A propos: Slovenska umetnost prek meja; V Slovenskem domu Bazovica na Reki.

Zvonimir Stipetić, predsednik Slovenkega kulturno-prosvetnega društva Bazovica na Reki: Ob številnem in aktivnem članstvu, kakih 120 nas je takih, kar je približno desetina seh, ni težko voditi Slovenski dom in društvo. Namen društva od ustanivitve pred več kot 70 leti je prvi vrsti ohranjanje nadodnostne identitete, kulture, jezika in pri tem smo uspešni, včasih tudi z dosežki na visokem umetniškem nivoju.

Ko smo pred tedni spremljali slovenske udeležence abonmaja Piranski zaliv na njihovi poti na Schwabovo predstavo Predsednice v Hrvaški kulturni dom na Sušaku, nad Reko, sta nam glavni sogovornici Helena Grahek iz Slovenskega mladinskega gledališča in Ana Miljanović iz reškega HNK Ivana pl.Zajca povedali, da so bili svoj čas med abonenti tudi člani Slovenskega doma – Kulturno prosvetnega društva Bazovica z Reke. To je bil samo eden od povodov, da smo dlje časa vztrajali pri pripravi in se z njihovim vodstvom dogovarjali za obisk naše ekipe na reškem naslovu Podpinjol 43, kjer na prekrasni lokaciji z lepo urejenim vrtom, prireditvenim prostorom, baliniščem in prelepo vilo nad glavnim kvarnerskim pristaniščem domuje ta kulturna, izobraževalna in narodnostna inštitucija Slovencev na tem delu sosednje Hrvaške; Zgodovina Slovencev in slovenstva je tudi s tem delom jadranske obale in njenega zaledja povezana z znanimi imeni iz naše kulture, če omenimo zgolj dve – Primoža Trubarja in Janeza Trdino; Tudi v modernih časih so ti kraji dali marsikatero znamenito ime, pomembno za slovensko kulturo in umetnost ter za znanost in raziskovanje, pa za gospodarski razvoj tega področja tudi.

Skupina Slovencev je novembra, zdaj že davnega leta 1947 spoznala, da so potreba po, kot so zapisali v ustanovnih dokumentih, »negovanju elementov slovenske kulture, tradicije in jezika postali neobhodno dejstvo družbenega življenja na Reki«; Z namenom ohranjanja jezika in kulture svoje domovine so torej ustanovili kulturno društvo “Bazovica”; Poimenovali so ga po slovenskemu kraju blizu Trsta, v spomin na prve slovenske žrtve fašističnega nasilja; Danes društvo šteje okrog 1350 članov, od katerih je 126 aktivnih v vsaj eni od desetih ustvarjalnih, izobraževalnih ali rekreativnih skupin, med njimi je mešani pevski zbor z najdaljšo tradicijo, saj deluje neprekinjeno že od ustanovitve. Ob zboru delujejo še: dramsko-recitatorska, folklorna, planinska, plesna, fotografska, glasbena, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture, mladinska in likovna skupina.

S tajnico društva nadvse prijetno sogovornico, profesorico, gospo Evo Ciglar smo se, kljub našemu vztrajanju, da jih obiščemo še pred dopusti, ko je njihova aktivnost v polnem zagonu, končno le uspeli uskladiti, da pridemo na njihovo sklepno prireditev, s katero skušajo ohranjati staro navado, da se ob zaključku sezone zberejo na društvenem vrtu, kjer pripravijo kulturno-zabavni večer. Pred začetkom tega dogodka pa smo pred mikrofon in kamero oddaje A propos: Slovenska umetnost prek meja povabili predsednika in podpredsednico društva Zvonimirja Stipetića in dr. znanosti Jasmino Dlačić ter njune sodelavke in sodelavce iz upravnega odbora ter vodje posameznih umetniških in ustvarjanih skupin. Naše prvo vprašanje gospodu Zvonimirju Stipetiću je bilo, je lahko ali težko, postati predsednik Slovenskega doma – Kulturno-prosvetnega društva Bazovica na Reki?

Dr. Jasmina Dlačić, podpredsednica društva, ekonomistka po stroki, Cresanka po očetu, po materi pa iz vasi Sela pri Vipavi, ob tem, da, kot skromno pravi, pomaga predsedniku Zvonetu, se kmalu izkaže, da brez nje ne morejo pri pripravi projektov in vodenju financ. Mimogrede omeni, da je tudi podpredsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Naše prvo vprašanje njej je bilo, s kakšnimi sredstvi zmorejo preživeti in delovati, še posebej v luči dejstva, da je Slovenski dom izjemno lepa vila na atraktivni lokaciji? Posebna tema pa je bil del pogovora o izobraževanju: o dopolnilnem pouku slovenskega jezika in kulture. Ampak začela sva pri denarju. Izkazalo se je, da brez upa zmage, vsaj kar zadeva našo radovednost… Podrobnosti so ostale med papirji.

Gospa Jasmina je omenila dramsko skupino, ki za jesen že pripravllja novo uprizoritev. Nekaj malega o tem smo uspeli zvedeti, prav dosti pa ne. Gledališče je, saj veste, iluzija, te pa do premiere ne razkrivajo, Tako kot pravi odrski profesionalci. Pravi sogovornik o teatru v Slovenskem domu na Reki je bil Vitomir Vitaz, vodja, no tako smo ga razumeli, dramske skupine, tudi kulturni referent, organizator kulturnih dogodkov, član UO, ki ne nastopa niti kot Hamlet, še manj kot kralj Lear, morda včasih kot Mali princ. Drugi v tem delu pa je bil Milan Grlica, nekdanji predsednik in podpredsednik društva. Zdaj je neke vrste intendat, gospodar, tudi član UO. Z Vitotom sta od še od takrat, ko sta s straši prihajala v društvo, nerazdružljiva. Tako je bilo tudi tokrat. Prav zdaj za jesensko premiero že študirajo besedila Antona Pavloviča Čehova.

Gospe Dragici Rizman je Slovenski dom Bazovica neke vrste drugi dom. Obiskuje ga že od njenega osmega leta starosti, ko pa je dobila priložnost sodelovati in sooblikovati njegov program, je delovala v najrazličnejših njegovih sekacijah. Pravzprav je kot predsednikova soproga družinsko vpeta v njegovo delovanje, zadnja leta pa se največ udejstvuje kot članica 35, včasih tudi 45 članskega mešanega pevskega zbora, v katerem je bila donedavnega tudi solistka. In prav o tem sva začela najin pogovor.

Boris Rejec, sin Slovenke z Vipavskega in očeta iz Idrije, je že tretji mandat predsednik Sveta slovenske narodne manjšine za mesto Reka, na kar nas je v enem prejšnjih pogovorov opozorila že dr. Dlačićeva. Za takratni državni praznik, bilo je davnega 29. novembra 1959, je na odru Slovenskega doma Bazovica nastopil z recitacijo očetove pesnitve Domovini. To je bil njegov prvi nastop in hkrati njegov začetni korak v življenje tega društva. Nadaljeval je v dramski, posebej v recitacijski sekciji in mladinskem pevskem in kasneje kot baritonist v moškem zboru pa tudi v tamburaškem orkestru, ki je deloval 16 let in bil, za današnje čase težko razumljivo, ob nastopu hrvaške pomladi politično ukinjen. Zakaj že?

Darko Mohar vodi naštevilčnejšo skupino – planince; tudi on je član Upravnega odbora Slovenskega doma Bazovica – in, kot je videti iz priloženega, je tudi spreten fotograf. V tej oddaji smo uporabili kar nekaj njegovih posnetkov, objavljenih na društveni spletni strani in facebooku, ki jih je posnel na srečanju tisti dan, ko smo jih obiskali tudi z našo ekipo. Ko smo ga vprašali, kje vse so že bili in katere vrhove izbirajo za svoje podvige, razen Platka, seveda, je rekel, da prav vse, razen Himalajskih.

To je bila oddaja A propos: Slovenska umetnost prek meja, v kateri smo predstavili Slovenski dom – Kulturno prosvetno društvo Bazovica na Reki, pristaniškemu kraju na skrajnem sveru Kvarnerskega zaliva, ki je pomembno vplival na slovensko ustvarjalnost in samobitnost.

Oddajo smo pripravili in realizirali Urška in Aljaž Pengov Bitenc, sodelavci Zavoda ZA in glavni avtor tega projekta in te oddaje Andrej Pengov. Vsem sodelujočim se zahvaljujemo, da so jo s svojimi nastopi ter vsebinsko in organizacijsko pomočjo ap tudi s fotografijami sooblikovali.

Nasvidenje jeseni, ko bo oddaja znova na sporedu Radia KAOS, lahko pa že napovemo, da pripravljamo reportažo z Beneškega Bienala, kjer tudi tokrat razstavljajo slovenski umetniki, obiskali pa bomo tudi Porabske Slovence na Madžarskem in znova avstrijsko Koroško.

Leave a Reply

Your email address will not be published.