A propos: Slovenska umetnost prek meja – »Luzerka« in še pet filmov na luxemburškem CinEastu pod geslom Dol z zidovi

Odmevna udeležba slovenskega filma s celovečercema, dokumentarcem in še tremi filmi s slovensko soudeležbo (v koprodukcijah) na nedavno končanem skoraj tritedenskem filmskem maratonu Cineast v Luxemburgu. Izjemne pozornosti so bili deležni Ne bom več luzerka Urše Menart, z zajetno slovensko soudeležbo tudi Bog obstaja, ime ji je Petrunija makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske in Posledice Darka Štanteta. Programski direktor 12. filmskega festivala Srednje in Vzhodne Evrope Hynek Dedecius obžaluje, da v program niso uspeli uvrstiti letošnjega portoroškega zmagovalca Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Obljubljajo ga za prihodnji, 13. Cineast.

Nekaj dni pred trideseto obletnico padca berlinskega zidu bo geslo »Dol z zidovi« ali v nekoliko bolj literariziranem prevodu nosilnega slogana Down with Wals pred štirinajstimi dnevi končanega filmskega festivala Srednje in Vzhodne Evrope CinEast v Luxemburgu, vsekakor dobro umeščeno in povsem utemeljeno. Porušimo zidove, bi lahko podnaslovili tudi to oddajo; Bili smo tam, v Luxemburgu, ne v Berlinu, in si ogledali nekaj filmov, skušali zvedeti kaj več o festivalu samem, posebej pa smo se osredotočili na udeležbo slovenske filmske produkcije, ki si je tudi na tem festivalu v minulih letih izborila upoštevanja vredno pozornost in ugled.

Dan pred začetkom CinEasta, potekal je vse od tretjega do dvajsetega oktobra, so nas iz Slovenskega filmskega centra, kjer koordinirajo ali/in evidentirajo udeležbo sloveskih filmov in njihovih ustvarjalcev v mednarodnem prostoru, obvestili tudi o tem festivalu in slovenski udeležbi na njem; Vsi v nadaljevanju omenjeni filmi so nastali s finančno podporo te naše pro-umetniške in za film specializirane javne ustanove. Letos se je v CinEastovem programu v različnih kategorijah predstavilo šest naših filmov ali filmov z našim produkcijskim prispevkom, sodelovanjem oz. koprodukcijami.

V tekmovalni program so se uvrstili Šivi srbskega režiserja Miroslava Terzića, ki je imel na letošnjem Berlinalu v programskem sklopu Panorama svetovno premiero in je do sedaj prejel tudi več nagrad. Šivi obravnavajo temo izginulih novorojenčkov iz beograjskih bolnišnic, nastali so v koprodukciji Srbije, Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Slovenska koproducenta sta Alan Vitezič in Darko Vinkl iz produkcijske hiše Nora. Pri filmu so sodelovali tudi oblikovalec zvoka Julij Zornik in kolorist Emil Svetlik ter snemalec gibljive kamere Aleš Belak. 

V programsko sekcijo »Funnyeast«, kamor so razvrstili komedije in druge zabavne filme, se je uvrstil film Ne bom več luzerka scenaristke in režiserke Urše Menart. Zmagovalki lanskega, 21. Festivala slovenskega filma, ki je prejela tudi vesno za scenarij, za najboljšo stransko igralko ter posebno omembo slovenskih filmskih kritikov in kritičark, smo v sklepnem delu oddaje namenili največ pozornosti.

Programski nabor »Cinescope«, ki naj bi bil nekaj nadvse filmo-filmskega, je dal prostor našemu filmu Posledice, ki je prvenec scenarista in režiserja Darka Štanteta ter Bog obstaja, ime ji je Petrunija, makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske. Oba filma sta bila večkrat nagrajena. Slednji je nastal v koprodukciji Severne Makedonije, Slovenije, Belgije, Francije in Hrvaške. Slovenski koproducent je Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo, ki je tudi glavna produkcijska moč Luzerke, za kostumografijo je poskrbela Monika Lorber, za masko Mojca Gorogranc Petrushevska, tajnica režije je bila Petra Trampuž. 

V programski sklop »Cineyouth«, v mladinsko sekcijo torej, pa se je na CinEastu uvrstil sicer hrvaški film z našo udeležbo Moj dedi je padel z Marsa režiserjev Dražena Žarkovića in Marine Andree Škop. Slovenska koproducentka je Ida Weiss iz produkcijske hiše Senca Studio, direktor fotografije je Sven Pepeonik, ki je na letošnjem 66. filmskem festivalu v Pulju prejel zlato areno za najboljšo fotografijo, film pa je prejel tudi zlato areno za najboljše vizualne učinke.

Fundamenti režiserja Petra Cerovška, v produkciji EnaBanda pa so našli prostor v filmskem maratonu dokumentarnih kratkih filmov »Cineshorts«. Na letošnjem 17. festivalu kratkega filma Tabor Film na Hrvaškem je ta film prejel glavno nagrado žirije, premierno pa je bil prikazan na lanskem sarajevskem filmskem festivalu. 

Ob zajetni in dokaj dinamični pripravljalni korespondenci z organizatorji CinEasta, predvsem s programskim direktorjem Hynekom Dedeciusom, Čehom, filmofilom, ki živi in dela v luxemburških ustanovah Evropske komisije – a ne samo z njim – in ob preverjanju informacij in podatkov na SFC-ju, smo zvedeli, da festivala tokrat ne bo obiskal nihče od sicer solidno zastopane slovenske avtorske ali soavtorske in/ali korpodukcijsko angažirane odprave… Pa smo se za nekaj dni tja odpravili mi z ekipo oddaje A propos: Slovenska umetnost prek meja.

Slovenija sicer sodeluje na mednarodnem filmskem festivalu CinEast enajst let, Marina Seliškar, naša prva sogovornica, pa je v mednarodno ekipo, ki pripravlja ta festival, vključena že deseto leto. To je, sprva samo za tri leta in kasneje pa že – tako rekoč za stalno – tudi doba, ko živi v Luxemburgu in dela v evropskih instutcijah. Najprej je bila zaposlena kot asistentka na slovenskem prevajalskem oddeku, napredovala v urad direktorja slovenskega prevajalskega oddelka, ko ji je tam potekla pogodba, je dobila službo v povsem zasebnem aranžmaju na Evropski odbojkarski zvezi, ki ima sedež v Luxemburgu, ko pa je opravila vse izpite in preskuse za stalno službo v slovenskem prevajalskem oddelku, se je vrnila na mesto asistenke pri namestniku direktorja v prevajalski službi prevajalskega direktorata Evropske komisije.

Za zmagovalca 12. CinEast filmskega festivala v Luksemburgu sta bila večer pred našim pogovorom s programskim direktorjem in pred sklepnima projekcijama makedonske »Petrunije« ter v letošnji mednarodni produkciji latvijskega – pa tudi belgijsko-litvansko-francoskega filma, latvijskega režiserja Jurisa Kursietisa, proglašena film Oleg, prejemnik Grand Prixa, Velike nagrade in Corpus Christi, Jana Komasa v poljsko – francoski koprodukciji, ki sta ga za kot najboljšega prepoznali obe glavni žiriji – strokovna, ki ji tam rečejo posebna in žirija kritikov, novinarjev in publicistov, pozavalcev filmske umetnosti. 

Na skromni, vendar prijetni, prisrčni prireditvi v kino-gledališču Cinémathèque Luxembourg sredi starega dela mesta in v ničemer glamuroznem dogodku – razen, če v strokovno-delovni glamur skušamo obleči tudi sestavo obeh glavnih žirij,  so bile podeljene še štiri druge nagrade: z najodmevnejšo med njimi – nagrado občinstva – so ozaljšali Honeyland, Medeno deželo, Ljubomirja Stefanovega in Tamare Kotevske iz Severne Makedonije, tri nagrade pa so bile v treh podsekcijah podeljene kratkim filmom – fikcjskemu The Christmas Gift, Božično darilo, Bogdana Muresana v  francosko-romunski koprodukciji, animiranemu Toomas Beneath The Valley Of The Wild Wolves, naslov, ki ga je, tudi ko film vidiš, le stežka pravilno ali vsaj smiselno prevesti, govori pa o Beneathovi dolini divjih volkov, ki bi lahko bili tudi spolni objestneži ali če hočete – hudokurčni mladeniči; v zavetju francosko-estonske koprodukcije je avtor Chintis Lundgren. Med kratkimi dokumentarci pa je bil najboljši Dancing For You, Plesanja zate, lahko tudi – Plešem zate, Poljakinje Katarzyne Lesisz.

Hynek Dedecius, programski šef CinEasta, je tudi eden od tistih Evropejcev v organih, službah in ustanovah Evropske unije in njene komisije, ki se s filmi ukvarja kot izvedeni, strokovno podkovani in tako rekoč zapriseženi navdušenec. Njegova profesionalna orientacija so, tako kot pri Seliškarjevi, jeziki in prevajanje.

Najprej nas je zanimal njegov poged na utemeljenost tega in tovrstnega festivala, o čemer je po 12-h letih najbrž že mogoče govoriti. Med argumente zanj pa gotovo sodi tako številčna in kakovostna udeležba filmskih ustvarjalcev iz 20 držav, pa tudi premišljeni kriteriji izbora in razvrstitve v 8 (+1) programsko sekcijo ter cela vrsta odmevnih in dobro obiskanih spremljajočih dogodkov ter za luksemburške razmere dober obisk.  

Hynek Dedecius je najprej poudaril nastanek in genezo festivala, ki poteka od leta 2008 in to je je 12. edicija, največja doslej. Predvajali smo, je dejal, 56 filmov in 50 kratkih filmov iz 20 držav; to so večinoma države nekdanjega vzhodnega bloka in predstaviti želimo najboljše filme iz teh držav, še zlasti zato, ker imajo drugače zelo malo možnosti, da se predvajajo na zahodu in še posebej v Luksemburgu. Torej, to je bistvo festivala – želimo deliti filme iz naših držav z lokalnim občinstvom. Ja, tudi letos bomo imeli več kot 10 tisoč obiskovalcev, torej ljudi, ki bodo obiskali kinematografe in druge naše dogodke. Ko smo se pogovarjali z njim, še niso imeli dokončne statistike za letos, ocenili pa so, da bodo tokrat festival končali z največjim številom obiskovalcev doslej. 

Programski direktor Cieasta je podčrtal, da je ta festival je zelo specifičen, saj traja 18 dni in ni projekcij čez dan, so samo v poznopopoldanskih in večernih urah. Večina festivalov ima projekcije tudi čez dan in so krajši, trajajo približno teden dni. Ljudje ne pridejo za celoten festival recimo tudi iz tujine in praviloma ne ostajajo v Luxemburgu zaradi festivala. Gre torej večinoma za ljudi iz Luksemburga ali ljudi iz bližnje okolice, Nemčije, Francije ali Belgije, ki pridejo za kak večer. Iz tega vidika festivala ni mogoče primerjati z drugimi festivali, ki so večji in potekajo v večjih mestih. V mestu  Luksemburg živi le 100 tisoč ljudi in ne projekcij čez dan ni, saj so vsi v službi in ne bi imeli veliko publike. Načeloma je festival kar dobro sprejet, skušajo nagovoriti vse možno občinstvo, tu v Luksemburgu. Zelo so prisotni v lokalnih medijih, objavljajo veliko člankov in oddaj o Cineastu in tudi prisotnost na spletu je občutna. Organizatorji verjamejo, da po 12 letih ljudje, ki se zanimajo za filmsko produkcijo, ta festival poznajo in tisti, ki ga obiščejo so zelo zadovoljni in se redno vračajo. Imajo tudi veliko gostov , ki jim obiskovalci zastavljajo mnoga vprašanja in deležni so zanimivih odgovorov, tu so srečanja s producenti, scenarist in igralci. In po formalnih vprašanjih in odgovorih organizirajo tudi neformalna druženja tako, da lahko vsak do gostov, ustvarjalcev filmov pristopi z bolj zapletenimi, osebnimi vprašanji, kar je morda na večjih festivalih težje, ker je ta dostopnost vsekakor otežena.  Ta neformalna atmosfera je, menijo, velika prednost  festivala in ljudje, ki pridejo pogledat filme in prisostvujejo dogodkom Cineasta, to tudi cenijo.

V žirije vsakič  povabijo nekoga iz lokalnega okolja, Luksemburžana in ljudi iz filmske industrije, navadno enega igralca in enega producenta. In potem seveda, poskušajo vključiti zunanje sodelavce, poznavalce filmske produkcije, pomembne ljudi, kot je na primer predsednik žirije. Do sedaj so bili, ocenjuje Dedecius, kar uspešni, ne ve sicer zakaj, očitno jim je ideja všeč. Predvideva, da očitno želijo to poskusit. Poudaril je, da so eden večjih festivalov, ki se specializira v tej regiji za Srednjo in Vzhodno Evropo. Končno pa – ne ve, zakaj ne bi bili zainteresirani sodelovati v žiriji, saj je Luksemburg tudi zelo prijetno mesto. Proračuna za plačevanje žirantov nimajo, pokrijejo pa vse njihove stroške potovanja in nastanitve. Sicer pa je žirija v Luxmeburgu le za nekaj dni, saj drugače ne bi bilo mogoče in že to je zelo zahtevno. Festival ima sicer dve žiriji – glavno, mednarodno žirijo sestavlja 5 ljudi, medtem ko žirijo filmskih novinarjev sestavljajo trije ljudje. 

Nagrada občinstva je rezultat glasovanja publike med projekcijami ali po projekcijah in po navadi je tako, da je na festivalih za nagrado občinstva izbran nek drug film, kot film, ki  ga izbere žirija. Žirijo po navadi  sestavljajo strokovnjaki, ki so ponavadi pozorni na druge stvari kot občinstvo in s strokovnega vidika vidijo resnične kvalitete te filma. Občinstvo pa po navadi vodijo občutki, čusta, ki jih sproža film in niso pozorni na pomembne, majhne podrobnosti, je še povedal Hynek Dedecius. In ne verjame, da pri teh odločitvah delujejo kakršni koli politični vplivi. Za nagrado občinstva je po navadi izbran film, ki ugaja tako, nasploh. Občinstvu je preprosto všeč in glasuje zanj. Težko je reči, zakaj in kaj to lahko pomeni. Občinstvo po navadi izbere nekaj lažjega. Žirija pa izbira le med filmi v tekmovalnem programu, kjer je bilo letos le sedem filmov med 56-imi. Torej, presoja žirije je bolj strokovna in se mogoče bolj poglobi v podrobnosti in v samo obrt.

Ko smo ga vprašali, kateri film bi on ozbral za znagovalca, je g. Dedecius rkel:  V bistvu sta mi všeč oba zmagovalna filma; Všeč mi je strokovna izbira in tudi odločitev občinstva, s katerim smo delali, ker menim, da je film, ki je dobil nagrado občinstva, makedonski dokumentarec –  Honeyland – Medena dežela (režiserjev Ljubomirja Stefanova in Tamare Kotevske, op.p.), izjemen in sem zelo vesel, da je dobil nagrado, čeprav sprva ne bi stavil nanj in ne bi rekel, da bo občinstvo glasovalo ravno za tega, ker smo imeli lažje filme in sem vesel, da je ravno ta film dobil nagrado. Za velikega zmagovalca, dobinika Grand Prixa, film Oleg, Jurisa Kursietisa pa mislim, da je to res poseben film. V bistvu se odvija v Belgiji, kar je tu blizu in čigar tema je zato morebiti bližje občinstvu. Žirija je v bistvu prepoznala kvalitete filma,  kamera je odlična, vsi igralci tudi in scenarij teče, zgodba te zagrabi in te ne spusti. V bistvu sem zelo vesel, da je zmagal ravno ta film.   

Vprašali smo ga tudi, kako to, da slovenskega filma Ne bom več luzerka niso uvstili v tekmovalni program. Odgovoril je, da so morali izbrati 7 filmov od 75, ki so bili v prvotnem naboru. In dodal: Ne bom več luzerka se ni uspel kvalificirati v tekmovalni program, ampak to ne pomeni, da ni kvaliteten. Predavajmo ga, kar pomeni, da nam je bil všeč in uvrstili smo ga v drugo sekcijo. Ja, in kot ste rekli, po en strani je nekako komičen, po drugi po strani pa je tu močna socialna nota in tema je tudi zelo relevantna. S tem mislim, da imajo tudi tukaj ljudje v tridesetih ali poznih dvajsetih podoben problem. Všeč nam je bila tudi glavna igralka in to je bila med filmi iz Slovenije lahka izbira za nas. Za tekmovalni program pa smo v bistvu želeli predvajati drug film, mogoče tega ne bi smel povedati, a tako je pač bilo; Ko smo se o tem odločali, je bil še preveč svež, »premlad«, tako da ga nismo mogli kupiti in ga predvajati. Gre za film z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Na mednarodni ravni je bil premierno predvajan v Torontu, ravno pred našim festivalom in zato ni bilo mogoče dobiti tega filma za naš festival. Ja, mogoče ga uvrstimo v naš program prihodnje leto.

Mednarodno žirijo festivala CinEast 2019 so sestavljali: ugledni francoski režiser in scenarist Jacques Doillon, predsednik žirije, programska producentka italijanskega festivala Renata Santoro, romunski režiser Marius Olteanu, luksemburški režiser in producent Adolf El Assal in luksemburška igralka Sophie Mousel. V novinarski žiriji pa so bili novinar France Clarinval (RTL), Marc Trappendreher (Lëtzebuerger Land, kar je v luxemburščini – Luksemburška dežela) in Cristóbal Soage (Cineuropa).

Morda je zanimivo, da so za projekcijo po zaključni uradni prireditvi, torej po razglasitvi zmagovalcev izvrali film Žvižgači, ki nimajo prav nikakršne zveze z oznako tistih, ki v javnost, najpogosteje anonimno, sporočajo zdrse oblastnikov, kriminalna in prikrita dejanja vplivnih posameznikov ali skupin.  Ta film tudi nima nikakršne zveze z istoimensko skladbo skupine Laibach… Closing film, kakor so označili  uradno sklepno projekcijo, je bil torej film The Whistlers, čigar scenarist  in režiser je letos v Cannesu nagrajeni Romun Corneliu Porumboiu. Videli ga bomo tudi v programu letošnje jubiljene, tridesete izdaje ljubljanskega Liffea.  

Za konec se vrnimo k začetni temi te oddaje – udeležbi slovenskih filmov na 12.-em festivalu CinEast in slovenski uspešnici Ne bom več luzerka, ki je bila, kot že rečeno, na dveh tamkajšnjih projekcijah dobro sprejeta. Zgodba luzerke Špele, ki jo je upodobila Eva Jesenovec in z njo odprla tudi letošnji filmski festival v Motovunu in Kinodvorov Film pod zvezdami, je  zgodba številnih mladih kjer koli v Evropi in najbrž tudi drugje po svetu.  Ta grenka in hkrati sladko-slana komična podoba  izgubljene generacije milenijcev, razpete med pričakovanja staršev in neugodne razmere na trgu, jih je prevzela; vzeli so jo za svojo, ponotranjili so jo in se marsikje tudi poistovetili s to slovensko zgodbo, v kateri se pojavlja tudi Berlin, mesto, kjer je padel glavni razmejitveni zid v Evropi, kar je bila pravzaprav rdeča programska nit tudi tega luxemburškega festivala.

Pogovor z režiserko Uršo Menart smo posneli v ljubljanskem studiu nekaj dni pred odhodom naše ekipe v Luxemburg.  Ja, njeni poudarki in komentarji, so povsem nepresenetljivo, podobni že slišanim v pogovorih z gospo Seliškar in gospodom Dedeciusom. Pri Urši morda s kakšnim pomembnim podčrtajem več… Pogovor je bil, kot boste slišali, do te mere sproščen, da sva iz uvodne zadržanosti in vikanja, kmalu prešla na tikanje, kot da bi že dolgo sodelovala in da to srečanje v oddaji A propos: Slovenska umetnost prek meja sploh ne bi bil najin prvi pogovor. Zanimiv, sem in tja izzivalen tudi raznolik v poudarkih, temh in podtemah a še vedno – filmski.

Omenili smo že, da se čez teden dni v Ljubljani (in še treh slovenskih mestih) začenja 30. Liffe, mednarodnni filmski festival s prek 100 filmi, tako rekoč istočasno pa bodo v Luxemburgu potekali tudi Luxemburški filmski dnevi s projekcijami filmov, ki se potegujejo za nagrado Evropskega parlamenta. Med temi filmi so tudi nekateri iz CinEastovega in Liffovega programa.

Oddaja A propos: Slovenska umetnost prek meja, v kateri smo se posvetili slovenskemu sodelovanju na 12. filmskem festivalu Srednje in Vzhodne Evrope CinEast v Luxemburgu, je končana. Naši tokratni sogovorniki so bili Marina Seliškar, sodelavka festivalskega organizacijskega odbora, Hynek Dedecius, programski direktor in Urša Menart režiserka filma Ne bom več luzerka. Podpisujemo jo Urška in Aljaž Pengov Bitenc, postprodukcijska ekipa Zavoda ZA in glavni avtor ter spraševalec vseh treh sogovornikov Andrej Pengov. Slikovno gradivo smo črpali na spletnih portalih CinEasta in SFC-ja ter posameznih filmskih producentov.

V uredništvu in produkcijskem procesu so prav zdaj v obdelavi gradiva še štirih naših obiskov pri slovenskih kulturnih ustvarjalcih in umetnikih zunaj slovenskih meja, vendar se bomo v prihodnji oddaji najverjetneje posvetili dogajanju na nedavnem frankfurtskem knjižnem sejmu in tamkajšanji udeležbi slovenskih založnikov in literatov.

Hvala za vašo pozornost in – na svidenje do takrat!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *