A propos ob 15h: Triumf ljubezni, komedijantstvo, nagon, sebičnost, prevara in preobleka

O premieri igre Triumf ljubezni na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega smo že poročali in jo skušali v nekaterih elementih tudi oceniti. Ker gre vsekakor za intrigantno, po svoje zajedljivo postavitev prav takega besedila Pierra de Marivauxa, s polnim imenom in priimkom Pierra Carleta de Chamblaina de Marivauxa z mnogimi elementi tudi komičnega, smo za današnjo oddajo pripravili povzetek vsebine, kakor so nam jo predstavili ustvarjalci na novinarski konferenci pred premiero ter odmev in občutenja ene od soustvarjalk, ki smo jo posneli dvanajst ur po premieri.

Preoblačenje in transplantacija, preselitve sporočil, dogajanja, krajev, ki so jih kot način gledališkega izraza uporabili pri tej predstavi, je bila priložnost, kot je na nedavni novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor.

Kaj je režiserju služilo kot vzgib in iztočnica za predstavo, v katere zgodbi, kjer se špartanska princesa Leonide, ki je spretna političarka in manipulatorka vsega dogajanja, ob bežnem srečanju zaljubi v postavnega mladeniča Agisa , ki s svojim učiteljem, filozofom Hermocratom, in njegovo sestro Leontine živi odmaknjen od sveta na skritem, navidezno varnem in idiličnem posestvu, je povedal Sebastijan Horvat.
Marivaux je dramatik, ki je ustvaril zanj tako značilen način govora, ki se je kasneje uveljavili v vsakdanji rabi. Soavtorica dramaturgije Alenka Klabus Vesel, ampak da gre tudi za kaj več in da je v naslovu, posebej v tako izbranem prevodu naslova, povedano vse, je podčrtal so-dramaturg Andraž Golc. Vendar – tudi ljubezni imajo različne pojavne oblike; včasih gre zgolj za gon, nagon…

Marivauxova besedila so za igralce izjemno zahtevno gradivo. Z režiserjevim premislekom, četudi uporabi množico mizanscenskih orodij in možnosti, kot so npr. luč, glasba, film… je Triumf ljubezni menda dokaj igralska predstava . Med njimi je tudi Marko Simčič, ki mu je v veliko čast, da – donedavnega še član ansambla, zdaj kot že upokojeni mgl-jevec nastopa v »domačem« gledališču in v Marivauxovi igri, v vlogi Dimasa.

Gašper Tič, ki upodablja lik filozofa Hermocrata tudi pri Horvatu ne skopari z jezikom, a je to ostrina brez zlobe; a o tem morda kdaj drugič, Ob študiju te igre pa se je, čeprav svet okrog njega živi drugače, utrdil v veri v – ljubezen. Horvatova interpretacija Triumfa ljubezni se mu zdi prava izbira zato, ker gre za aktualizacijo večnih vrednot.

Jernej Čampelj, gostujoči igralec, igra Alberta, Jernej Gašperin pa Agisa, ,Cléomènovega sina. Vlogo Léonide, špartanske kraljice in v moški preobleki tudi Phociona igra Ana Dolinar Horvat, Léontino, filozofovo sestro pa Jette Ostan Vejrup; Prevod je delo Aleša Bergerja, scenografa in avtorja videa sta Vadim Fiškin in Miran Mohar, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe je Drago Ivanuša, lektorica Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe pa Branko Šulc. V uprizoritvi je uporabljen glasbeni odlomek Herberta Windta iz filma Triumf volje Hitlejeve protežirane režiserke Leni Riefenstahl. Z namenom, se nam zdi. Njeno fotografijo s snemanja – najbrž z berlinskih olimpijskih iger julija 1936 – in še vrsto fotografij, ki izpričujejo svojevrstno ljubezen med politiki v različnih obdobjih in krajih – najdete tudi v gledališkem listu.

Režiser in dramaturga selita dogajanje iz 18.-ega v obdobje 30-ih let prejšnjega stoletja v čas vzpona nacistične Nemčije, ko je prevladoval Triumf volje. Njun poseg deluje kot glodavec gledalčeve duše; Dokaj naporno za doživljanje, še zlasti, ker je iskanje sporočila v povezavi z Marivauxovo zgodbo zvečine brez prepoznavnega rezultata, še posebej za tisto publiko, ki se posebej ne pripravi na predstavo. Zakaj bi ravno ta predstava potrebovala posebno gledalčevo pred-preparacijo…? Odgovore smo iskali že pred premiero v pogovoru z režiserjem..

Po predstavi pa smo v pogovoru z izjemno nadarjeno igralko prepoznavne in nesporno razumljive, v celoti slišne in vidne igre z izstopajočimi metafizičnimi sposobnostmi /kako naj drugače razumemo, da se 188 cm velika, sicer drobna in pogleda vredna dekliška postava brez večjih težav »zapakira« v ne prevelik potovalni kovček/ Barbaro Ribnikar skušali poiskati kak odgovor, vtis več.., Ribnikarjeva je članica ansambla MGL od lanskega maja, pred Triumfom ljubezni, kjer igra Corine, spremljevalko, služabnico kraljice Leonide je nastopala že v štirih igrah, na mednarodnem festivalu gledaliških šol v Brnu pa je bila za vlogo Ženske v predstavi Potohodec Daneta Zajca nagrajena za žensko vlogo. Na novinarski konferenci je bila v zadregi, ko je skušala definirati svojo vlogo. Po premieri … pa nič več.