A propos: Slovenska umetnost prek meja; Tržaški gledališki umetniki (z) meje.

To je, spoštovane in cenjeni oddaja iz niza A propos: Slovenska umetnost prek meja; V svežnju desetih, morda tudi kake oddaje več, bomo obiskali slovenske kulturne ustvarjalce, ki zvečine, ne pa vedno in ne vsakokrat, ustvarjajo zunaj Republike Slovenije, pogovarjali pa se bomo tudi z obiskovalci, s »konzumenti«, če se izrazimo zelo ekonomsko, ekonomistično, s slovenskim občinstvom, ki spremlja njihovo ustvarjanje ali ustvarjanje njihovih čezmejnih kolegov, s katerimi si izmenjujejo kulturno produkcijo in umetniške dosežke.

Konec meseca maja smo obiskali Krško; Krško? Ja, tisti kraj, na levem bregu Save, tam nekje med Sevnico in Brežicami, kjer je bila svojčas svetovno znana tovarna papirja in kraju so rekli Videm-Krško, danes pa ga bolj poznamo po nuklearki, bližnjima termoelektrarni in hidroelektrarni; No, pa še po čem; Tudi po kulturi in umetnosti, čeprav se je gospa Darja Planinc, direktorica tamkajšnjega kulturnega doma pridušala, da se o tem bolj malo ve in to kljub temu, da imajo v treh, pravzaprav štirih enotah enotah – kulturnem domu, mestnem muzeju, galeriji in Gradu Rajhenburg na leto prek osemsto dogodkov; Mi smo jih obiskali na enem tistih, ki jih pripravijo na kar razkošnem odru udobne in prostorne Velike dvorane, ki sprejme tudi do 600 obiskovalcev; Ker je bila to zadnja abonmajska predstava iztekajoče se gledališke sezone, ki se seveda ne more in ne sme končati z odpovedjo in so Bordon-Mlakarjeve Zelene lune odpadle, so tržaški kolegi »vskočili« s Zeller-Jelenovo Resnico.

Radio KAOS pa jim je sledil. Tja v Krško. Pravzaprav smo šli po poti slovenskih umetnikov iz Trsta, z Resnico, ki ji sledimo že od novembra 2017, ko je bila v Slovenskem stalnem gledališču Trstu premiera te urbane komedje, kakor jo je gledališka stroka žanrsko razvrstila in umestila. Že takrat smo posneli pogovor z nekaterimi njenimi ustvarjalci, tudi z režiserjem Alenom Jelenom. Iz tega pogovora smo si za uvod v to oddajo tako sposodili nekaj izsečkov. Oddajo smo v njenem sklepnem delu, največ gradiva smo sicer posneli zadnji dan letošnjega maja, uspeli uvrstiti v program v drugi polovici junija. Resnico in njeno ekipo ter okoliščine v katerih so slovenski umetniki ustvarili to gledališko delo nam je predstavil režiser osebno.

Alen Jelen, ki je svoje delo opravil že takrat, za koga – zdaj morda že davnega leta 2017, z Resnico, se pravi s predstavo, ki jo je režiral, seveda ne potuje po krajih, kjer tržaški gledališčniki gostujejo že več kot poldrugo leto. Je pa v igralski zasedbi za to predstavo, tako kot je bilo to tudi na premieri, po kateri smo jo na kratko povabili pred našo kamero in mikrofon, sijajna in v Trstu zelo priljubljena Lučka Počkaj. Ustvarila je lik prijazne in na prvi pogled prav nič sprenevedave Laurence.

Danijel Malalan, ki ga je gledališče pritegnilo že v osnovni, še bolj pa v srednji šoli, je s prvo – že skoraj poklicno vlogo – debitiral prav v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu, ko je upodobil Policista v Partljičevi komediji Moj deda socialistični mrtvak ali Prvi primer policistke Darje v režiji Maria Uršiča. To je bilo leta 1991, pet let kasneje pa je že šlo povsem zares – s prvo profesionalno vlogo Matička v Kreftovih Kranjskih komedijantih, ki jih je v Trstu režiral Zvone Šedelbauer. Od lani jeseni pa ob vseh igralskih nalogah opravlja tudi delo umetniškega koordinatorja v tem tržaškem teatru. Prvič smo se z njim srečali že na premieri Resnice v Trstu, znova pa smo ga povabili v naš program pred nastopom v Krškem – najprej za pogovor o vlogi Paula, za katero Danijel Malalan v pretirani skromnosti pravi, da je epizodna… Večji del pogovora pa sva, tako kot se spodobi za človeka, ki je pravzaprav prvi programski človek gledališča, namenila življenju in okoliščinam v katerih deluje Slovensko stalno gledališče v Trstu, tamkajšnji kulturni in umetniški sceni ter vzdušju, ki ga tako pomembno sooblikuje prav ta slovenska ustanova na zahodnem robu slovenskega kuturnega prostora.

O soigralcu v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, gledališkem kolegu, pred desetletjem in več tudi mentorju in profesorju Vladimirju Jurcu in nosilcu glavne vloge v komediji Resnica, kjer je ustvaril po svoje smešen, po drugi strani pa pretresljiv in hkrati zahteven lik Michela, nam je ravnokar govoril tudi Danijel Malalan. Vladimir Jurc je bil torej naš naslednji sogovornik v oddaji A propos: Slovenska umetnost prek meja. K pogovoru smo ga povabili še pred predstavo v Kulturnem domu Krško.

S Tino Gunzek, Celjanko, ki živi v Divači, članico prvotne zasedbe igralske ekipe Resnice, ki jo je, zaradi zelo tehtnega razloga, kot je pravkar povedal Vladimir Jurc, v vlogi Alice nadomestila Lara Komar, smo se v pogovoru pred poldrugim letom po premieri v Trstu pogovarjali o njenih igralskih izkušnjah – takrat je imela za seboj že pet let igralskega staža – in kakopak, največ o Resnici. Pogovor sva začela o njenem zapeljivem vstopu na sceno, v prvem prizoru… Laro Komar, Tržačanko, ki je, kot rečeno, vskočila v zasedbo Resnice namesto Tine Gunzek, večina najbrž pozna iz tv-nanizanke Reka ljubezni in nekaterih popularnih filmov; če je verjeti rumenemu tisku, s vojim postavnim soprogom, italijanskim arhitektom in sinčkoma mnogimi vzbuja zavist. Nas je pa prepričala v vlogi Alice. Po predstavi je, tako kot vsi štirje nastopajoči, sodelovala na pogovoru z občinstvom, ki ga je poznavalsko povezoval Žiga Kump, koordinator in organizator kulturnih programov v Kulturnem domu Krško. Med drugim so se v tem pogovoru spraševali, kaj sploh je (lahko) resnica?

Neposredni povod, da smo tisti zadnji petek v maju za našo oddajo v nizu A propos: Slovenska umetnost prek meja po nekem ovinku, ki so nam ga zaradi del na avtocestnem izvozu zrežirali Darsovci, odšli v Krško, je bilo torej gostovanje slovenskih tržaških gledališčnikov z Zellerjevo pikantno bulvarko z vešče spisanimi dialogi. Režiserja in nastopajoče smo že predstavili, eden od njih je tudi ključni programski človek tega nadvse pomembnega teatra na robu enotnega slovenskega kulturnega prostora… Ampak tega gostovanja in vsrkavanja slovenske besede z roba in prek njega ne bi bilo brez vseh še ne omenjenih soustvarjalcev te predstave: prevajalca Aleša Bergerja, scenografke Urške Loboda, kostumografke Belinde Radulović, glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godina in lektorja Jožeta Faganela pa tudi ekipe Kulturnega doma v Gubčevem mestu, ki jo vodi direktorica Darja Planinc.

S pogovorom z direktorico Kulturnega doma Krško gospo Darjo Planinc smo sklenili naš pogled na slovensko umetnost prek meja tam, v središču upora zatiranega kmečkega ljudstva zoper fevdalno gospodo pred približno 500 leti. No k Tražačanom in tamkajšnji umetnosti, ne le gledališki, se še vrnemo. Enkrat jeseni. Še prej pa bomo obiskali Slovenski kulturni dom v Novi Gorici. Tam nas pričakuje ravnatelj Igor Komel, vendar še pred tem smo namenjeni na Koroško, v Avstrijo, kjer že vrsto let slovenski likovni umetniki v prostorih generalnega konzulata v Celovcu pripravljajo zanimive razstave s skupnim naslovom Okno k sosedu. V Krškem pa smo se na hitro poslovili, saj je bil krški kulturni dom tisto petkovo popoldne in večer še vedno poln ljudi in drugih kulturnih dogodkov. Pred gledališko predstavo so odprli zanimivo likovno razstavo, katere otvoritev so popestrili glasbeniki in pedagogi tamkajšnje glasbene šole, po njej pa je bil v klubu že omenjeni pogovoru o Resnici. O predstavi pa tudi o resnici na sploh.

Oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja smo pripravili in realizirali Urška in Aljaž Pengov Bitenc, sodelavci Zavoda ZA ter glavni avtor te oddaje in projekta v celoti Andrej Pengov. Uporabljene fotografije z vaj za Resnico so povzete s spletne strani SSG Trst in KD Krško in so delo fotografa Luce Quaia. Na svidenje do prihodnjič, kar bo že zelo kmalu…