A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast; Jelka Pečar, Obalne galerije in dr. Tomaž Gantar, Lista TG, oba Piran
|
Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, to je Radio KAOS in oddaja A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast, v katero smo iz skupine kulturnih ustvarjalcev in institucij na lokalni ravni tokrat povabili gospo Jelko Pečar, ravnateljico Obalnih galerij Piran, kjer so bili prav v času našega obiska sredi 53-ega mendarodnega slikarskega ex-tempora, najstarejše tovrstne prireditve v Sloveniji in še daleč naokrog. V oddaji, ki jo pripravljamo tudi s pomočjo javnih sredstev, ki jih zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije iz tako imenovanega medijskega razpisa, je naš drugi sogovornik dr_ Tomaž Gantar, donedavnega poslanec DeSUSa v državnem zboru, zdaj pa eden resnejših kandidatov za novega piranskega župana; Bilo bi napak, če bi rekli, da ga je, tako kot je v navadi v teh oddajah, izbrala naša prva sogovornica, smo se pa seveda tudi z njo pogovarjali o nekaterih, vsaj za Obalne galerije, ključnih razvojnih vprašanjih; Tako nam je pravzaprav prepustila presojo izbire našega drugega sogovornika, zato smo se za podrobnosti in politično razpoloženje v Piranu pozanimali med občankami in občani, posebej še med poznavalci kulturnega in umetniškega ter gospodarskega življenja v Strunjanu, Fiesi, Portorožu, Lucji, Seči in Sečovljah, v Parecagu, Padni, Sv.Petru in Mlinih ter Piranu ter še nekatrih naseljih zalednega območj občine; Obalne galerije Piran so vsekakor ena od ključnih točk, ki zanimajo tako obiskovalce kot turistične organizacije in podjetja.
Na dan, ko smo obiskali Obalne galerije, so se v pranski cerkvi Marija Zdravja na Punti pripravljali na večerno otvoritev razstave domačega slikarja Gania Llalloshija, ki se je predstavil z nenavadno instalacijo, s katero se močno odmika od svojih platen, na katerih sicer prevladujejo morje, sonce, galebi in piranske vedute; Poimenoval jo je Spomnim se tistega dne, ko si prišla, kot da bi padla z neba. Da je “Raziskovalec in iskalec maksimalnih možnosti likovnega izraza in sporočila”, so Llallosija označili v razstavnem letaku ob postavitvi tega dela, s katerim je cerkev napolnil s papirnatimi rdečimi vrtnicami, ta razstava pa je bila ena od tistih, ki so jih pripravili v času tokratnega ex-tempora.
Morda ne bo odveč beseda, dve o tej cerkvi, pripeti na obrambno rotondo, ki obdaja piranski svetilnik in najbrž ni obiskovalca tega idiličnega mesta, ki je ne bi videl. Med njimi pa jih ni veliko, ki bi o njej vedeli kaj več. Cerkev Marija Zdravja je v marsikaterem turističnem vodniku ali na zemljevidu označena kot Sveti Klement, po enem prvih rimskih papežev, kateremu je bila leta 1274 tudi posvečena. Omenjena je torej že v 13. stoletju. Sedanjo podobo je dobila po številnih prenovitvenih delih od leta 1773 do 1777 ter po temeljiti restavraciji leta 1890. Zaradi strahotne kuge, ki je v Istri razsajala v 17. stoletju, so cerkev preimenovali v cerkev svete Marije Zdravja in je bila priprošnjica pred kugo. Na stropu dvoranske notranjščine je štukatura, ob stenah pa trije marmorni oltarji Gaspara Albertinija iz 1779-1794.
Na LIII. mednarodni slikarski ex-tempore, ki je potekal od 1. do 8. septembra, se je prijavilo 233 udeležencev, oddana so bila 204 likovna dela. Žirija pa je za razstavo, ki je postavljena v Mestni galeriji Piran in Razstavišču Monfort v Portorožu, izbrala 103 dela.
Ob mnogih raznovrstnih nagradah, ki so bile podeljene na triinpedeseti prireditvi, prvi in najstarejši te vrste pri nas – zaporedja vedno označujejo z rimsko številko – tokrat je to LIII, naj za to oddajo omenimo samo dve: Grand Prix, ki je tudi odkupna nagrada in ki jo podeljujejo Obalne galerije Piran, je pripadla Tini Konec za sliko z naslovom Kristalizacija, odkupno nagrado Mladi, za najboljše delo avtorja, starega do 35 let, v obliki samostojne razstave v piranski Galeriji Herman Pečarič, ki jo prav tako podeljujejo Obalne galerije Piran, pa je šla v roke slikarki Miriam Elettra Vaccari. Sicer pa so dela z letošnjega Ex-tempora na ogled v Mestni galeriji Piran in v razstavišču Monfort Portorož še do 28. oktobra.
V galeriji Meduza v Kopru, ki je ob Galeriji Loža še ena tamkajšnja piranska galerija, so prejšnji teden v torek odprli eno od prizorišč Tinte, festivala sodobne stripovske ustvarjalnosti. Središče tega dogajanja je sicer Ljubljana, Meduza pa je ob Kranju eno od dveh izdvojenih prizorišč bogatega programa razstav, delavnic, predavanj, pogovorov, filmskih projekcij, stripovskega sejma, pripovedovalskih in drugih kulturno-umetniških dogodkov, ki bodo trajali vse do 14.oktobra.
Še nekaj dni je v galerijah Meduza in Loža v Kopru na ogled postavljena skupinska razstava Keramični laboratorij II, v Krstilnici Janeza Krstnika v Piranu pa si lahko vse do začetka decembra ogledate slike in monotipije v okviru programa Hommage à Carpaccio, v okviru Carpaccijevega leta v Piranu. Mira Ličen, mnogostranska likovna ustvarjalka, restavratorka in konservatorka in sijajna poznavalka sakralne in profane dediščine Pirana, je pripravila razstavo posvečeno mojstru Vittoreju Carpacciu. Letos namreč mineva petsto let od nastanka oltarne slike Marija z detetom na prestolu in šestimi svetniki, ki jo je za samostansko cerkev sv. Frančiška Asiškega v Piranu naslikal ta znameniti slikar. Ta razstava in dogodki ob njej sodijo v sklop prizadevanj, da bi se ta slika vrnila v Piran.
Pravkar, natančneje v soboto zvečer, pa se je v gledališču Tartini, končal 9. Festival evropskega in mediteranskega filma. V štirih dneh so obiskovalcem na ogled ponudil 23 filmov iz 24 držav. Letos je bila v središču filmska produkcija Francije, s poudarkom na glasbenih filmih. Med gosti festivala je bil tudi priznani islandski režiser in producent Friderik Thora Fridriksson, katerega film Otroci narave je bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Na piranskem festivalu pa so mu podelili nagrado za avtorski prispevek k evropskemu filmu. Nagrado za najboljši film je prejela romantična drama Hladna vojna v režiji Pawla Pawlikowskega, nagrado Vilka Filača za najboljšo fotografijo pa je prejel Thomas W. Kiennast za film Trije dnevi z Romy Schneider.
V Piranu tudi zunaj sezone ne mine dan, da ne bi imel obiskovalec, turist, poslovnež ali pa domačin, tudi če odmislimo umetniško in kulturno-zgodovinsko sporočilnost mesta samega ali pa ogled atrakcije kot sta Akvarij ali Pomorski muzej, vsaj kakšno od priložnosti seči po lepem in vedno znova presenetljivem. Ampak, vrnimo se k LIII. Mednarodnem slikarskem ex-temporu in v palačo Mestne galerije, kjer so razstavljena nekatera dela s te slikarske prireditve, tik ob njej ima namreč prostore tudi vodstvo Obalnih galerij Piran; Tam smo z našo ekipo obiskali gospo Jelko Pečar, kjer smo sredi ex.temporskega vrveža posneli zanimiv in po svoje vznemirljiv pogovor.
Kje leži Piran, ni treba posebej pojasnjevati in da je to tipična istrska občina na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije ter da na kopnem meji Hrvaško, na morju pa tudi z Italijo, najbrž tudi ne. Razen grebena z zaselki Nova vas, Padna in Sv. Peter je večina občine v priobalnem pasu, vse to na površini borih 46,6 km2, kjer je 16 naselij. Morske obale je za 17,9 km; kar nekaj, ni kaj! Ampak le malo je občin, ki imajo svoje letališče, mednarodno, kakopak, pa še pristanišče za turistična plovila, marino z več kot tisoč privezi.
Prebivalcev občine Piran je, po statistiki iz predlanskega leta 17.823, koliko od teh je takih z volilno pravico, za to oddajo nismo preverjali, izračunali pa smo, da se med turistično sezono prebiovalstvo poveča kar za dvaindvajsetrkrat! Si predstavljate: okrog 460.000 ljudi, obiskovalcev in domačinov, v visoki sezoni preživi (in prenoči) sleherni dan (noč!?), pri čemer nismo šteli dnevnih turistov, ki ta del Obale obišče zgolj za nekaj ur? Občina Piran je v lanskem letu namreč naštela 1,64 milijona nočitev. To je 100.000 več kot v Ljubljani in 700.000 več kot na Bledu.
Aktualni župan, ki se po ne dokonca potrjenih informacijah čez dober mesec ne bo več potegoval za ta položaj, je dr. Peter Bossman, zdravnik, po rodu Ganec, od leta 1976, ko je prišel v Slovenijo in se leto kasneje vpisal na ljubljansko medicinsko fakulteto, živi v Sloveniji. Vodi občinski svet, ki ima 25 članov, kar osem pa jih je iz njegove stranke SD, med njimi je tudi nekdanja županja Vojka Štular. Posebnost tega organa je, da ima tri svetniška mesta, ki jih v posebni volilni enoti izvolijo občani italijanske narodnostne skupnosti.
Ko smo ravnateljico Obalnih galerij Piran skušali ob koncu našega pogovora nagovoriti, da se odloči, komu od kandidatov ali strank namenja vprašanje, ki je po njenem mnenju ključno za delovanje ustanove, ki jo vodi, nam to ni uspelo. Zato smo se, po pogovorih z različnimi ljudmi v Piranu, tudi s kolegi in drugimi poznavalci lokalne politične scene odločili, da skušamo k pogovoru nagovoriti nekdanjega župana, do nedavnega poslanca DeSUS v državnem zboru in še prej ministra za zdravje dr. Tomaža Gantarja. Na lokalne volitve se podaja znova kot kandidat za župana, s svojo listo, ki jo sestvaljajo znana imena gospodarskega, kulturnega, športnega, družbenega in političnega življenja v Piranu in piranski občini.
Naš intervju z gospo Jelko Pečar se je v sklepnem delu iztekel v vprašanje, pravzaprav že kar v zahtevo – po pridobitvi novih depojev za ustrezno shranjevanje izjemnega števila umetniških del, ki so večinoma spravljena na neustreznih mestih in na različnih lokacijah. Ravnateljica Obalnih galerij piran pričakuje, da se bo lokalna oblast v novem mandatu po novembrskih občinskih volitvah bolj, kot je bilo to doslej, angažirala za rešitev tega, za to ustanovo nadvse perečega problema; čeprav je treba reči, da pohvalila siceršnje sodelovanje z lokalno oblastjo pri realizaciji programov, tudi s precejšnjo gmotno in drugačno podporo, ne nazadnje z rednim in pogostim obiskom razstav, prireditev in drugih dogodkov.
To je bila še ena iz niza oddaj A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast, v kateri sta sodelovala ravnateljica Obalnih galerih Piran gospa Jelka Pečar in županski kandidat na lokalnih volitvah v občini Piran dr. Tomaž Gantar. To slikovito in turistično najbolj obiskano slovensko mesto smo obiskali dvakrat, enkrat po kopnem, drugič smo si ga ogledali in posneli z morja, ko smo obiskali še nekatera druga naselja tudi v zaledju občine, en pogovor pa smo realizirali v našem ljubljanskem studiu, kjer je nastajala in ob podpori javnih sredstev iz t.i. medijskega razpisa Ministrstva za kulturo Republike Slovenije tudi nastala in bila od od tudi predvajana ta oddaja. Podpisujemo jo Urška in Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov.
V prihodnji oddaji se bomo posvetili Jesenicam in tamkajšnji kulturni dediščini ter govorili z direktorico Gorenjesavskega muzeja in jeseniškim županom, ki še ne ve, če se bo potegoval za novi mandat. Na svidenje čez dober teden dni…