A propos ob 15h: Tri (mlade) sestre na odru ljubljanske Drame

V soboto smo na velikem in domala scensko izpraznjenem odru ljubljanske Drame videli osmo premiero tokratne sezone. Postavili so novo uprizoritev igre Antona Pavloviča Čehova Tri sestre v osveženem prevodu Milana Jesiha in režiji evropskega režiserja, Poljaka, Janusza Kice.

Izpraznjeni oder, sprva kar dobro »založen« z priročnimi rekviziti, med katerimi je nekaj časa najpomembnejši pianino, kasneje pa omara, več čas predstave pa stoli in mizice, ki se po potrebi sestavijo v mizo – pohištvo, ki stilsko sodi v 70-a leta minulega stoletja, je tokrat zgolj priročno režiserjevo orodje, ki omogoča igralcem nekaj več domišljije pri »sidranju« lastne mizanscenske pozicije ob posameznih dialogih ali monologih. Zdi se, da je scenograf Marko Japelj skrbno sledil režiserjevemu namenu, da izpostavi igralske virtuoznosti slehernega od likov, pa naj bo ta še tako obstranski. Uprizoritev namreč odlikujejo odrske kreacije igralk in igralcev, med katerimi smo s posebno napetim pričakovanjem sledili najmlajšim – trem sestram: Alidi Bevk Nini Ivanišin in Tini Vrbnjak. Druge vloge so bile naložene Saši Tabakoviću, Vanji Plut, Juriju Zrnecu, Branku Šturbeju, Aljažu Jovanoviću, Roku Viharju, Gregorju Bakoviću, Zvonetu Hribarju in Poloni Vetrih ter gostujočemu igralcu Tomažu Gubenšku.

Prvi vtis, ki se je zarezal v dušo po končani premieri: dobro opravljeno igralsko delo. Pričakovano dobro in presenetljivo dobro v upodobitvi sestrskih likov, morda sem in tja s preveč proč od še razumljivega roba odra odmaknjenim govorom. Dovolj prostora in možnosti za igralsko kreiranje, ki so ga nekateri mojstri tega odra izrabili izjemno učinkovito. Režiser je z izpraznjenim in včasih na sam rob ali celo zunaj vidnega polja gledalca (kar velja za tiste, ki niso imeli sedeža blizu vzdolžne osi dvorane) pomaknil dogajanje in s tem podčrtal moč, tudi humornost, duhovitost posameznih dialogov in odmaknjenost, zazrtost dogajanja v smeri težko pričakovane, mnogim nedosegljive prestolnice.

Objavljamo nekatere poudarke, kot so nam jih ponudili na novinarski predstavitvi tega dela pred premiero. Najprej umetniški vodja Drame Eduard Miler – tudi o tem, da je umestitev Čehova v repertoar programska odločitev, s katero ne zgrešiš in je rezultat dokaj predvidljiv, ne glede na to, v katerem evropskem gledališču so se zanj odločili – tudi če je izbira režiserja morda tvegana. Ko se izve za to odločitev, v gledališče »zakuha«, saj nastopijo vprašanja, kdo bo sodeloval v zasedbi in katera vloga mu bo dodeljena.
Za tokratno uprizoritev je prevod temeljito pregledan in dopolnjen. Milan Jesih se je za pozorno sodelovanje zahvalil tako dramaturginji Mojci Kranjc, kakor tudi izjemno natančnemu bralcu – režiserju Januzsu Kici; zreli gledališki pogled ustvarjalcev predstave na prevod besedila je pomembno prispeval k tokratnim posegom vanj, saj se prevajalec zaveda, da je njegov način prevajanja namenjen v prvi vrsti literarni in ne gledališki rabi.

Režiser Janusz Kica je na novinarski konferenci govoril v nemščini. Njegov nastop je v slovenščino sproti prevajala in po potrebi interpretirala gospa Mojca Kranjc. Dramaturginja in urednica gledališkega lista predstave Tri sestre Mojca Kranjc je najprej podrobneje opozorila na vsebine tokratne publikacije, ki so v ljubljanski Drami kot po pravilu izjemno strokovno pa tudi za poljudno rabo zelo priporočljivo čtivo. Ob esejističnih prispevkih na temo te – že kar arhetipske gledališke igre Antona Pavloviča Čehova – je objavljen tudi celoten prevod besedila, poseben del pa je posvečen lani upokojenemu članu igralskega ansambla glavnega slovenskega gledališča, kjer je začel, predelal, pogosto pregaral in tudi končal igralsko delovno dobo. O Andreju Nahtigalu je beseda. In o Treh sestrah seveda tudi.

Sceno je oblikoval, tokrat je pravzaprav treba reči – točneje najbrž celo – praznil prostor za igro in igralce – Marko Japelj. Za glasbeni del predstave pa je poskrbel skladatelj Stanko Juzbašić, ki pravi, da je vsa glasba pravzaprav napisana že z roko avtorja besedila Čehova. Kostume je oblikovala Doris Kristić, nejna asistentka je bila Ivana Jelušić, oblikovalec luči je bil Milan Podlogar, lektor Arko, asistentka dramaturginje Nina Zupančič, asistent scenografije David Orešič, korepetitorka pa Danaja Koren. Minulo soboto, na dan premiere treh sester je stanovska organizacija s priznanjem Združenja dramskih umetnikov Slovenije za umetniške dosežke za leto 2012 nagradila Aljaža Jovanovića, ki je bil na poklonu po predstavi nagrajen s šopkom soigralskega cvetja.

Na sprejemu po predstavi pa smo Gergorja Bakovića, ki je prav tisti dan praznoval 44-let in ki v Treh sestrah igra vojaškega zdravnika Čebutkina, ki ima ves čas pri sebi, v žepu zložen ali nad mizo in ob svečah razgrnjen menda ne najbolj sveži časopis, povprašali, če se mu je izvod, ki ga je bral na odru vnel po nesreči ali je bil ta »požar« režirani del prizora. Razumeli smo, da se je pač zgodilo in da so bili gasilci na notranjem robu odra tako ali tako v pripravljenosti.

Na novinarski konferenci pred premiero in na premieri ter za kamero, računalnikom in na montaži sem bil za 20-o letošnjo oddajo Andrej Pengov. Uporabljene fotografije z vaj pa so delo Petra Uhana. Prihodnja, 21.-a oddaja A propos bo že v četrek, ko bosta gostovala Škrat Kuzma in njegov režiser Matjaž Farič. Oba iz SMG. Po praznikih pa se bomo k trem sestram še vrnili. V prihodnjih dneh nas bosta v studiu obiskali vsaj dve.