A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo.

Marko Peljhan, avtor postavitve Here We Go Again; System 317, Slovenski paviljon: Povezanost znanosti in umetnosti je »conditio sine gua non« ustvarjalnosti. Z zaključkom 58. Beneškega bienala izzveni tudi apokrifnosti gesla »Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih«. Prikazano pa ostaja. Ne le v arhivih, tudi v spominu in kot tehtna izkušnja za prihodnost sodobne umetnosti. Dušan Zidar, akad. kipar, prof., avtor zapisa o Beneškem bienalu: Ključno spoznanje, po ogledu letošnjega bienala je, da se - ne glede na geografsko lokacijo ali časovno opredelitev - mali človek povsod po svoje jebe v vsakdanjiku za preživetje. Nekako me je spreletel srh, če so te male drobne »nevidne« usode, ki »mrgolijo« v mrežah globalnih simbolnih interesov, špekulacij, ena mimo druge, slika realnosti, prihodnosti ali smisla življenja. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih. Nam je Beneški bienale torej naredi čas zanimivejši? Odvisno od pogleda...

S tokratno oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja smo se odpravili (samo) do Benetk; Že julija in potem – na različne načine in ne povsem dobesedno – še nekajkrat; Obiskali smo likovni, umetniški, vizualni, večmedijski bienale, skoraj pol leta trajajočo svetovno razstavo sodobne umetnosti, ki je zadnjo novembrsko nedeljo zaprla mnoga – z morjem, poplavami namočena vrata številnih bienalnih razstavišč.

Gradiva za oddajo, ki jo  s pomočjo sredstev iz javnega medijskega razpisa pripravljamo in objavljamo tudi s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, smo zbirali in oblikovali dobre štiri mesece.  Ko smo četrtič spreminjali načrtovani datum objave, je kazalo, da bo to vendarle v zadnjem tednu Beneškega bienala a je tudi nam, ne le organizatorjem, to preprečila narava s poplavami; Čakali smo na odgovore organizatorjev pa tudi slovenskega komisariata in kustodata o tem, kako so uspeli to svetovno razstavo, predvsem pa slovenski paviljon, zavarovati pred morjem in vodno ujmo. Razen splošnega odgovora, da so vse, dobro zaščitili, do trenutka objave oddaje drugih podrobnosti, razen dokaj krutega sporočila v ne prav izpostavljenem zavihku spletne strani MG, nismo uspeli pridobiti; Slovenska umetnost je bila tam dobro in odmevno zastopana, kar skušamo s to oddajo, v kateri objavljamo avtorski pregled in pogled na razstavo ter tri intervjuje, tudi utemeljiti.

Naš sodelavec in soavtor oddaje akademski kipar Dušan Zidar, redni profesor, je bienale obiskal že sredi julija; Vrnil se je z vrsto vprašanj in mnogimi vtisi, manj z ocenami a vendar s prepoznavnim stališčem do videnega, odkrito in verodostojno izhajajoč iz lastne ustvarjalne pozicije. Zapis o videnem, teoretsko in v estetskem pogledu presojan z lastno ustvarjalno, pedagoško in življensko izkušnjo, oplemeniteno z znanjem, poznavanjem vizualnega ustvarjanja sicer ne sledi nizu posnetkov ogledanih del ali prostorskih situacij beneških razstavišč, kakor jih objavljamo v tej oddaji a ni zato nič manj prepričljiv. Močno izostrena je med drugim Zidarjeva ugotovitev, komentar, da vse pogosteje poudarjana povezava znanosti in umetnosti, razen z nekaj malega izjemami, ko ob japonskem in azerbejdžanskem v pozitivnem smislu poudari prav slovenski paviljon, ni posebej izstopala. Hipnotični Micro in Macro kozmos japonskega multimedijskega umetnika Ryojija Ikede na Beneškem bienalu je bil tudi navdih za zvočno okolje pričujočega prispevka Dušana Zidarja.

Beneški bienale 2019:  Želeli so nam, da bi živeli­ v zanimivih časih. Letošnji beneški bienale so poimenovali: »Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih« in naslov se mi je med ogledovanjem bienala vrtel po mislih, kot kakšna popevka, ki jo slišiš po radiu ter si jo kasneje žvižgaš, čeprav ti gre v osnovi malce na živce in jo ves čas izrivaš.  V nagovoru bienala je navedeno, da je naslov prevzet iz diplomacije in ima izvor v kitajskem pregovoru. V  času ogledovanja se nisem želel ukvarjati s to »zagonetnostjo« razmerja diplomacije in kitajskega izvora, vendar me v pogledu nazaj na celovitost razstave zadeva vendarle napeljuje k premisleku tudi o tej dimenziji naslovne zanimivosti.

Zakaj to citirano zanimivost vzeti iz diplomacije začetka 20. stoletja in iz prezrte cesarske Kitajske, ki je bila podcenjena, v senci »zahodnjaške« prve svetovne vojne in porasta nacizma. Ali je ta zanimivost v relaciji do Kitajske takšna, kot je zahodni kapitalizem v začetku 21. stoletja začel strašiti s Kitajsko, da je lahko demontiral sistem socialnih pravic 20. stoletja? Kdaj in na kakšen način nekaj prepoznati, da je nekaj zanimivo? In ali je to možno prepoznati v tem trenutku? Ali ni tako, da se nekaj zanimivo prepozna za nazaj? Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Preživeli smo 20. stoletje , stoletje, katerih zanimivost dosežkov že težko presežemo: osvojili smo atomsko energijo, stopili smo na luno, pa začetek 21. stoletja ponuja poglede posnetkov marsa in drugih planetarnih širjav in drugi smeri zaznavamo osnovne delce, gravitacijske valove…. Ali so problemi, kot je globalno segrevanje, manjši in številčni politično vojni konflikti, begunci, tudi stvar zanimivosti?

Kakšen je nastavek zanimivosti v umetnosti 21. stoletja, in kako ga uzreti, ko je bilo v 20. stoletju že toliko zanimivega in veliko »izpovedanega«. Kako se otresti primerljivosti s preteklostjo? Ker se mi je bienale zdel res pester in zanimiv, sem se spraševal, ali je še kakšen drugačen/bodoči časovni kontekst teh zanimivosti? Kdo so akterji teh zanimivosti, kaj je njihova vsebina? Oziroma, ali je ta kaleidoskop različnih delcev/umetniških del, razstavljenih na bienalu, že ta zanimivost?

Čeprav je težko prepoznati njihovo medsebojno povezanost in na prvi pogled mogoče niti ne obstaja med njimi kakšna povezava, se mi zdi, da ni čisto tako.  Recimo, da bi nadaljeval  »moje beneško poročilo« tam, kjer ga je končal kurator, Ralph Rugoff, v svojem uvodnem nagovoru bienala, ki pravi: »Navsezadnje, Biennale Arte 2019 stremi k idealu, da ni najpomembnejše na razstavi tisto, kar je postavljeno na ogled, temveč kako le-to lahko občinstvo pozneje uporabi kot svojo izkušnjo iz razstave, da se sooči z realnostmi, si razširi stališča in se obogati z novimi energijami.« Zanimivo naključje o pomembnosti izkušnje, o kateri govori Rugoff, izpostavi proti koncu ogledovanja bienala, v kitajskem paviljonu tudi umetnik, Chen Qi, ki se v svojem delu ukvarja z refleksijo vode. Lokacijo človekove izkušnje prestavi v razpetost bivanja med realnostjo in estetiko.

Ta dva poudarka na začetku 21. stoletja, ki izpostavita v ospredje pomembnost izkušnje gledalca, bi vzel kot oprijemališče, kot »merilni inštrument« mojega zornega kota percepcije. Ne glede, da poskušam osnovati »merilno napravo«, v tem »poročilu« ne bom politično korekten in bom izrazito subjektiven. Korektno je, da izpostavim, da se v govorcu nahaja tudi vizualni ustvarjalec, ki se zaveda hibe, da govorjenje o umetnosti drugih bolj razkriva ustvarjalčevo nemoč.

Ampak zopet imam paralelo iz 20. stoletja, ki je zelo podobna prej navedenima pomembnostima: Marcel Duchamp, oče konceptualizma, je pomembnost izkušnje, kot refleksije umetniškega dela, tudi postavil v točko gledalca. Dejal je, da je gledalec tisti, ki dokonča umetniško delo. Torej v časovnosti 100 let se sami izkušnji gledalca podeli dve pomembnosti interpretacije, ki jo ima gledalec.

Gre za evolucijo izkušnje, ali za drugačno vsebinskost umetniških del? Če je Duchampov poscani pisoar pretresel moralo umetniške srenje, ali je danes še pomemben pretres? Količina vseh razstavljenih del in državnih paviljonov na bieanalu je že tolikšna, da jih je že nemogoče vse videti v treh dneh. Sicer ni korektno postavljati nekega skupnega imenovalca razstavljenim delom, vendarle se le-ta sama vsiljuje in je podobna izjavi kitajskega umetnika. Lahko bi v tem duhu rekel, da sem videl razstavljena dela postavljena v odnosu do realnosti in v odnosu do estetike, moja izkušnja gledalca pa je lebdela med njima. V prvem odnosu je glavnina državnih paviljonov iz tako imenovanega tretjega sveta, v drugem odnosu pa državni paviljoni prvega sveta. Tudi umetniška dela v centralnem paviljonu bi lahko razmestil po podobnem ključu z enim detaljem, da so razstavljalce tretjega sveta že prepoznali v prvem svetu. Vsebinskost prvega odnosa, odnosa do realnosti zaznamuje konfliktna družbena stvarnost, vsebinskost drugega odnosa, odnosa do estetike pa zaznamuje »preverjanje« umetniških metjejev.

V kompleksnem kontekstu razstave bi lahko rekel, da so vsebinski akterji le-te postkolonialistični flashbacki, potem ženski pogledi, ki izrisujejo različne kartografije njihovih teles, preko katerih prečijo patriarhalni, kolonialni, ekonomski in drugačni interesi,  zlorabljanje žensk avtohtonih plemen, ki jih antropologi niso dojeli v njihovi avtohtoni kulturi in so v njih projecirali lastne seksualne fantazme, da so še danes generacije žensk iz teh lokacij ujete v spolno izkoriščanje. Begunci so nekako izginili iz ospredja, ostala je le lupina ladje, v kateri je umrlo na stotine prebežnikov. Ladja je postavljena je v tisti del Arzenala, ki je tehnični muzej 18/19 stoletja. Sicer verjamem, da iz tehničnih razlogov, ker jo je tam glede na ustroj Beneške lagune in bienalske infrastrukture najlažje umestiti. Nisem moralist, vendarle vseeno smatram, da njena prisotnost ne dosega umetnikovega namena, da bi ljudje o tem razpravljali, dojeli razsežnost katastrofe utopljenih v sredozemlju. Ladja ni v vlogi spomenika, ampak razstavnega objekta in gledalci smo le voyerji. Begunci so  se modificirali v konglomerat tretjetjega sveta, ki je že aktiviral svojo mobilnost zaradi globalnih vremenskih sprememb.

Pričakoval bi, da bi v luči zanimivosti, dominirala spektakelska tehnologija in umetniški mediji, ki bi slavili danes večkrat izpostavljene navezave znanosti in umetnosti. Pa je ravno obratno, le redkokje je bila ta prisotna, in če že, zelo dikskretno in sramežljivo. Recimo v video projekciji Ryoji Ikede, v slovenskem, japonskem in mogoče še v azerbejdžanskem paviljonu. Torej je metjejski svet zanimivost večinoma razkrival s »klasičnimi« mediji: od slikarstva do video instalacij.

Mnogi zapisi o bienalu izpostavljajo 5, 10, nešteto poudarkov, ki jih gledalec ne sme spregledati. Entropija umetniškega sveta je v 90. letih postavila kuratorja, kot tisto ključno osebo, ki pregleda množičnost umetniške produkcije namesto nas in umesti na bienale nabolj reprezentativne umetnike. Highlightsi pa poskušajo dohajati to entropično širitev tako, da nam postavijo oporne točke.

Glede na kuratorjev namig, kaj je za gledalca pomembna izkušnja, bom v nadaljevanju postavil svojo mrežo opornih točk. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Giardini: Že pri vstopu v beneške vrtove nas nekaj paviljonov različno intenzivno nagovorijo s svojo politično realnostjo, ki se izkaže za bolj ali manj problematično, ko so v navezi z umetnostjo. Prvi je Venezuelski paviljonom. Ker nimam informacij iz »prve roke«, kaj resnično se dogaja v Venezueli, težko sodim, kaj je prav in kaj ne. Tudi lahko verjamem temu, kar uradno kot svoje stališče navaja paviljon, kaj naj bi bil srž njihove umetniške namere. Poetični zapis opredeljuje venezuelski paviljon kot odprto hišo treh raznolikih ustvarjalcev, ki tvorijo jedro Bolivarske republike. Trije pogledi, okna, ki so metafora za odprost družbe in izmenjavo »svetlobe«. Neopredeljujoč se, ali so in koliko umetniki režimski ali ne, hkrati pa se vprašujoč, zakaj potem toliko reporterskih poročil iz Venezuele, če je »uradno« stališče tako poetično, so me njihova dela vseeno emocionalno  intenzivno nagovorila.

Sorodna konfliktna stvarnost se nadaljuje tudi v južno korejskem paviljonu, ki ima zelo pomenljiv nagovor: »Zgodovina se nam je izneverila, a nič zato«, kaže perspektivo malega človeka, ki mu življensko premico preči usoden »zgodovinski« moment medkorejskega konflikta, vendar iz globalne optike je majhnost človeka zanemarljiva do pomembnosti političnih strategij. Tragedija in prava velikost takratne majhnosti pa se prikaže v današnjem že 70 letnem vztrajanju travmatičnosti, ki se prenaša na generacije in medtem korejska konfliktnost postaja velik anahronizem današnjega časa.

Podobni anahronizem pa v kanadskem paviljonu v video instalaciji prikazuje kolektiv Isuma. Sodelovanje Isume v Benetkah je tudi prvo predstavitev umetnosti Inuitov v kanadskem paviljonu in njihova video pripoved je videti že kot tragikomedija. Prikazuje dialog med Inuiti in kanadskim vladnim predstavnikom. Sicer bi težko rekel, da je res šlo za dialog, kot bolj pogovor eden mimo drugega. Vsebina tega mimogovora pa je bila pomembnost, oziroma nepomembnost denarja. Žal so ga na koncu Inuiti sprejeli, mogoče zavedajoč se, da njihovo okolje bodočnosti ne bo več samooskrbovalno. Neverjetno fascinantno je videti dejstvo, da v 21.stoletju obstaja še teritorij na zemeljski obli, ki tako odkrito in samozavestno dvomi o pomenu denarja.

Tudi nemški paviljon je vpleten v refleksijo današnje družbene konfliktnosti. Multimedijska inštalacija sicer skozi formalistično postavitev refleksira »abstraknte« pojme: akumuliranje, izolacijo in kopičenje, po drugi strani razskriva posledice le-teh v realnosti. Instalacija zelo ustvarjalno izkoristi arhitekturno obsežnost nemškega paviljona, ki preko več soban umesti simulacijo akumulacijskega jezera, ki služi intezivni agrokulturi in posledic tega aktivnosti v sušnem okolju.

Sorodna skrb za okolje je postavljena tudi v skupnem skandinavskem paviljonu in se prenese naprej v Japonskega. Sicer malce odtujena multimedijska postavitev v paviljonu gledalčevo pozornost najprej pritegnejo pod strop umeščeno robotsko igranje pihalnih inštrumentov. Vendar tudi štiri video projekcije iz obale, ki jo je prizadel cunami lucidno izkazuje japonsko senzibilnost do narave in človekovo relacijo v njej.  Ko sem »vsrkaval« impresije, se mi je po drugi strani razpirala še druga japonska slika, sestavljena iz niza izkušenj od doživetja dveh atomskih bomb, potresov in cunamijov velikih razsežnosti, do nuklearne Fukušimske katastrofe. Včasih ima ta bivajoča izkušnja med realnostjo in estetiko res nenavadne zakone.

Nekako bi zaključil ta sklop z brazilskim paviljonom, ki z video instalacijo predstavlja koreografije popularnega plesa iz severno-vzhodne Brazilije, Swinguerra. Ples dramatično preko popularne kulture predstavlja kompleksnost prepletanja lokalnih tradicij in mednarodnih popularnih vzorcev. Popularna kultura je v Braziliji mnogokrat zapletena s socialno prezertimi skupinami in zato demonstrira tenzije in konfliktnost. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Drugi sklop paviljonov v vrtovih se navezuje na tradicijo estetike prvega sveta, estetiko galerijskih okolij.

Britanski paviljon oblikujejo kombinacija skulptur, slik, predmetov, ki prikazuje odtujeni svet. Ameriški paviljon z solidno kiparsko instalacijo, ki se alegorično navezuje na ameriško zgodovino, od pionirskega odkrivanja, državljanske vojne… kipi-klobuki in kape so metaforični objekti, ki kot pravi avtor predstavljajo njega tako umetnika kot državljana. Ruski paviljon: v teatralno dimenzijo preobrnjen pogled v/na Rembrandtovo sliko iz Hermitage muzeja, zanimivo teatralno prestavi gledalca v nenavadne dimenzije umetniške slike samega Rembranta. Spodnji del paviljona pa se navezuje na povečan mehanični del Pavove ure, ki ga umetnik spremeni v mehanski balet. Tudi belgijski paviljon je podobno ruskemu vpeljal mehanično teatralni svet vsakdanjih opravil, v katere smo vpeti. V stranske celice pa je avtor zaprl podobe naših fobij, psihotičnih stanj… izkušnja v belgijskem kontekstu je manj intezivna kot v ruskem in deluje bolj ilustrativno. Na nek način se mi je zdel nizozemski paviljon zanimiv s svojim provokativnim kontekstom, s katerim sta avtorja poskušala z umetniškimi sredstvi izmeriti sedanjo prisotnost. Avtorja kombinirata Mondrijanovske strukture in podobe s podobami oseb afrookolja, ki so upodobljene v klasični slikarski metjejski strukturi. V »izkušanju« tega paviljona sem bil malce v dilemi, da avtorja poskušata estetizirati nizozemske kolonialne dobe s kontekstom medsebojnega vplivanja kultur. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Centralni paviljon in arzenali: Michael Armitage je s svojimi »klasičnimi« slikami foto-žurnalistično rekonstruiral politično stvarnost v Nairobiju. Prikazuje protest Kenijcev oblečene v klovne v času volitev in so zastavili svoja življenja za politične spremembe. Uporaba foto-žurnalizma v slikarstvu izostri dogodek preko politične realnosti. Indijka Shilpa Gupta je postavila kiparsko mobilno instalacijo vrat, ki s premikanjem kril (zapiranjem ali odpiranjem) butajo v steno in puščajo svoj negativ v steni. Mehansko vztrajanje in delovanje vrat, ki se z zamikom aktivirajo v ponavljajočo gesto, mi manifestirajo travmatično izkušnjo, ki gre in vztraja preko svojega simptoma. Soham Gulpa prikazuje fotografije – nočne portrete socialnega dna. iz indijskega mesta Kolkata blizu meje z Bangladešom, ki so bolj kot dokumentacija mesta in njegovih prebivalcev izraz psihološkega stanja. Občutek ranljivosti in osamljenosti je prežet s trenutki radosti in spontanosti. Delikatna materija, ki marsikaterega fotografa postavi v voyerja. Nyideka Akunyii Crosby refleksira njene izkušnje kot umetnice v diaspori. Določene slike, ki jih predstavlja, so me pritegnile v njihovih ploskovitostih, kot da se življenje ne bi moglo razpreti in bi obstajalo v eni dimenziji. Frida Orupabo je imela zanimive slike/objekte, ki delujejo kot so včasih bile narejene otroške lutke iz vezane plošče, ki si jim vrtel noge in roke. Njene figure sestavljene iz najdenih fotografij njenega osebnega arhiva raziskujejo teme rase, spola, identitete, spolnosti, pogleda in kolonialnega nasilja. Orupabo je umetnica samoukinja in sociologinja – zanima jo žensko telo afro izovora, ustvarjeno z umetnostno zgodovino, kolonializmom, znanostjo in popularno kulturo. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Arzenali: Zanimivo, da so mi naprej padle v oči umetno skonstruirane stene, narejene iz vezanih plošč. Simbolno se mi je zdelo, kot da so vsa umetniška dela še vedno postavljena v transportne bokse. Migranti letos res niso bili v ospredju, razen nesrečne ladje. Vendar se mi je kontekst samega bienala v arzenalih postavil, kot da so umetniška dela pravzaprav tisti migranti, ki se jih ponuja na ogled in posledično v trgovino.

V arzenalih je vmeščen tudi slovenski paviljon. Bistveno boljša in strateška pozicija kot nekdanja galerija A+A, ki je dislocirana v mestu. Slovenijo zastopa letos umetnik Marko Peljhan in njegova vizija sonično kozmičnega vozila. Kot ustvarjalec se zavedam nehvaležne pozicije kogarkoli, ki bo razstavljal v slovenskem paviljonu. Nehvaležnost je ponavadi mešanica finančnih ne/zmožnosti, da realiziraš ambiciozni projekt, ljubusumja, ki ponavadi sproži val kritik… Zanimiv se mi je zdel Peljhanov koncept, ki združuje znanstvene ambicije osvajanja vesolja z novimi pogonskimi sredstvi in se mogoče navezuje tudi na dediščino raketnega in kozmonavtskega pionirja Hermana Potočnika. Futurizem znanosti, ki je po svojem bistvu hrbtna stran umetnosti in mogoče tudi blizu realnosti v 21. stoletju. Ampak celota mi je v formalnem smislu delovala nedodelano. Ko gledam različne poskuse umetnikov, ki združujejo umetniške navdihe z znanostjo, dostikrat opazim, da trpijo za finančno podhranjenostjo. Mogoče spregledajo dejstvo, da imajo takšne simbioze bolj drugačne kapitalsko in pomenske strategije. Namreč visokotehnološka znanost, ki provocira futurizem, za katero je umetnost velikokrat zelo dojemljiva, je v rokah velikih korporacij in kapitala. In v tem pogledu se mi je zdela šibka realizacija slovenskega paviljona. Predvsem  se  mi ni zdel tisti črni ležalnik, ki je postavljen ob svetlečem delu, in na katerem bi lahko obiskovalci transcendirali to futuristično vizijo, čisto nič futurističen v črni analogno fenomenološki verziji in je bil bolj karikatura dobrega koncepta. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Na koncu bi omenil ukrajinski paviljon. Projekt se imenuje »Senca Sanj«. Projekt je metaforčna igra poimenovanja enormnega letala Antonov, namenjenega sovjetskim velikopoteznim vesoljskim načrtom, ki bi se v preletu razprostirala čez beneške vrtove. Namreč Sanje je tudi ime tega letala, katerega dve minuti preleta čez beneške vrtove bi stali 300.000 evrov. In pomenljivo, velikost je tudi takšna, da bi lahko vkrcali vseh 1500 ukrajinskih umetnikov. Ukrajina je država tranzicije, v globoki gospodarski krizi, ki je v latentni vojni z »separatističnima republikama«, ki gravitirata h Ruski federaciji. Z odločitivijo o sodelovanju na beneškem bienalu so naredili zelo globoko kompleksno avtorefleksijo. Odlično so združili izkušnje polpretekle zgodovino sovjetskih časov, tranzicijski prehod in vlogo umetnosti.  Projekt je sicer niz vprašanj o družbenem konteksu sanj, ki ponavadi pridejo v konflikt z ekonomijo, so predrage in investicije v neracionalnost se ne izpalčajo. Po drugi strani sanje pridejo v konflikt tudi z ideologijo in fizična realizacija projekta bi hkrati pomenila ekološki cinizem. Projekt trdega diska in mnogih vprašanj. Gradivo iz njihovega paviljona, ki me bo zaposlovalo še nekaj časa. Predvsem pa je šolski primer za vzhodno evropske države v nikoli dokončanih tranzicijah, kaj in zakaj in kako sodelovati na beneškem bienalu v 21. stoletju. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Rezime: Torej kakšna je bila moja izkušnja po ogledu razstave? Na kakšen način so se mi razširila obzorja, stališča…? Kvantna fizika me je podučila, da se svet ne dogaja linearno, ampak v krožnih zankah, ki pa se nikoli ne vrnejo v svoja izhodišča, ampak se malce zamaknejo, in da se realnost vzpostavi takrat, ko jo »opazujemo«. Če bi tovrsten nauk uporabil v rezimeju izkušnje bienala, potem lažje razumem navidezno vračanje  pogledov na umetnost v 20. stoletje, prisotnost klasičnih medijev in zanimivost časov v naslovu postane moja realnost, ki se vzpostavi tako, da jo berem/gledam/reflektiram. Spodbudno se mi zdi, da je vedno več paviljonov, ki se emancipirajo v umetniškem kontekstu. S tem bogatijo umetniško izkušnjo in verjetje, da ima umetnost še vedno pomenljivo vlogo v človeškem svetu. Še posebno po ogledu ukrajinskega paviljona.

Najbolj ključno spoznanje, ki mi ga je dal bienale pa je, da ne glede na geografsko lokacijo sveta ali časovno opredelitev se mali človek povsod po svoje jebe v vsakdanjiku za preživetje. Nekako me je spreletel srh, če so te male drobne »nevidne« usode, ki »mrgolijo« v mrežah globalnih simbolnih interesov, špekulacij, ena mimo druge, slika realnosti, prihodnosti ali smisla življenja. Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih.

Ob osrednjem beneškem bienalu pa bilo nekoretno spregledati še en dogodek, ki ga je organiziral Evropski kulturni center in je postavljen na treh lokacijah v mestu, in na katerem sodelujejo trije umetniki iz Slovenije. Razstava predstavlja širok izbor del umetnikov, fotografov, kiparjev in projektov akademskih institucij z vsega sveta, ki se še uveljavljajo, in ki so že mednarodno priznani. Umetniki prikazujejo različne subjektivne razmisleke o temah “Čas, prostor in eksistenca” ter o konceptu identitete. Vsa tri razstavišča imajo soroden cilj, kot ga ima rdeča nit beneškega bienala, da bi ljudem ponudili razmislek o pomembnosti in kompleksnosti našega bivanja.

V palači Mora Slovenijo zastopajo Azad Karim, Sanja Vatić in Daniela Danica Tepeš. Azad Karim se v svojem multimedijskem delu osredotoča na kruto uničevanje umetniških zakladov Iraka, ki izvirajo že od sumerske do mezopotamske civilizacije. Na posledice le tega tako za lokalno okolje kot tudi širšem kontekstu. Predstavljeno delo vsebuje video intervju s kurdskim umetnikom Karani Jamilom iz Erbila in video, ki prikazuje delno uničevanje lastnih glinenanstih skulptur, ki so tudi postavljena pod tv ekran. Sanja Vatić in Daniela Danica Tepeš ima vsaka po en objekt. Glede na slovenski paviljon skromna dimenzija, v kateri pa je zelo korekten in luciden premislek o osebnih strukturah in identitetah.

Želimo vam, da bi živeli v zanimivih časih. Nam je Beneški bienale torej naredi čas zanimivejši? Mogoče a ni povsem gotovo. Odvisno od pogleda. O mojih treh dnevih tam ste pravkar slišali, brali… (Dušan Zidar, avgust 2019)

————————–

Ljubljanska Moderna galerija konec avgusta tradicionalno organizira Poletno šolo. Letošnjo so naslovili Konstrukcije utopije – vzhodnoevropske avantgarde in njihova dediščina – z mednarodno udeležbo predavateljev in slušateljev ter aktualnimi programi izobraževanja, delavnic in razprav. Ob njenem robu smo v prostorih Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi smo o poiskali kustosa Slovenskega paviljona na Beneškem bienalu Igorja Španjola. Sprva smo ga spraševali predvsem o kriterijih za slovensko izbiro na letošnjem Beneškiem bienalu. Za to oddajo priobčujemo nekoliko skrajšani posnetek pogovora.

Tudi pogovor z Markom Peljhanom, avtorjem glavnega slovenskega izdelka, sodobne umetnine na Beneškem bienalu, je vsaj za pol krajši od posnetega. Potrudili se bomo, da ga po tej oddaji objavimo v celoti, zato ker razpira mogokatera vprašanja ustvarjanja na področju sodobne vizualne umetnosti pri nas in v svetu. Pa tudi zato, ker je ta pogovor biser posebne vrste, ne zgolj zaradi prave male odisejade, ki se je od vsega začetka kazala kot fikcija, zrasla pa je v udejanjeno utopijo. Začela sva iz njegovega humusa, podstati, ki je nastal iz komposta radijske in gledališke režije, njegove prve ustvarjalne izbire.

V Peljhanovem plovilu so obiskovalci lahko v miru prebirali besedila, ki so spremljala postavitev. Za ta teoretični del je poskrbela ekipa revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum, ki jo je Peljhan k sodelovanju povabil, ker je v njej našel podobno razmišljujoče avtorje in na kar je posebej ponosno opozoril v delu pogovora, ki ga v tej oddaji nismo priobčili. Gre izdajo številke Šum#11 z naslovom Hypersonic Hyperstitions (Hipersonična izpolnoverja) – z besedili slovenskih in tujih teoretikov ter piscev s področja teorije-fikcije in trde znanstvene fantastike.

Malokdo od domorodcev, rojakov, pa ve, da smo Slovenci imeli še eno opazno zastopstvo na nedavno končanem Beneškem festivalu. Resnici na ljubo, samo na otvoritvi še ene od posebnosti, ki sta jo ustvarila znanost in umetnost z roko v roki. To je bil otvoritveni koncert Pajkovskega paviljona v Nemčiji delujočega umetnika Tomása Scaracena, ki ga je posnel, skomponiral in izvedel Slovenec.:. Za nas in še za marsikoga je bilo to zlitje znanosti in umetnosti, ta koncert pajkov in stenic veliko presenečenje. Za Boštjana Perovška pač ne…

O nekaterih nagrajencih 58. Beneškega bienala, ki so bili oznanjeni ob otvoritvi meseca maja, so govorili tudi že naši sogovorniki in avtor uvodne predstavitve, za sklep te oddaje pa jih, vsaj nekaj glavnih, v telegrafski obliki navajamo v besedilu, objavljenem za spletno rabo.

Nagrajenec za življenjsko je bil ameriški umetnik Jimmie Durham, Zlatega leva za najboljšo nacionalno predstavitev so podelili Litvi za projekt Sun & Sea (Marina) ali lirična opero za 13 glasov, umetnic Rugile Barzdziukaite, Vaive Grainyte in Line Lapelyte. Zlatega leva za najboljše delo z osrednje je mednarodna žirija podelila Američanu Arthurju Jafi za film The White Album, ki je ocenjen kot pomembno opozorilo o naraščujočem rasizmu. To seveda ni vse, kar so nagradili in podelili na bienalu; morda velja posebej opozoriti še na posebno omembo, ki so jo namenili Belgiji s projektom Mondo Cane, avtorjev Josa de Gruyterja ter Haralda Thysa, s katero napeljujeta na turistično ali antropološko izkušnjo, ko sta na nek poseben način  predstavila drugačen, tudi posmehljiv pogled na družbene odnose po vsej Evropi.

In kot tudi že povedano in zapisano: odgovorov na naša vprašanja o (aktualni) usodi slovenskih del, razstavljenih na letošnjem bienalu nismo uspeli pridobiti in tudi ne pojasnil, če se je sklepnega bienalnega dogodka 24. novembra udeležilo tudi slovensko zastopstvo.

Je pa bilo v zadnjih dneh bienala (točnega datuma nismo ugotovili) na spletni strani Moderne galerije objavljeno »Posebno obvestilo«: Zaradi visokega plimovanja v Benetkah je bilo delo Marka Peljhana Here we go again…System 317, Situacija iz serije Resolucija, 2019 poškodovano do te mere, da je (bil) slovenski paviljon na beneškem bienalu zadnji konec tedna razstave zaprt.

V scenariju zaključnega dogodka je bilo predvideno, da bosta predsednik Beneškega bienala Paolo Baratta in kurator Ralph Rugoff predstavila zbornik Esposizione Internazionale d’Arte, La Biennale di Venezia, 1895-2019 (Mednarodna razstava umetnosti, Beneški bienale v letih med 1895 in 2019). Tudi (še) nimamo končnega podatka ali vsaj ocene o obisku bienala in posebej Slovenskega paviljona ter drugih naših postavitev, kaj šele morebitnih ocen slovenske udeležbe…

Pogovore iz današnje oddaje pa bomo, kot smo že napovedali med oddajo, objavili v intergralni obliki, vsakega posebej, kot neke vrste refleksijo na letošnji Beneški bienale, tudi zato, da spodbudimo iskanje vsebin za slovensko udeležbo ali udeležbe na 59. Beneškem bienalu leta 2021. Okoljsko preživetje Dežele, Evrope in Sveta bi bila vsekakor dobrodošla domača, domačijska in zelo izostrena vsebinska rdeča nit beneškega sporočila čez dve leti…

Avtor prvega preglednega prispevka te oddaje je akad. kipar, prof. Dušan Zidar, ki si je letošnji Beneški bienale ogledal večkrat. Za našo rabo ga je obiskal v začetku julija. V oddaji, ki smo jo realizirali tudi  s pomočjo sredstev iz javnega medijskega razpisa Ministrstva za kulturo RS pa so sodelovali še kustos slovenskega paviljona na Beneškem bienalu Igor Španjol, avtor v Arzenalih razstavljenega kozmičnega vozila Marko Peljhan in Boštjan Perovšek, avtor skladbe Pajki, s katero je nastopil na bienalski otvoritvi Pajkovskega (o)mrežnega Paviljona 7 Tomása Scaracena, Argentinca, ki kipari, riše in ustvarja instalacije v Berlinu. Ob Dušanu Zidarju in Društvu za kulturo jezika Prava beseda smo jo pripravili in realizirali Andrej Pengov, avtor koncepta in treh intervjujev ter Urška in Aljaž Pengov Bitenc; pri tehnični obdelavi in postprodukciji so sodelovali v Zavodu ZA, nekatere fotografije pa so povzete s spletnih strani MG+MSUM in revije Šum ter Venice Bienale Art, mesta Benetke in Studia Tomás Scaraceno za glasbeno opremo oz. podlago nekaterih delov oddaje smo uporabili posnetke Ikedove skladbe, s katero je opremil svojo večpredstavno instalacijo na bienalu in Perovškovo skladbo Pajki, ki jo je predvajal na otvoritvi Scaracenove istoimenske postavitve.

Na svidenje, prav kmalu, z vsebinami, posvečenimi slovenskemu umetniškemu ustvarjanju v Rožegu na avstrijskem Koroškem in v madžarskem Monoštru.

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo. A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo. A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo. A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo. A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *