A propos: Slovenska umetnost prek meja je na Ghourah (Gorjansko) od davnega leta 1885.
|
Preden je ekipa Radia KAOS odpotovala na tako rekoč našo, slovensko stran Avstrije, na Koroško, v Kotmaro vas, je izvršni avtor te oddaje iz niza Slovenska umetnost prek meja Andrej Kokot brskal in listal po različnih virih, da bi pregledal, s čim vse se ukvarjajo Koroški Slovenci; Ne le zato, ker se je, kot nostalgično zapiše v skici za ta uvod, pripravljal na snemanje in je po dobri stari maniri novinarjev stare šole ali kot svojo generacijo slikovito označi za tiste, ki delajo »na bukova drva«, še vedno prepričan, da je vedno dobro imeti polno beležnico podatkov ali če hočete – kak podatek in informacijo več, da potem ne sprašuješ sodobnih neumnosti o osebnem počutju in nenormalno spremenjenem vremenu, ko je hladno in preveč mokro, ko bi moralo sonce prijetno greti ali ko se zunaj pretirano ogreje, človekov notranji termometer pa na to ni več uravnan, pač pa zato, ker ga je vse to iskreno zanimalo; Podčrta, da vsaj polovica njegovih genov prihaja od tam, z one strani Karvank in v isti sapi priznava, da razen o svojih sorodnikih kaj malo ve, kakšno je dandanes življenje slovenstva tam čez, onstran te mejne planinske verige.
Kar je nabrskal podatkov in informacij, jih zbral in uredil, ga je prepričalo, da je narodno buditeljsko početje Slovencev na avstrijskem Koroškem sila pestro, saj je vsaj pol njihove dejavnosti vezano na gledališko in koncertno dogajanje, da se več izobražujejo kot zabavajo (v krogu slovenske manjšine), le pol toliko se udeležujejo rekreativno športnih dogodkov v organizaciji slovenskih društev; Skoraj četrtino časa posvetijo obeleževanju dogodkov in literarnim predstavitvam; Od enega mikrookolja do druge lokalne, narodnostno relativno zaokrožene sredine, se ta intezivnost sicer razlikuje, kar dobro pokaže priročna preglednica, vendar z zadostno gotovostjo zatrjuje, da lahko lahko ugotovljeno upošteva kot vsaj približno relevantne podatke za celotno kulturno in umetniško dogajanje med Slovenci na Koroškem v Avstriji.
Vse to smo z njim skupaj in s pomočjo denarja iz podpore, ki jo prek medijskega razpisa za ta naš projekt zagotavlja tudi Ministrstvo za kulturo RS, uspeli sestaviti, posneti in objaviti z ekipo uredništva Radia KAOS.
V Čahórče v občini Kotmara vas k Vinku Wieserju smo šli preverit, kakšna je realna slika v okolju tako rekoč tik za mejo, v občini, ki na severu meji na Celovec, deželno prestolnico in se čez razgibano pokrajino razprostira na zahodu do Bilčovsa. Čez »gore«, na Gorjansko, je poudaril Vinko Wieser, zato se tudi imenujejo Prosvetno društvo Gorjanci. Oni Gorjanci pač so. Po starem, kot se reče »ledinsko«.
Pred časom so sodelovali tudi pri izdelavi zemljevida ledinskih imen in hišnih imen (http://www.gorjanci.at/zemljevid-ledin), kar je bil del čezmejnega EU projekta. Vinko Wieser je povedal, da so Korošci včasih krstni priimek uporabljali le ob rojstvu, poroki in smrti, drugače pa so se prepoznavali po hišnih imenih. Tudi to je del narodove zgodovine, ki jo tam pridno raziskujejo.
Del tega početja je tudi ponovna že tretja sodobna izdaja Parodij in satiričnih pesmi Andreja Šusterja Drabosnjaka s Kostanj, samoniklega plodovitega narečnega pisca. Ob 200 – letnici izida prve izdaje so avtorjevo delo (prevod v knjižno slovenščino) opremili s »trijezičnim« slovarjem: kostanjsko narečje/nemščina/slovenščina. Da je to potrebno zato, je dejal Vinko Wieser , ker slovenščino, predvsem knjižno, vse bolj izpodrivata na eni strani vobči nemški jezik komunikacije, predvsem pa razlog vidi v prodoru sodobnih tehnologij, kjer je glavni in najvplvnejši jezik angleščina, še največ pa se uporablja internetna spakedranščina. Slovenščina po njegovem mnenju izgublja vojno na globalni ravni, kar pa ni posledica nekdaj tako osovražene »nemške asimilacije«.
Prav zato so ljudje, kot je Vinko Wieser in društva kot so Prosvetno društvo Gorjanci, ki ga Wieser vodi, onstran meje še kako potrebni. Wieser je pač človek odločnih stališč in jasnih, klenih odločitev.
Kot mlad skoraj diplomant psihologije je zapustil Dunaj, rekši, da ni videl prihodnosti v poklicu, ki je 200 bodočim diplomantom obetal vsega 4 zaposlitve. Odšel je nazaj na Koroško in se pridružil ekipi v Slovenski prosvetni zvezi in deloval kot novinar pri Slovenskem vestniku, po desetletju tam, ko je imel »dovolj pisanja o tem, kar počno drugi«, pa je znova menjal karierno smer. Presumeril se je v ekonomijo, komercialo v trgovini na veliko.
Danes je krepak upokojenec, ki vso svojo energijo razdaja za slovenstvo in ustvarjalno razmišlja o tem, s čim vse bi še lahko motiviral svoje okolje pri oživljanju slovenskega jezika. Vse je dobro, pa naj gre za otroške lutkovne predstave, planinske pohode ali proslave ali za čisto običajne veselice ali prepevanje v zborih, kjer se je obdržala sijajna tradicija in visoka umetniška raven.
Včasih, se spomni, so po vaseh prepevali skoraj ves čas, ko niso delali. Danes gorjanski mešani pevski zbor šteje 13 članov. Takrat je bila pokritost s slovenskim jezikom v okolju 90 odstotna, v dobi globalne komunikacije pa knjižno slovenščino obvladuje le še dobra desetina prebivalcev. A tudi ta desetina šteje. Vse to so bili razlogi, da smo se z ekipo Radia KAOS in z oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja že sredi poletja, zadnji četrtek v juliju, ustavili v… Čahorčah.
Med pedagogi, profesorji in umetniki, ki so pomagali Slovencem, tudi našim tokratnim gostiteljem v Čahorčah, so bila znana imena, mojstri slovenske likovne, gledališke, literarne in glasbene umetnosti. Eden od teh, ki jih pogosto povabijo k tovrstnemu sodelovanju je tudi Lado Jakša. Slovenski umetnik, mojster stoterih lepih umetnosti, umetnostni zgodovinar in pedagog. Mnogokrat je sodeloval na prireditvah, delavnicah in predavanjih, ki so jih organizirali Slovenci na tujem, po svetu in v zamejstvu. S Primožem Simončičem, tudi glasbenikom, saksofonistom, sta kot uspešen dvojec iz znamenite skupine Lolita, nastopala in sodelovala tudi s Slovenci tudi prek Atlantika. Lado Jakša pa je večkrat gostoval med Slovenci na Koroškem in tudi v Kotmari vasi. Tja ga radi vabijo in tja se rad vrača. Sredi avgusta nas je obiskal v našem studiu, tudi zato, da smo ga povprašali o njegovih izkušnjah s kulturnim in umetniškim angažmajem med slovenskim življem prek Karavank.
Oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja smo v Čahorčah in Ljubljani pripravili izvršni avtor Andrej Kokot in v soavtorstvu ter s kamero in z redaktorsko obdelavo glavni avtor projekta Andrej Pengov. Pri pripravi, realizaciji in produkciji sta sodelovala Urška in Aljaž Pengov Bitenc, za postprodukcijo pa so poskrbeli tudi v Zavodu ZA. Vse to pa ne bi bilo mogoče brez finančne podpore, ki jo za to oddajo in projekt kot celoto omogoča Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije iz sredstev javnega medijskega razpisa. S prihodnjo oddajo iz tega letošnjega projekta A propos, pa se oziramo bodisi v Benetke, na tamkajšni likovni, vizualni benale ali pa k rojakom v Porabje. Na svidenje do takrat!