A propos ob 15h: Pasivna agresivnost Prijateljev

V tokratno oddaj A propos ob 15h, ki je ena od zadnjih v letošnjem svežnju mnogih z gledališko tematiko in ki ga pripravljamo in objavljamo s pomočjo javnega denarja Ministrstva za kulturo, namenjenega medijskim projektom, smo znova »stopili« na oder. V Mali drami bo namreč jutri, v petek, 13. decembra – oh kakšen čudovit dan (!) – premiera družbene, zelo družinsko zastavljene drame Prijatelji (Tomodachi) japonskega dramatika Kobeja Abeja.

V pogovoru z režiserko Matejo Koležnik se izkaže, da gre pravzaprav za socialno kriminalko, v kateri, kot zapiše avtor, nastopi skupina (v gradivu je zapisano: devet, Koležnikova pa v pogovoru zatrjuje: osem) nastopi »…proti enemu in nobene zlomljene kosti, dokazovanje nasilja tako postane malce težko.«

Med trinajstimi liki, ki nastopajo v drami, sta namreč tudi dva policaja – in morda ne boste verjeli: nič, prav nič in nikogar ni, kar bi spominjalo na Japonsko. Sodeč po kostumih, ki jih je oblikoval Alan Hranitelj in morda po glasbi – avtor je Mitja Vrhovnik Smrekar – je to zgodba iz našega časa ali malo nazaj, rahlo »retro«. Družina, ki je lahko tudi samo skupina prijateljev, se namreč odloči, da bo Moškega – igra ga Gregor Baković – rešila osamljenosti, čeprav ga nekje prav blizu čaka Zaročenka (Vanja Plut).

Zavzetje njegovega domovanja, ki ga uprizori ali morda celo izvede skupina, ki se gre družino in ki hočejo biti njegovi prijatelji, ha iztiri do tako rekoč popolne destrukcije. Smešne, zabavne situacije, dialogi in monologi, enajstih likov, ki jih je Mateja Koležnik hkrati stisnila v 5m x 5m x 2.90m volumen nečesa, kar naj bi bilo stanovanje, ne deluje klavstrofobično, kar bi se lahko zdelo že zaradi utesnjenega prostora in velikega števila igralcev. Sploh ne. Mizanscenski, torej tudi svetlobni in lučni učinki, besedila, dramaturgija in režija ter gib in kroženje prizorišča hočejo prostor nenehno odpirati. Da bi se prepričali o učinkih, bo treba predstavo videti. Naša tokratna sogovornica zagotavlja, da to je drama. Igra z dramatičnim koncem, vsekakor. Da gre za tragedijo, ne upamo niti pomisliti, toliko je menda napete sproščenosti, da zločina res ni in policija nima koga zapreti, ovaditi, procesirati – kakor smo z drugimi besedami že zapisali.

Drama je napisana matematično natančno in deluje kot »film noir« na odru. Torej filmsko in črno. Ali, kot pravi tudi naša tokratna sogovornica: to je Kafka.

Besedilo predstave je neposredno iz japonščine prevedel Iztok Ilc, ob že omenjenih pa so jo soustvarili tudi dramaturginja Mojca Kranjc, scenograf Marko Japelj, svetovalec za odrski gib Matija Ferlin, oblikovalec luči Pascal Mérat in lektor Arko, ob Gregorju Bakoviću in Vanji Plut pa nastopajo tudi – kot gost – Tadej Pišek, Katja Levstik – v zanimivi alternaciji z Andrejem Nahtigalom, Ivo Ban, Silva Čušin, Uroš Fürst, Klemen Slakonja, Saša Mihelčič, Maša Derganc, Iva Babić in Vojko Zidar.

Oddajo sta ob podpori javnih sredstev Ministrstva za kulturo pripravila Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov.