice na Dolenjskem pri tem pa ne gre pozabiti, da bi ga, če bi ga v predrimskih časih, v železni dobi že poznali, shranjevali in pripravili za svečanosti, zabave, bankete in bakanalije tistega časa v situlah, kot jih hranijo v Dolenjskem muzeju. In v tem pogledu bi morali tako v Novem mestu kot v turističnem gospodarstvu nasploh tudi take možnosti kulturnega turizma bolje izkoristiti.

Dolenjski muzej v letu dni obišče okrog 35.000 obiskovalcev; večina si ogleda stalno arheološko razstavo, najbolj jih navdušujejo barvite steklene jagode. Precejšnji del obiskovalcev predstavljajo osnovno šolske skupine ter skupine otrok iz vrtcev in srednjih šol, pa tudi študentje arheologije Srednje Evropskih univerz in študentje Tretjih univerz ter seveda domači in tuji posamezni obiskovalci in družine. To so podatki, ki podčrtujejo dejstvo, izraženo že v pogovoru z našim sogovornikom, da je ta dolenjski kulturni biser še precej daleč od tega, da bi mu lahko pripisali oznako kulturno turistične destinacije.  Da lahko ta izjemni pokrajinski zaklad kulture, kulturne zgodovine in umetnosti,  živi in preživi sleherno leto – in vprašanje je, če je tako bilo vseh minulih 70 let – potrebuje za goli obstoj in nekaj raziskav manj kot milijon evrov, od tega jih okrog 10 odstotkov ustvarijo sami s prodajo vstopnic in s sponzorstvi, mimogrede – cena vstopnice za odraslega je pol kino-karte, s približno 70% jih financira Ministrstvo za kulturo RS, za 20% pa poskrbi Mestna občina Novo mesto. Zaposlenih je 22 uslužbencev, od teh je 10 strokovnjakov – kustosov in dva restavratorja.

Ko obiskovalci, turisti ne pridejo k nam, gremo pa mi do njih, pogosto pomislijo gledališčniki; muzealci si kaj takega (v glavnem) ne morejo privoščiti. Včasih pošljejo kakšno zbirko ali njen delček kam gostovat, v kako drugo podobno institucijo ali na razstavo, to pa je v glavnem tudi vse. Medtem ko se lahko njihovi sosedje po glumaško odpravijo na gostovanja v druge slovenske kraje ali v gledališča takoj za mejo, kjer živijo ljudje našega rodu ali pa kam drugam v tujino, včasih tudi daleč, čez veliko vodo, morja in oceane, kadar seveda ne razsaja kak korona-virus. Temu doslej nismo rekli kulturni turizem in to bodo tudi poslej ostala zgolj gostovanja, čeprav je nekoč glavna slovenska kulturno-umetniška in kongresna hiša v nekem svojem obdobju, ko prevažanje po deželi, sploh pa zapravljanje v korist kulture ni bilo v navadi, poskrbela, da so organizirali avtobusne prevoze publike iz različnih krajev, da bi napolnili takrat morda še prevelike,  danes do covid-krize pa nemalokrat tudi že premajhnih dvorane.

Kako je s tem v  novomeškem  Anton Podbevšek Teatru, ki je v neposredni soseščini Dolenjskega muzeja, bomo spraševali njegovega prvega moža, ki prav v tem času z ekipo 14 ustvarjalcev, od tega je šest nastopajočih, intenzivno pripravlja uprizoritev Claudel – Lacanove igre TALKA, v njegovi, Bergerjevi režiji, katere premiera bo konec junija v objemu Likovne galerije Kostanjevica, kjer – če hočemo ali ne – vsekakor najdemo močne podčrtaje tistega, čemur smemo reči tudi kulturni turizem.

Naš tokratni sogovornik v oddaji  A propos: Kultura in turizem pa je bil arheolog dr. Borut Križ, kustos Dolenjskega muzeja in specialist za železno dobo, ki sega tja v osmo stoletje pred našim štetjem in ki je prav v Novem mestu in okolici ter po velikem delu Dolenjske pustila izjemne sledi.

S projektom niza oddaj z enakim naslovom smo uspeli na medijskem razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in pričakovati je, da bo ta oddaja podprta tudi z javnimi sredstvi iz tega vira. Oddaja je v postprodukcijski obdelavi dokončana s tehnično pomočjo sodelavcev Zavoda ZA, pripravil in realiziral sem jo Andrej Pengov, pri nastajanju koncepta projekta in pri predpripravah nanj pa sta do sredine marca sodelovala tudi člana uredništva Radia KAOS Urška in Aljaž Pengov Bitenc. Fotografije najdb, ki jih hrani Dolenjski muzej v arheološki zbirki so iz njihovega arhiva.

Na svidenje torej do prihodnjič, ko bo, kot rečeno, naš sogovornik režiser Matjaž Berger, direktor Anton Podbevšek teatra.

A propos: Kultura in turizem; Situle kot magnet za obisk Novega mesta in Dolenjske? Rdeče barve ni, je pa jantar… A propos: Kultura in turizem; Situle kot magnet za obisk Novega mesta in Dolenjske? Rdeče barve ni, je pa jantar… A propos: Kultura in turizem; Situle kot magnet za obisk Novega mesta in Dolenjske? Rdeče barve ni, je pa jantar… A propos: Kultura in turizem; Situle kot magnet za obisk Novega mesta in Dolenjske? Rdeče barve ni, je pa jantar… A propos: Kultura in turizem; Situle kot magnet za obisk Novega mesta in Dolenjske? Rdeče barve ni, je pa jantar…

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *