A propos: Slovenska umetnost prek meja; Slovenski literarni vrt sredi Frankfurta.

Frankfurtski mednarodni knjižni sejem je že od leta 1949 svetovna prestolnica zamisli, idej, ki razstavljavcem med drugim sporoča, da je... en sejem na leto je povsem dovolj, če je pravi, kakopak; in za pravo ceno, seveda. S – pred 41 leti objavljenem in devet let kasneje pri založbi Wiesser v Celovcu prevedenim Galjotom, je Drago Jančar vstopil v mednarodno literarno okolje. Na pred dobrim mesecem dni končanem sejmu v Frankfurtu je nastopil med literarno elito z nemškim prevodom knjige In ljubezen tudi. Pravi, da tudi sicer slovenska literatura v Evropi in po Svetu ni več neznana ter da izdajanje knjig v klasični obliki k sreči narašča; res da bolj počasi, a vendarle... Elektronske knjige so priročne zaradi več razlogov, so lahko zelo praktične, vendar jih tako težko bere, pravi; In končno - zvečine so dosegale že obstoječe bralce , tako da same po sebi novih ne dosežejo in tako ne povečujejo števila bralcev.

Gradiva za oddajo, ki jo  s pomočjo sredtev iz javnega medijskega razpisa pripravljamo in objavljamo tudi s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, so bila v največji meri pridobljena in posneta na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Na petinšestdeset tisoč kvadratnih metrov velikem, največjem evropskem, mnogi radi rečejo tudi – svetovnem – zboru knjig, avtorjev, založnikov ter trgovcev z besedami, tiski ter avtorskimi in založniškimi pravicami.

Kar 7500 razstavljalcev iz 109 držav in njihovih ključnih avtorjev, urednikov, poslovnežev, tiskarjev, knjigotržcev in mnogih drugih z več kot milijon knjižnimi in drugimi naslovi in prek 4000 dogodki.

Med to množico so bili tudi mnogi predstavniki oblasti, najpogosteje kulturnih a tudi drugih nosilcev javnih funkcij ter vodje  institucij.

Med njimi so na otvoritev sejma prišli tudi slovenski minister za kulturo Zoran Poznič, veleposlanik RS v Nemčiji Franci But in vodja Slovenskega kulturnega centra v Berlinu Gregor Jagodič, ki so jih spremljali številni, govorilo se je o še sedemnajstih predstavnikih različnih slovenskih resorjev in ustanov.

Posebej pozorno so si ob glavni in še treh slovenskih stojnicah ogledali tudi paviljon letošnje častne gostje – Norveške; Takšna čast (in odgovornost ter strošek tudi) čaka Slovenijo leta 2022;  Vseh obiskovalcev 71-ega Mednarodnega knjižnega sejma  v Frankufurtu je bilo – po zagotovilih organizatorjev – prek 302200, med njimi tudi več kot 10000 novinarjev.

Da jih je bilo več, upamo domnevati tudi zaradi naše izkušnje, saj smo na sejmišče vstopili, mimo tiskovnega središča, s pomočjo slovenskega zastopstva, ekipe Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, ki je pripravila središčno slovensko stojnico.

Prvi štirje dnevi druge polovice oktobra so bili torej dnevi, ko smo se z Oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja odpravili prav tja, v središče petmilijonskega velemestja, kjer smo se za pol dneva udeleželili tega črkovnega vrenja, knjižnega babilona,  ki so ga označili tudi kot svetovno prestolnico idej. Če oznaki World Capital of Ideas dopišemo še geslo od prav tam Ideas that move the world, se razume, da so gorivo in motor tega dogajanja misli, zamisli, premisleki, shranjeni v knjigah, klasičnih in elektronskih, ki pa – po nekaterih, tudi frankfurtskih ocenah – izgubljajo zagon in prestiž, saj so tiskane, natisnjene knjige znova v ospredju zanimanja bralcev, kupcev in založnikov. Da o trgovcih ne govorimo posebej.

Po hitrem in vse prej kot natančnem »preletu« osmih sejemskih hiš, palač, z eno, dvema, tremi ali štirimi etažami, še višji – kongresni center in sejemski stolp smo preskočili, smo najprej obiskali na frekventnem mestu v hali 5.0 lično organizirano in urejeno slovensko stojnico JAKRS-a, kjer smo pričakovali, da nam bo uspelo srečanje s katerim od šestih sodelujočih slovenskih avtorjev, ki so na tem sejmu nastopili z nemškimi prevodi, s katerimi so pripravili kar devet predstavitvenih dogodkov.

Najprej smo spraševali po literatu Alešu Štegru, ki je na frankfurtskem sejmu predstavil v nemščino prevedeno delo Na kraju zapisano in pa direktorici JAKRSa Renati Zamida. Upali smo, da se nam pogovor z njima posreči, kljub temu, da nismo bili napovedani in dogovorjeni. Ni nam uspelo. Pogovor z gospo Zamida smo posneli dan ali dva po sejmu v Ljubljani, za pogovore s Štegrom, Glorjano Veber in najnovejšimi prevodi njene Poezije, Jurijem Hudolinom s Pastorkom, Anito Šumer z mednarodno uspešnico Drožomanija in Robertom Gorjakom s knjigo Slovenija, vinska dežela bo pač treba najti čas in prostor zunaj te oddaje in kar v Ljubljani ali pač kje bližje, vsekakor že daleč od Frankfurta. Smo pa zato, sicer v časovni stiski, vendarle posneli ekskluzivni pogovor s Dragom Jančarjem ob izidu nemškega prevoda, njegove s kresnikom nagrajene uspešnice In ljubezen tudi, ki jo je v nemščino prevedla Daniela Kocmut. Pisatelj nam je razkril, da je – če parafraziramo znani rek o težaškem delu rudarjev pod zemljo – pisateljska tudi izjemno težka, podobna knapovski. Prej, preden postaneš znan, potem pa, ko že zasloviš, pa tudi, če ne celo bolj.  Ne le na tem svetovnem knjižnem sejmu, tudi pred njim, vzporedno z njim ter v dneh, tednih in mesecih potem. Tokrat je kurivo, energent, če hočete, nemški prevod te njegove uspešnice Wenn die Liebe ruht, ki so jo izdali letos pri dunajski založbi Zsolnay Verlag, kjer so ga tovrstne obveznosti čakale potem še ves oktober in tja globoko v november.

Takoj po tem intervjuju smo spremljali Draga Jančarja tudi v prvo nadstropje paviljona št.3.,  kjer je bil gost pogovora na najuglednejšem sejemskem prizorišču Modra zofa, prestižnem dogodku, ki so ga pripravljali štirje veliki in vplivni nemški medijski partnerji: Bertelsmann, ZDF, Deutschlandfunk kultur in 3sat. Das Blaue Sofa je bilo prizorišče, kjer so svoja dela in v primeru tujih literatov – njihove nemške prevode – predstavljali najuglednejši avtorji tega sejma in njihovi nemški založniki. Objavljamo odkruške Jančarjevih odgovorov na zgolj sklepni temi, za katere je nam v intervjuju na glavni slovenski, 90 kv.m veliki in lepo urejeni stojnici zaradi hitenja k Modrem kavču, k Plavi zofi, zmanjkalo časa. Pogovor na Modri zofi je vodila sodelavka tega sejemskega programa Modra zofa, kulturna urednica avstrijske državne  televizije Celovčanka Katja Gasser, dobitnica avstrijske državne nagrade za literarno kritičarko.

Razumljivost teh posnetkov je bolj ali manj ilustrativna; ob koncu tega intervjuja Drago Jančar pojasnjuje družbene okoliščine časa o katerem piše v knjigi In ljubezem tudi, zlasti obdobja povojne ideološke norosti, v objemu katere se je nadaljevalo in legitimiziralo revolucionarno nasilje ter obdobje in odnosi, ki so odločilno vplivali tudi na njegovo zgodbo v knjigi In ljubezen tudi. Sklepno vprašanje pa se je nanašalo na njegov pogled v zvezi s podelitvijo Nobelove nagrade Petru Handkeju. Upal je, da bo to vprašanje »odšlo mimo« in mu nanj ne bo treba odgovarjati; podčrtal pa je, da nikoli v življenju ni komentiral literarnih nagrad in se hkrati spraševal ali naj se odpove Handkeju kot enemu njegovih najljubših pisateljev, ki ga kot pisatelja iz osrčja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in hkrati izzivalca publike, provokatorja, ceni; je pa boleče, ko opazuješ njegov odnos do srbske politike v času Miloševića in njegovih.

Na JAKovi, se pravi slovenski stojnici, so letos gostovale založbe Pivec, Sodobnost International, Goga, Miš, Sanje in Morfem, samostojno, na svojih sejemskih lokacijah pa še Beletrina, Mladinska knjiga ter tiskarsko podjetje DZS Grafika. Na kratko, samo s sliko in bolj mimogrede, smo obiskali omizji založb Morfem in Miš, kjer so bili ob našem obisku v intenzivnih pripravah na že dogovorjene poslovne pogovore, za kak trenutek dlje pa smo se zadržali  v sanjskem svetu in se – kljub uvodni negotovosti – vendarle dokopali do zanimivega pogovora z Rokom Zavrtanikom, direktorjem založbe Sanje, katere glavni programski opori in izbiri že vse od leta 1997 sta leposlovje in glasba. V teh nemirnih 22 letih si je nabral  že pestre (če bi zapisali »bogate«, bi se lahko napak razumelo) poslovne in tudi mednarodne podjetniške izkušnje.

Nemirnega, vedno angažiranega, tudi aktivističnega filozofa, založnika, knjigarnarja in podjetnika ter organizatorja vsakoletnega Festivala Sanje z več tisoč dogodki s področja literature, glasbe, gledališča in filma, smo pravzaprav zmotili, no, skorajda nadlegovali v času, ko je že nervozno mencal, da mora po svojo običajno dozo teka. Pa čeprav sredi milijonskega Frankfurta, v nestalnem vremenu, ki so ga je ven in ven bogatile tudi viharne plohe in sejemskemu vrvežu navkljub.

Kot že rečeno in zapisano pa smo dan ali dva po končanem frakfurtskem sejmu v Ljubljani, ob robu zanimive predstavitve zaključka ene od etap akcije Vključujemo in aktiviramo, ki jo je pripravilo Mnistrstvo za kulturo, vendarle uspeli za nekaj trenutkov zadržati Renato Zamida, direktorico JAKRS, za kratko oceno nastopa Slovenije na Mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu.

Na sejmu pa smo obiskali tudi stojnico Mladinske knjige Založbe a smo se za to morali kar precej potruditi. Tam smo se pogovorili z moštvom, ki so ga tisti oktobrski četrtek sestavljale gospe in ki so, po doslej znanem, uspele dogovoriti obetavne mednarodne založniške in knjigotrške posle. Naša sogovornica je bila Senja Požar, ki vodi prodajo pravic v tujino.

Ob gospe Senji Požar sta na naših posnetkih tudi njeni sodelavki ga. Mojca Hribar iz službe za odnose z javnostmi Mladinske knjige Založbe in ga. Branka Velkavrh, katere delo je nakup tujih pravic.

Ob robu domačega mini sejma Frankfurt po Frankfurtu, ki sta ga minuli teden zdaj že 33-ič organizirala MK Založba in MK Trgovina, pa smo se o pomenu sodelovanja naše (še vedno) največje založbe na sejmih kot je frankfurtski in prirejanju Frankfurta po Frankfurtu v ljubljanskem Konzorciju pogovarjali še z glavnim urednikom MK Založbe g. Bojanom Švigljem.

Oddajo, v kateri so sodelovali pisatelj Drago Jančar, založnik Rok Zavrtanik iz Založbe Sanje, direktorica JAKRS Renata Zamida ter Senja Požar iz frankufurtske ekipe Mladinske knjige Založbe in njen glavni urednik Bojan Švigelj smo – tudi s pomočjo sredstev iz javnega medijskega razpisa Ministrstva za kulturo RS – posneli v Frankfurtu in Ljubljani. Pripravili in realizirali smo jo Urška in Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov pri tehnični obdelavi in postprodukciji pa so nam pomagali v Zavodu ZA.

Na svidenje do prihodnjič, kar mora biti prav kmalu, saj se je Beneški likovni bienale, ki bo končno vsebina že nekajkrat napovedane oddaje, iztekel. Čisto zares in dobesedno. Visoko morje in poplave so sicer prizanesli razstaviščem, saj so jih z zaprtjem nekaterih ogroženih galerij in muzejev za sodobno vizualno umetnost – tokrat tudi z opaznim slovenskim umetniškim prispevkom – za obiskovalce za nekaj dni še pravočasno zaprli in zavarovali pred visokim morjem in poplavami. Odpovedali so tudi sedem vzporednih bienalnih dogodkov zadnjega tedna. Vendar so Benetke in njen 58. bienale umetnosti, od pravkar minulega torka do zadnje bienalne nedelje, vsemu navkljub obogatene z nekaj zanimivimi dogodki, varno počakale do zadnje novembrske nedelje in uradnega zaprtja Bieanala ter sklepnega dogodka, na katerem sta Paolo Baratta, predsednik Bienala in njegov kurator Ralph Rugoff predstavila Zbornik Beneškega bieanala za minulih 124, no, vsaj pol manj, bienalnih let z naslovom Mednarodna razstava umetnosti, Beneški bienale, v letih 1895-2019 (v izvirniku Esposizione Internazionale d’Arte, La Biennale di Venezia, 1895-2019). Prav kmalu se torej znova slišimo in vidimo. l

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *