A propos: Kultura in turizem; Težko pričakovani mednarodni dogodki, tudi koncerti brez zaukazane socialne distance.

To je oddaja A propos: Kultura in turizem, četrta iz niza osmih v tem letu – vse v sodelovanju in s pomočjo – no, vsaj upamo, da bo temu tako – javnih sredstev, ki jih pričakujemo iz obsega, kot je določen z javnim medijskim razpisom Ministrstva za kulturo Republike Slovenije; V odpovedi prejšnje, tretje oddaje, smo sicer napovedali pogovor z režiserjem Matjažem Bergerjem iz Anton Podbevšek teatra a smo ga prestavili vsaj za teden dni; Tako bomo bližje premieri predstave Talka, ki jo pripravljajo za zadnji ponedeljek v tem mesecu na prostem, v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki.

V dneh, ko kaže, da se zaradi covida-19 ostre omejitve druženja na koncertnih, gledaliških, kongresnih in podobnih prireditvah vendarle nekoliko rahljajo, smo prav zato k pogovoru povabili dva izkušena človeka, uveljavljena strokovnjaka organizacije velikih kulturnih, tudi turističnih, poslovnih in kongresnih  dogodkov ter – če uporabimo oznako, značilno za to »industrijo dogodkov« cross-over  prireditev, predvsem pa zahtevnejših koncertov; To sta Gorazd Čad in Igor Vidmar. Prvi je direktor agencije Toleranca Marketing, ki pripravlja različne kulturne in poslovne dogodke, drugi pa direktor KOS-a Gospodarskega interesnega združenja Koncertnih organizatorjev Slovenije in prvi človek podjetja za organizacijo kulturnih prireditev Ropot Vidmar.

Pogovor z Gorazdom Čadom smo, potem, ko smo razrešili misterij tolerance, pravzaprav družbe s tem imenom, preusmerili k občutku, ki nam je v preteklih treh mesecih v bistvu zlezel pod kožo, namreč, da sprejemamo dejstvo, da dogodkov ni, kot povsem normalno stanje. Najpomembneje je, da ostanemo zdravi; Izkazalo se je, da je pri njih, ki so organizatorji tudi kulturnih dogodkov, tudi takih, ki sodijo v dejavnosti kulturnega turizma, to vprašanje bistveno bolj resno in občutljivo; Toleranca, je bilo torej naše prvo vprašanje.

Zaradi covida-19 so odpovedani vsi dogodki, srečanja in prireditve; nastale so doslej reševali in jih še skušajo reševati z virtualnimi dogodki, ki pa so se jih ljudje počasi že zasitili; Druga možnost je prestavljanje urnikov in načrtovanih dogodkov na kasnejši čas in organizacija manjših srečanj – z vsemi previdnostnimi ukrepi, seveda. Srečanje v živo je namreč zelo pomembna potreba ljudi, podčrtujejo, saj smo ljudje socialna bitja in več kot očitno brez tega ne moremo. Pri virtualnih zadevah cel kup stvari, kot so – nenazadnje, vonj, občutek, energija, če hočete, kemija, prepričani so, da se bomo kmalu vrnili na stare tirnice; kar je tudi zelo poudarjena želja njihovih naročnikov.

In kdo so njihovinaročniki; bi jim lahko rekli turisti, kulturni ali morda poslovni turisti…? Po strokovni plati jih imenujejo poslovni  turisti, vedno je namen posloven ali znanstven, vendar načeloma vedno združujejo svoj obisk v tudi z obiskom kulturnih prireditev, muzejev, podaljšujejo bivanje na  destinaciji in so tudi po ocenah iz zadnjih nekaj leti – namreč pri Turizmu Ljubljana, ki je njihov partner, delajo analizo, koliko ti gosti  potrošijo in kakšne so njihove navade in izkazalo se je, da so to resnično najbolj dragoceni gosti; ne nazadnje pridejo v državo zato, da obogatijo neko strokovno področje, prihajajo namreč na tiste dogodke, kjer smo Slovenci večinoma v vrhu in lahko na ta način, ko se ljudje družijo, izmenjujejo znanje, tudi pomagajo slovenski znanosti  pa tudi slovenski industriji. V tem trenutku njih pač ni, kar je katastrofalno dejstvo, saj je njihova potrošnja 3,3-krat večja od običajnih turistov.

Conventa je eden od njihovih večjih in bolj znanih projektov. Gre za  poslovni dogodek, ki je z leti postal prava platforma, ukvarjajo pa se seveda še z organizacijo drugih kulturnih, glasbenih prireditev in dogodkov, ki so nekakšna mešanica vsebin. Temu rečejo kar cross-over;. Prav zdaj, ko se pogovarjajo tudi s slovensko vlado za pomoč industriji organizacije dogodkov in ki je ostala zdaj praktično brez dela in prepovedana, so ugotovili, da je v tej dejavnosti, ki jo imenujejo tudi industrija srečanj, zaposlenih 11.000 ljudi, posredno pa vsaj še 20.000 kreativcev. To so ljudje, ki bogatijo naše produkte, to so oblikovalci, arhitekti, pevci, moderatorji, kompletna kulturna dejavnost je soodvisna od tega. Convento so razvili kot projekt leta 2007, najprej kot neko platformo povezovanja kupcev tega kongresnega produkta in tistih, ki ponujajo te storitve.

Iz majhnega dogodka je prerasel v osrednji dogodek v regiji nove Evrope oz. v Vzhodni Evropi, ima pa tudi več podprojektov, med drugim Convento Cross-over in celo serijo manjših dogodkov v ključnih mestih v tej regiji… Nedavno so na primer imeli virtualni dogodek v Sofiji, te dni bo nekaj podobnega v Bratislavi.To je zelo široka platforma, ideja pa je nastala iz tega, da tisti, ki to delajo, verjamejo, da je ta konec Evrope prečudovit za organizacijo dogodkov. Zastavili so si cilj, da se uvrstijo na zemljevid svetovnih kongresnih destinacij in to jim je, kot zatrjuje g. Čad, kar precej uspelo in prepričani so, da tudi zato, ker kulture ali kulturnih elementov, ki jih vključujemo v dogodke, ne vidijo kot nek nepotrebni strošek ali pa nek nebodigatreba ampak kot sestavni del različnih kreativnih ideje. Vse to je pomembna in velika dodana vrednost. Prepričani so, da si tuji gostje največkrat zapomnijo prav ta del, to kreativnost na tem dogodku, ki bi lahko bil povsem običajen poslovni dogodek in bi ljudje lahko odšli domov s povsem drugačnim vtisom. Tako pa na ta način predstavljajo tudi našo državo in njeno  avtentičnost. Lahko je to urbana avtentičnost, lahko pa je kakšna drugačna, vendar vedno tako da so neposredno povezani, saj kulturniki podpirajo njihove iniciative in obratno.

Gorazd Čad jepoklicno »zrasel« tako rekoč v Cankarjevem domu, kjer je že od nekdaj prevladuje princip sožitja organizacije poslovnih in drugih dogodkov s kulturo. Praktično, pravi, drugače sploh ne zna razmišljati. Tega nikoli ne vidi kot odnos pomembnega in podrejenega temveč kot neko močno partnerstvo. To je tudi največja dodana vrednost CD-ja v širšem prostoru in ideja, da je to kongresni in kulturni center, je bila ob odločitvi, da tako središče nastane, tako pred časom, da je naravnost neverjetno, kako je lahko takrat prišlo do take vizionarske ideje. Podrobneje smo  tem sicer že govorili v naši prvi oddaji iz niza A propos, v kateri sta sodelovali gospa Uršula Cetinski in mag. Livija Kovač Konstantinovič. Ob tem je omenil zelo ilustrativen primer – lansko izjemno postavitev – razstavo Nikole Tesle; to razstava je videlo ogromno kongresnih obiskovalcev Ljubljane. Cankarjev dom je tudi pospeševal obisk te mojstrovine. Ko so imeli kak kongres, si jo je ogledal praktično vsak drugi udeleženec. Opozori pa je, da nam pogosto zmanjka drznosti pri trženju. V tem smislu se potem hitro zgodi, da je kultura nebodigatreba. Z bolj pametnim in inovativnim trženjem bi lahko dosegli še več vzajemnosti med kulturo in turizmom, v našem primeru, poslovno ali strokovno orientiranim.

Mnoge zgodbe je treba  zapisat tako, da jih bodo poslovni gostje, o katerih govorimo, razumeli.  Morda nam manjka znanje, kako pretvoriti neko čudovito zgodbo v jezik, ki ga bodo potem  ti svetovljani, ki nas obiščejo, tudi razumeli. To so načeloma odprti, kulturno visoko izobraženi ljudje, ki jih avtentične zgodbe navdušujejo in so praviloma do zgodovine spoštljivi. Naš problem je ali znamo tako zadevo plasirat. Zanimiv primer je Ferrarijev vrt v Štanjelu. Vrt, ki je verjetno eno najlepših prizorišč v Sloveniji. Najlepše je, ko pravzaprav organizatorji dogodkov pomagajo sofinancirat kulturno dediščino, kar navdušuje tudi njih same in so s tem smo zadovoljni do te mere, da se ustvarja trajnostni turizem.  Njegova Toleranca je tja pripeljala skupino tujcev, ki je plačala, da je ta vrt uporabila, ta denar pa se je potem uporabi za ohranjanje te kulturne dediščine in tukaj nastane nešteto priložnosti. Kar koli si že ljudje že mislijo o Ljubljanskem gradu, o tem smo govorili v naši drugi oddaji, v zadnjih letih odlično funkcionira in ves ta razvoj je bil pravzaprav financiran skozi mnoge tamkajšnje dogodke, je še dodal g, Čad in opozoril, da gre za učinkovit in lep preplet, gospodarske dejavnosti, torej tudi turizma s kulturo.

Z vsemi sogovorniki v tem nizu oddaj A propos: Kultura in turizem skušamo preveriti, če je res, da nek malo večji več-smeren, več-vsebinski kulturni dogodek prinese, zlasti, če postane trajnejši, 17 do24 novih delovnih mest ali opravil oz. dejavnosti? Tudi g. Čada smo vprašali o tem. Do številke je bil zadržan, ker s temi podatki v raziskovalnem ali izkustvenem smislu ne razpolaga, je pa to možnost na nek način potrdil že z navajanjem številk o zaposlenih v tej njihovi industriji dogodkov in vseh dodatno prekarno angažiranih vsaj še enkrat toliko kreativcih. V tem je zagotovo korelacija, kakšna točno pa je, pa bi težko komentiral, je še dodal, vendar o tem, da je s tem angažiranih, vzpostavljenih, čeprav samo ob časno, več delovnih mest, ni nobenega dvoma.

Vsi smo na isti ladji, je še opozoril Gorazd Čad, naš prvi sogovornik v tej oddaji in omenil poziv, ki so ga poslali slovenski vladi, da premisli tudi o njihovih zahtevah v teh z virusom zaphanih časih. Med drugim ga je podpisalo tudi skoraj sto slovenskih igralcev, glasbenikov in drugih umetnikov in najrazličnejših ustvarjalcev, kar samo kaže, kako sta gospodarstvo, torej tudi turizem  in kultura soodvisni. O tem smo govorili tudi z našim drugim sogovornikom v tej oddaji. K pogovoru smo namreč povabili Igorja Vidmarja, organizatorja koncertov in punkovskega ideologa in promotorja te glasbe v časih njenega uveljavljanja na naših tleh, zdaj pa predsednika GIZ Koncertnih organizatorjev Slovenije. Najprej smo ga vprašali kdaj bodo znova zaživeli prvi koncerti?

Tega živ krst ne ve, nam je odgovoril kot iz topa pa čeprav se zdi, da se pogoji počasi rahljajo. Pribil je še, da odgovora na to vprašanje še vlada ne ve, je pa prepričan, normalnih pop rock koncertov, ki bi bili brez te zaukazane fizične distance, mimogrede –  izraz socialna distanca je zanj absurden oziroma je oksimoron, ker distanca je samo po sebi antisocialna, sploh, če je zaukazana. Skratka, te distance nimajo smisla, rock koncerti, pop koncerti, skratka, vsi koncerti, kjer je to druženje, ne samo publike med sabo ampak predvsem izvajalca in publike pred odrom, nima smisla. Ti koncerti imajo smisel samo, ko se bodo stvari popolnoma normalizirale ali pa, ko bo vzpostavljen tak nadzor nad možnimi okužbami, kar recimo tudi predlagajo v njihovem združenju, da bo možna sledljivost in neke vrste omejitev eventualnega posamičnega izbruha tega virusa, če bi se to zgodilo v neki množici, ki bi se družila brez teh omejitev,  torej brez te fizične distance.

Igorja Vidmarja smo k pogovoru za to oddajo povabili  natanko mesec dni potem, ko so v KOS GIZ oblastem naslovili enajst zahtev pa še pet dodatnih, s predlogi, kako rešiti to področje in zanimalo nas je, če je bilo kaj  odziva?  Ne. Zaenkrat ne, je povedal, res pa je, da so imeli srečanje z državnim sekretarjem ministrstva za gospodarstvo g. Zajcem in to vsekakor cenijo, je podčrtal, vendar so se tam sklicevali na to, da morajo te zahteve potrditi tudi na ministrstvu za kulturo. Od tam pa še ni bilo nobenega kontakta oz. odziva, česar so deležni itak vsi, tudi, kot je dejal, tako imenovani nekomercialni kulturniki.

Tudi Vidmarja smo vprašali ali lahko tudiglasbeni industriji pripišemo moč spodbujanja, generiranja novih delovnih mest in dodane vrednosti? To je kulturno gospodarska dejavnost v čisto normalnem smislu; To se pravi, potrebna je cela ekipa ljudi, infrastruktura, tukaj so poleg izvajalcev, glasbenikov pa menedžerjev in administracije, brez katere tudi tu ne gre, tu so seveda tudi ojačevalci, oskrbovalci odrske tehnike, luči, redarske službe, transport in še marsikaj… Na zahodu je to že zdavnaj tudi količinsko izjemno pomemben, normalni del ekonomije, kot se temu že dolgo reče. Ker v EU je pred kakimi, kaj pa vem, morda Pred 20 leti ali več je v EU vzniknila parola o kulturni ekonomiji oz. o kulturi kot ekonomiji, ki ima tudi multiplikativni učinek;  Seveda, vemo, da prihaja v Slovenijo na koncerte v Stožicah, v Šiško in jasno tudi v Križanke na mednarodni poletni festival, ki ima res kvalitetni program, ogromno gostov iz tujine, iz Italije, Avstrije… Recimo, dva festivala, ki se dogajata v Sotočju, blizu Tolmina, Metal Days in Punk Rock Holidays , imata tako rekoč 90 % tujih gostov. To je torej čisti izvoz, kulturni turizem, bi rekel, z velikim ekonomskim učinkom. Bolj kot je program kontinuiran, bolj kot je kakovosten in profesionalen, generira tudi več delovnih mest, več davkov, itd. To je nekaj, kar bi moralo biti v čisto ekonomskem smislu enakopraven del skrbi države, da se ta produkcijski segment, da se ta dejavnost ohrani.  V povsem ekonomskih številkah tu ne gre za velikansko število zaposlenih – nekje 2.000, morda 2.500 z vsemi temi  poklici in dejavnostmi, kar je pa je še pomembno pa je kulturno civilizacijski moment. Druženje ob glasbi in glasba sta bila že od antike, torej od izvorov evropske družb, pomembna, nemalokrat tudi subverzivna. Že  Platon je jasno rekel, da je treba nadzorovat glasbene moduse, oblike, ker, če pride do sprememb le teh, lahko pride tudi do spremembe političnega režima… Nekaj izkušenj s tem imamo tudi pri nas; od narodnobuditeljske in partizanske glasbe pa rocka, punka in fenomena Laibach v obdobju osamosvajanja Slovenije.

Vprašali smo ga tudi, kaj predvideva, da se bo zgodilo v prihodnjih tednih, mesecih? Opozoril je, da je veliko možnosti za manipulacije. Vidimo, da se neki dogodki, resne sorte, seveda, dogajajo s sedečo publiko, da se bodo dogajali, recimo mednarodni poletni festival, to je pozitivno, ker ohranja neko kontinuiteto in zagotavljajo prisotnost žive glasbe v zavesti ljudi. Če bo ostalo pri tem, da se bo za množične dogodke, koncerte popularne glasbe še vedno predpisana fizična distanca, so organizatorji mrtvi in mrzli, kot so zdaj še zadnje tri mesece. Ocenjuje, da so dejansko dosti bolj eksistenčno ogroženi, kot pa tisti, ki so del javne sfere. Seveda jim privošči, pravi in je popolnima na njihovi strani, da lahko preživijo, četudi pač skromno, bilo bi pa lepo, če bi bili tudi oni solidarni, saj so organizatorji, združeni v GIZ KOS ostali popolnoma na čistini in brez vsakih dohodkov. Pričakoval pa bi, je še poudaril Igor Vidmar, da se čim prej jasno artikulira strokovno mnenje epidemiologije, medicine in na podlagi tega sprejmejo uporabna, uresničljiva stališča in odločitve o koncu prepovedi zbiranja z obvezno socialno distanco tudi na takih dogodkih.

Ali je glasbena industrija, kultura, ki sega tudi v umetnost in ki privablja ljudi od koder koli že – navedli smo že nekaj primerov , i naših krajev in iz tujine?  Vsekakor, absolutno, pritrjuje Igor Vidmar. Skratka, tudi v tem našem, v tej oddaji obravnavanem primeru vsekakor gre za kulturni turizem, smo spraševali, naš sogovornik pa je poudaril, da to ne more bit domačijska zadeva, ne more biti zaprta v meje Katastrofa bi bila, če bi se oblasti, vlada, ravnale po priporočilu  Romane Tomc, evropske poslanke, da so pač Modrijani tisto merilo glazbenosti in kulture, ki naj bi bila izključni kriterij. To bi pomenilo, da je res konec s Slovenijo kot evropsko odprto državo, kjer se srečujejo ljudje iz vse Evrope in  s tem bi bil tudi konec kulturnega turizma. Ker tako kot običajnega turizma ne morejo rešit samo slovenski gostje, tako tudi od kulturnega turizma oz. cele kulturne industrije, ki je resnično odprta v Evropo in privablja ljudi iz drugih okolij, drugih držav, ne moremo pričakovati, da bo preživel. Morda je to ideal katere od možnih oblasti, ki si želi ravno to totalno domačijskost, je še opozoril naš sogovornik. Kulturna  avtarkičnost ljudi, ki se bojijo, ljudi, ki jih je strah in nimajo kontakta z okolico, s tujino, je absolutna katastrofa. Vendar, smo skušali ugovarjati, to v sodobni Evropi in v 21. st. ni več mogoče, ni realno, četudi morda kdo tako razmišlja, ampak tu je toliko različne ustvarjalnosti, kulturne, umetniške, glasbene še posebej, da je nerealno mislit v tako ozkih okvirih?  Marsikaj je iz neke »vzvratne« nekdanje perspektive nerealno, ampak te okoliščine, zdravstvene in ti strahovi, vse to je mogoče manipulirati tako, da lahko ta, kot je rekel Igor Vidmar, zakrknjenost in omejitve trajajo še dolgo, kar je seveda lahko usodno za velik del te industrije organiziranja glasbenih dogodkov, s tem pa tudi na občuten osip strukturirane in že mnogokrat dokazane povezave med kulturo in turizmom.

Oddajo A propos: Kultura in turizem, v kateri sta sodelovala Gorazd Čad, direktor agencije Toleranca, ki pripravlja različne kulturne in poslovne dogodke ter direktor KOS-a Gospodarskega interesnega združenja koncertnih organizatorjev Slovenije in prvi človek gospodarske družbe za organizacijo kulturnih prireditev Ropot Vidmar, Igor Vidmar, sem pripravil in realiziral Andrej Pengov. V pripravah na projekt z enaki naslovom sta do sredine marca sodelovala tudi člana uredništva Radia KAOS Urška in Aljaž Pengov Bitenc. V postprodukciji oddaje, ki je nastala tudi, upamo vsaj tako, s podporo Ministrstva za kulturo RS iz naslova sredstev dodeljenih na podlagi uspešne kandidature na javnem medijskem razpisu pa so sodelovali tudi mojstri Zavoda ZA.

Foto in video ilustracije v tej oddaji so povzete s spletnih strani ali iz arhiva podjetja Toleranca Marketing d.o.o. in spletnih virov Ropota ter iz našega radijskega arhiva. S prihodnjo oddajo, ki smo jo prenagljeno napovedali že za tokratni termin, pa se zares ustavimo v novomeškem Anton Podbevšek teatru in v Galeriji Božidar Jakac, kjer na premieri Clodel-Lacanove predstave v Bergerjevi režiji in potem še petih ponovitvah v prekrasnem okolju Galerije v Kostanjevici na Krki pričakujejo obiskovalce iz cele Slovenije in morda tudi že koga izza meje. Na svidenje do takrat!