A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast; Lačen Benedičič (muzej) in Mencinger (občina, SD); oba z Jesenic.

Irena Lačen Benedičič, direktorica Gornjesavskega muzeja, Jesenice: Slovenski planinski muzej v Mojstrani, ki je ena od naših enot, je, razumljivo, najbolj obiskan. V drugih enotah, še posebej na Stari Savi, nam s sodobnimi in uporabnimi vsebinami, tudi z najrazličnejšimi slavnostnimi dogodki, uspeva povečevati zanimanje za naše programe. Po obnovi Ruardove graščine, v kateri je železarski muzej s stalno železarsko in rudarsko zbirko, bo obisk zagotovo bistveno večji, zato je dokončanje te obnove za nas ta hip najpomembnejše vprašanje. Tomaž Tom Mencinger, kandidat za župana, četrtič; SD Jesenice: Velika sreča je, da so se zaradi odgovornih ljudi v Železarni Jesenice skozi vsa ta desetletja tako dobro ohranili objekti na Stari Savi. To je vsekakor izjemna lokacija tako za muzej kot tudi priložnost za mnogotere kuturne dejavnosti, programe in projekte. Denar namenjen za obnovo Ruardove graščine, gre za 2,2 milijona evrov iz občinskega proračuna, bo vsekakor smotrno naložen; Obnova bo končana v prvih dveh mesecih leta 2020. Ob tem naj opozorim še na dve turistični in kar zadeva naravno kulturno dediščino za dve izjemni lokaciji: dostop do soteske Vintgar in znamenito Golico.

Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, to je Radio KAOS in oddaja A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast, ki je nastala tudi s pomočjo javnega denarja, ki ga je z javnim medijskim razpisom zagotovilo ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V jesenskem delu sicer celoletnega niza oddaj obiskujemo lokalne kulturne ustvarjalce in zavode ter predstavnike njihovih ustanoviteljev, to so zvečine občine, ki se prav v tem času pripravljajo na lokalne volitve; Tokrat smo z našo ekipo, ki jo je okrepil avtor te oddaje Andrej Kokot, skorajda domačin, no, vsaj če bi sodili po tem, da je bil dolgoletni sodelavec tukajšnjega lokalnega radia, obiskali Jesenice; Občina se razsteza na 76 kvadratnih kilometrih, njeno središče so seveda Jesenice, kjer so nekdanji prostori martinovk in plavžev dobili trgovska središča, na Stari Savi, ki je bila včasih v celoti za tovarniško ograjo, so začeli obnavljati objekte; Kolpern s čudovito dvorano in Kasarna sta že nared, poleg Gornjesavskega muzeja je tam našla domovanje tudi jeseniška glasbena šola, na dokončno obnovo čaka le še Ruardova graščina.
Zaradi obnove Ruardove graščine je železarski muzej do nadaljnjega zaprt. Njegova zgodovina, povzemamo jo po spletni strani www.gmj.si, se je začela z italijansko rodbino Bucelleni, ki se je leta 1538 s Planine pod Golico preselila na Staro Savo. Zgradila je graščino in ob njej postavila fužino, ki ji je v kratkem času prinesla precejšnje premoženje. Leta 1686 so Bucelleniji dosegli celo grofovsko čast. Obrate in graščino je leta 1766 kupil belgijski trgovec Valentin Ruard. V graščini so živele tri generacije Ruardov, leta 1871 pa je lastništvo prešlo na Kranjsko industrijsko družbo. Od leta 1954 je graščina preurejena v muzej. Do 1990 je v njej deloval Tehniški muzej Železarne Jesenice, od 1991 je sedež medobčinskega Gornjesavskega muzeja Jesenice. Danes je v njej železarski muzej s stalno železarsko in rudarsko zbirko.
Obiskali smo torej Gornjesavski muzej, ki je pod okriljem Železarne Jesenice nastal kmalu po drugi svetovni vojni. Danes deluje kot upravljalec javnega dobra z državnim pooblastilom, njihovo območje delovanja pa se širi tudi v sosednjo kranjskogorsko občino. Pod njihovim okriljem so poleg Kosove graščine in objektov na Stari Savi z Železarskim muzejem na Jesenicah, v kranjskogorski občini še Kajžnikova hiša, med njihovimi muzejskimi enotami je tudi Liznjekova domačija. Sodeč po obisku, razstavnem programu, eksponatih in dogodkih pa je najprestižnejši Slovenski planinski muzej v Mojstrani, ki je tudi del Gornjesavskega muzeja.
Od leta 2005 ga vodi direktorica Irena Lačen Benedičič, ki je, kot radi rečemo v jeziku legend, izročil in dediščine, živa priča širitve njegovega obsega delovanja v zadnjih letih. K pogovoru za to oddajo smo jo povabili predvsem zato, da nam predstavi dejavnosti muzeja, kjer ustvarjajo pomemben del dodatne kulturne ponudbe na Jesenicah. Gornjesavski muzej smo na Stari Savi obiskali tudi zato, ker prav tu nastaja novo kulturno središče Jesenic.
Prav minuli konec tedna so v dveh muzejskih enotah, v Planinskem muzeju in na Liznjekovi domačiji pripravili zanimiva dogodka. V Mojstrani so ob 100-letnici rojstva Avgusta Delavca, alpinista, gorskega reševalca in ustanovitelja Triglavske muzejske zbirke v soboto pripravili muzejsko-planinski večer in priložnostno razstavo, v nedeljo pa je bil v Kranjski gori Alpski dan črnega kruha.
Sicer pa je Lačen Benedičičeva v pogovoru za to oddajo, posneli smo ga v stari gorenjski kuhinji, pravzaprav v muzejskem prikazu klasične gorenjske domačije, ki je razstavljena v zgradbi imenovani Kasarna na Stari Savi, predstavila delovanje muzeja in načrte razširitve dejavnosti v okviru 750 tisoč evrskega proračuna muzeja; V isti zgradbi je tudi upravni del tega zavoda, sosednjem vhodu pa ima prostore tudi glasbena šola. V pogovoru smo se med drugim dotaknili tudi primerjav z drugimi muzeji v Sloveniji, ki zaradi drugačnih, netovarniških ustanovnih botrov in drugačne razvojne poti za svoje delovanje od države dobijo bistveno več denarja.
Železarski ponos preteklosti, Železarna je bila svoj čas mesto, danes so Jesenice mesto z železarno. A še vedno je to »mesto jekla in cvetja«, kot pravi njihov slogan. Nekdaj čez sedem tisoč zaposlenih jeklarjev, danes nekaj čez tisoč vrhunskih jeklarskih specialistov. Pravijo, da jeseniško celoletno proizvodnjo ena kitajska jeklarna oddela v enem tednu. A ne takega jekla kot ga delajo na Jesenicah. Tako kakovostnega ne delajo nikjer drugje. To je posledica dolgoletne tradicije in pretehtanega investiranje v znanje in razvoj.
Na začetku devetdesetih, ko se je začel Železarni trg sesuvati, so Jesenice krenile po novi poti. Nekaj čez 21 tisoč prebivalcev je začelo iskati novo identiteto. Z evropskimi sredstvi in modro občinsko politiko so začeli nekdanjim tovarniškim obratom dodajati novo, drugačno dušo. Zrak, ki je največji kraj in središče te nekdaj velike občine krstil kot »mesto rdečega prahu«, se je prečistil.
Nekdaj je bila ta dolina ena velika občina Jesenice, danes pa so tod tri: Jesenice, Kranjska gora in Žirovnica. Pogledi so se vse bolj začeli ozirati po naravnih lepotah v bližini, na Golico, kjer cvetijo narcise, ključavnice jim pravijo. Tako se je jeklu pridružilo še cvetje. Najvišji vrh Vajnež je postal zanimiv za ljudi te doline, tja so začeli vabiti tudi turiste.
Občina je s šestimi vrtci in tremi osnovnimi šolami tudi srednješolsko in visokošolsko središče, brezposelnost je nekaj manj kot 10 odstotna, pred tremi leti je bila viška za 2,5 %, naravni prirast je pozitiven, priseljevanja je nekaj več kot odseljevanja.
Razvoj muzeja in njegove ponudbe je zelo odvisen od občine Jesenice kot glavne soustanoviteljice muzeja, naša sogovornica pa je tudi trasirala pot naslednjega pogovora, saj nas je s svojim vprašanjem o Ruardovi graščini napotila na enega od predvidenih kandidatov za župana na prihajajočih volitvah in aktualnega župana Jesenic Tomaža Toma Mencingerja.
Intervjuja v muzeju in na občini smo snemali v razponu tedna dni sredi septembra, tako da se za vse podrobnosti v zvezi z volitvami še ni vedelo. S klikom na facebook jeseniških Socianih demokratov pa smo pred zaključkom redakcije ugotovili, da Mencinegerjeva županska kampanja na Jesenicah že intenzivno poteka, tako da s tem v zvezi ni več vprašanj ali dvomov. Sicer pa je Tomaž Tom Mencinger, ki zaključuje svoj tretji županski mandat, vsekakor že zelo izkušen politik, en mandat je bil sočasno tudi poslanec v slovenskem parlamentu; Jeseničan od glave do pet, v najlepših časih Železarne Jesenice je bil tam tudi zaposlen. Občino je pred dvanajstimi leti »podedoval« od legendarnega Borisa Breganta, ki je z modrimi potezami Jesenice postavil na noge, Mencinger pa je njegovo delo uspešno nadaljeval. Z njim smo se, razumljivo, pogovarajali tudi o politiki, v glavnem pa o financiranja kulturne dejavnosti v občini; Ob – takrat še domnevi – da bo Mencinger znova kandidiral in če bi mu še četrtič uspelo s kandidaturo za jeseniškega župana, je bilo vprašanje naše prve sogovornice naslovljeno na pravi naslov. Prav v Ruardovo graščino namerava jeseniška občina investirati kar 2,2 milijona evrov. Občinski proračun že vrsto let dosega okrog 20 do 22 milijonov evrov, od tega pa – ob že omenjeni investiciji na Stari Savi, za vse druge kulturne dejavnosti v občini vsako leto namenijo blizu milijon evrov.
To je bila oddaja A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast, ki jo uredništvo Radia KAOS pripravlja in realizira s pomočjo javnih sredstev, ki jih zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije iz tako imenovanega medijskega razpisa. Tokrat jo avtorsko podpisuje Andrej Kokot pri njenem nastajanju in postprodukciji pa smo sodelovali Urška in Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov.
Za prihodnjo oddajo se z ekipo odpravljamo v eno od mest in občin, ki se v konkurenci treh – Lendave, Nove Gorice in Ljubljane potegujejo za prestižni projekt Evropske prestolnice kulture 2025. To so seveda kraji, ki so sleherni dan prepojeni s kulturo in umetnostjo, zvečine – a ne povsod enako – tudi proračuni njihovih občin… S politiko pa tudi, saj je le še dober mesec dni do novih lokalnih volitev.
Na svidenje torej – če bo vse po načrtih – že prihodnji teden.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *