A propos: Kultura za popolno okrevanje z Majo Gal Štromar

Pogovor z Majo Gal Štromar se je odvil in nasnel na Miklavževo; torej nekako pred tremi tedni. O darovih prvega od treh dobrih mož govori zapis v sklepnem delu oddaje. Kaj razume pod pojmom mobilnost, ki je gnana z elektriko, kar naj bi tudi pospeševalo človeško odpornost, pove, da je njena izkušnja letenje na metli, čarovnice torej letijo na metlin, okolju povsem prijazen pogon… sicer pa se boji, da kapital še vedno diktira tudi slabe izbire in da smo še daleč od okrevanja. Pohlep je, nas prepričuje tokratna sogovornica, hud virus a proti njemu še ni cepiva. In kaj ima to opraviti s popolnim okrevanjem, kulturo in oddajo A propos? Malo že. Vse je tu (spodaj, v nadaljevanju)…

Z dramateso, igralko, režiserko, skratka – z vsestransko umetnico Majo Gal Štromar, ki je tudi pesnica, pisateljica (avtorica 15-h knjig), prevajalka, gledališka pedagoginja, diplomirana romanistka ter diplomantka Mednarodne šole za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu, sva se minulo jesen našla po nekem nenavadnem naključju, ki ga gre pripisati super volilnemu letu; Ni namreč veliko manjkalo pa bi se našla na listu papirja, kamor so letošnji politični zmagovalci zapisovali imena kandidatov za volitve v mestni svet; K sreči – tako zdaj zatrjujeva v en glas – je bila komunikacija pripravljavcev tistih seznamov tako  nikakršna, zagotovo pa hudo nerodna, da sva se od tam odmislila že po prvem, morda drugem koraku; Bila pa je to priložnost za intervju v oddaji iz niza A propos, kjer se prepričujemo, da sta umetnost in kultura morda pravi dejavnosti za popolno (postpandemično) okrevanje.

To ni bilo njeno prvo srečanje z našim uredništvom in radijem; Aprila 2014 so bili zanj krivi njeni Podatknjenci, kakih 64 mesecev kasneje pa njena monodrama o v neskončnost oceana ali neba poleteli pilotki Amelii E., ki so jo z Zvezadno Mlakar in v režiji Doriana Šilca, uprizorili v ljubljanski Mali Drami; In tam, v Drami, točneje v Drama Kavarni smo na Miklavževo oddajo tudi posneli. Pričakala me je z dvema (od skupaj petnajstih doslej izdanih) njenima avtorskima knjigama – drugi del Sedmih kg do sreče in Lju.beznica ali Svetloba po dekretu, opasano z ordenskim trakom Nagrade Puertoluce.

Razšla sva se z obljubo, da v dodatku posneti pogovor o njeni monokomediji Absurdanija d.o.o. objavimo v januarju, ko se s to predstavo odpravlja v Novo mesto a sem po pregledu posnetega gradiva ugotovil, da sem jo pozabil vprašati nekaj za tokratni niz oddaj A propos pomembnih reči.. Npr. – kaj razume pod pojmom mobilnost, sploh če je gnana z elektriko in kaj ima to skupnega z umetnostjo ali kulturo nasploh in če je to morda pot ozdravitve ali gre zgolj za novo prerazporejanja bogastva, kar ga je še ostalo na Zemlji?

Takole mi je odgovorila prek e-pošte: Za čarovnice sicer pravijo, da letimo na metle-torej metlin (tega v mojem domišljijskem svetu zlahka ne zmanjka), in s tem ne onesnažujemo okolja. Pred časom sem naredila otroško predstavo Planet, od plastike zadet, v kateri govorim in poskušam ozaveščati že mlade o vprašanju okolja…Toliko o stiku z umetnostjo, ki je v tem segmentu lahko tudi didaktična. Za dober vzor so bili scenografija in kostumi reciklirani. A bojim se, da kapital še vedno diktira tudi slabe izbire, in da človeštvo še ni tako zelo napredovalo, da bi čisto zares pristopilo k temu problemu. Pohlep je hud virus, proti njemu še ni cepiva. Najbrž nas bo šele narava sama, nas ali prihodnje rodove, dobesedno prisilila, da se bo kaj spremenilo.
Zapiše tudi, da se ne boji letenja a ima raje noge na zemlji, v konkretnem smislu, v prenesenem pa misli, da ima že nešteto licenc. In seveda bi Štromarjevo zanimalo z elektriko gnano letalo. Pilotiral pa bi kar njen soprog, saj ima licenco za pilota.

V uvodu omenjeni Miklavž pa je bil prilika o samoobdarovanju; Maja Gal Štromar namreč zatrjuje, da je bila tako zelo pridna, da se je kar sama obdarila z izstopom iz Nadzornega odbora bloka, kjer je več kot leto s kolegoma zastonj vodila komplicirano sanacijo stanovanjskega bloka za Bežigradom in prišla do spoznanja, da ti na tem svetu (ali v bloku) nihče ni hvaležen za pro-bono žrtvovanja, kvečjemu obratno, vsi so post-festum najpametnejši generali, ki bi seveda za svoje delo zaračunali, za skupni dobrobit pa naredili nič: tako se je sama nagradila in odložila orden Pepelke.

Na SNG Drama Ljubljana jo veže že v uvodu omenjeni dramski tekst “Amelia E.” o letalki Amelii Earhart, o prvi ženski, ki je preletela Atlantik, v Drama Kavarni pa je s soustvarjalci nastopila z uglasbeno poezijo Tomaža Šalamuna Človek naj bo sojen po sanjah, leto poprej.

Oddajo sem pripravil in posnel Andrej Pengov. Nasvidenje morda z novim nizom A propos enkrat v 2023-em. Naj bo kulturno, okrevajoče, skratka – srečno!