A propos, Umetnost: Labodje jezero, drugačna klasika na odru ljubljanske opere

Podaljšek v času, dosežen z zlitjem z glasbo Čajkovskega, je umetnost, ki jo zmorejo samo izjemni plesalci.

Za tokratno oddajo A propos, Umetnost! smo minuli četrtek v ljubljanski operni hiši obiskali premiero baletne predstave Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega, ki je bila avtorsko postavljena na ta oder znova po več kot desetih letih. Plesno in režijsko ga je zasnovala ameriška koreografinja Lynne Charles, ki že več kot 40 let deluje v Evropi in je prav s tem baletom zelo osebno povezana. Kot je v gledališkem listu zapisala dramaturginja Tatjana Ažman, je z Labodje jezero pravzaprav začetek njene baletne kariere. Plesala je namreč v baletnem ansamblu Velikega gledališča v Ženevi (Ballet du Grand Théâtre de Genève) v času, ko je bila tam ravnateljica Patricia Neary, znamenita ameriška baletna plesalka, koreografka in vodja baleta, ki je delovala predvsem v Švici.

Kot tesna sodelavka znamenitega Balanchina in ambasadorka organizacije Balanchine Trust je njegove baletne postavitve popeljala v več kot 60 mest po vsem svetu… in … Lynne je nekega večera pri svojem baletnem učitelju listala Time Magazine, v katerem je bil objavljen prispevek o tem, kako je John Neumeier pripravljal novo postavitev Labodjega jezera, in sicer za Barišnikova. Ozrla se je k učitelju in mu rekla, da je to fantastično, da je naravnost popolna partnerica za Barišnikova. Povedala je tudi, da bo šla v Hamburg na avdicijo in da bo gotovo plesala s slavnim plesalcem. … Angažma v Hamburgu je dobila in ob koncu svoje prve sezone tudi vlogo, ki si jo je želela – črnega laboda (Odile) v Neumeierjevi postavitvi. Na koncu druge sezone je nastopila tudi kot beli labod (Odette). Žal Barišnikov nikoli ni prišel v Hamburg, saj Neumeier ni nikoli ustvaril baleta zanj.

Labodje jezero je balet v štirih dejanjih, ki slonijo na – v Rusiji nekdaj zelo priljubljeni pravljici. Njegovo drugo in četrto dejanje sta v koreografskem, kostumografskem in deloma tudi v scenskem pogledu, pravzaprav za vedno zakodirana v njegovi klasični postavitvi, katere avtor je Lev Ivanov, kot zapiše v gledališkem listu Veronika Bervar. Leta 1894 sta ga z Mariusom Petipajem, t.j. 18 let potem, ko je takrat 35-letni Čajkovski po naročilu Velikega moskovskega gledališča zložil glasbo zanj, skupaj koreografsko izoblikovala ta legendarni balet.

Najnovejšo ljubljansko postavitev Labodjega jezera so ob Charlesovi, ki je bila med drugim dolgoletna primabalerina hamburškega in Bejartovega baleta, sooblikovali še glasbeni vodja in dirigent Marko Gašperšič, druga dirigentka Živa Ploj Peršuh, scenografa Vadim Fiškin in Miran Mohar, kostumograf Uroš Belantič, v mnogih svetovnih gledališčih in prizoriščih angažirani oblikovalec luči Andrew J. Weissbard iz ZDA, koncertni mojster in solo violinist Igor Grasselli, in še osem pomočnic ali pomočnikov med njimi največ za koreografijo, in potem še za kostumografijo in lučnega oblikovalca.

Nosilci najpomembnejših vlog pa so na premierni predstavi so bili argentinska gostja Laura Hidalgo v vlogah Belega in Črnega laboda, Tjaša Kmetec, Rita Pollacchi, Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Juki Seki, Olga Andreeva, Regina Križaj in še mnogi drugi. Skoraj vsi plešejo več vlog in mnoge v različnih kombinacijah alternacij. In seveda baletni ansambel ljubljanske matične operno-baletne hiše.

Četrtkovo premiero so si v družbi soproge oz. soproga ter ravnatelja SNG Opera in balet Ljubljana Petra Sotoška Štularja ogledali tudi predsednik slovenske vlade dr. Miro Cerar in ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar, španska in italijanska veleposlanica, medtem ko napovedane prisotnosti ruskega in srbskega veleposlanika nismo uspeli preveriti.

Najnovejša ljubljanska predstava baleta Labodje jezero je, sodeč po aplavzu, zlasti z galerije, a ne samo od tam, dobro odmevala od vsepovsod v dvorani, vendarle pa je najbolj navdušila mlado publiko. Dvorana je bila nabito polna in opremljena z dodatnimi sedeži. Med poznavalci pa je različno odmevala; nekatere sta prav prvo in tretje dejanje presenetila tako oblikovno, se pravi vizualno koz plesno, drugim pa so bile prav te posebnosti nadvse dobrodošle. Slišali smo tudi mnenje o sem ter tja preglasnih glasbenikih – zlasti v prvem dejanju, četrtim spet se je zdela scenografska rešitev s 56-imi ali celo več lestenci zelo nenavadna, nekateri so zlasti v tretjem dejanju opazili premajhno moč, morda celo negotovost katerega od plesalcev ljudskih plesov, nekaterim občutljivejšim poznavalcem pa je umanjkala ključna privlačnost te baletne zgodbe – čarobnost in pravljičnost. Kakor koli, balet Labodje jezero si je vsekakor treba ogledati. Morda prav s to postavitvijo balet, klasični balet še posebej, pri nas vendarle pridobi nove privržence. Solisti pa tudi zbor in nekateri pari in skupine plesalcev so se izjemno potrudili. Za našega prvega sogovornika Petra Đorčevskega, ki je na premieri plesal vlogo princa Siegfrieda zagotovo smemo reči – izvrstno! in za njegovega konkurenta pri iskanju naklonjenosti lepe, v laboda začarane Odette, Rothbarta, katerega vlogo je plesal Lukas Zuschlag, prav tako. Tudi za našo drugo sogovornico Laure Hidalgo, ki je doslej pri nas nismo poznali – veljajo vse pohvale. V obeh vlogah – kot Odette in kot Odile. O pripravah in prvih vtisih po premieri smo se najprej pogovarjali s Petrom Đorčevskim, k besedi smo povabili tudi Lauro Hidalgo, ki j plesala, kot že rečeno, vlogi Belega in Črnega laboda.

Koreografinja Lynne Charles je znana po tem, da nerada odgovarja na novinarska vprašanja, ampak, ko se razgovori, pove vse ali pa še več. No, v našem primeru sva ostala v obvladljivih okvirih, medtem ko se je na novinarski konferenci, tri dni pred premiero, dodobra razgovorila. V oddaji smo objavili pogovor takoj po premieri in nekaj delčkov njenega nastopa na novinarski konferenci. Od obeh oblikovalcev scene smo po premieri uspeli posneti pogovor samo z Vadimom Fiškinom. Za razliko od zadržanosti na tiskovki je bil tokrat dovolj zgovoren. Nastop Mirana Moharja pa smo povzeli prav od tam – z novinarske konference.

Druga dirigentka Živa Ploj Peršuh si je premiero ogledala iz dvorane, pri nastajanju te predstave pa je seveda ves čas aktivno sodelovala. Čajkovskega pa tako ali tako neizmerno obožuje. Povprašali smo jo o izkušnjah pri delu z Lynne Charles, z opernimi glasbeniki, na prvem mestu seveda z maestrom Gašperšičem in solistoma – čelistom Damirjem Hamidulinom in violinistom Igorjem Grassellijem, ki je tudi koncertni mojster. Najpomembnejše vprašanje te oddaje pa smo prihranili prav zanjo: kaj je tisto, kar Labodje jezero vzpostavlja kot umetnino? Ne le v glasbenem, predvsem baletnem smislu in v vsem, kar vidimo, kar smo videli in kar si še lahko te dni ogledamo na odru ljubljanske opere…

Čez približno mesec dni v SNG Opera in balet Ljubljana pripravljajo še zadnjo noviteto te, iztekajoče se sezone. To bo opera slovenskega skladatelja mlajše generacije Milka Lazarja – Deseta hči. Za ta naš prispevek, pravzaprav kar oddajo, pa smo se ob koncu prav na kratko pogovorili še z umetniško vodjo baleta Sanjo Nešković Peršin, ki prav z Labodjim jezerom, za katerega je v aprilu – takoj po premieri – načrtovano še šest predstav, zaključuje svojo prvo sezono na tem mestu v glavni baletni hiši pri nas.

Labodje jezero si je posebej za Radio KAOS ogledal avtor oddaje Andrej Pengov. Pri njenem nastajanju in postprodukciji sta sodelovala še Aljaž in Urška Pengov Bitenc. Pr tem smo se oprli na novinarska gradiva, ki so jih pripravili v dramaturškem oddelku SNG Opera in balet Ljubljana in na nekatera iz gledališkega lista. Uporabljene fotografije z vaj so delo Darje Štravs Tisu. Pri prevodih iz angleščine nam je na novinarski konferenci pomagala dramaturginja Tatjana Ažman. Prihodnjič, v oddaji čez teden dni, bomo v oddaji A propos, Umetnost! govorili z dr. Miklavžem Komeljem o tem, Kako misliti partizansko umetnost!