A propos, Umetnost: Oliver Frljić in Trilogija hrvaškega fašizma

Uredništvo | 15. July 2015

Narodno gledališče ali gledališče narodu? Frljić pravi, da politično nevtralnih institucij ni niti v kulturi.

Tokratno oddajo A propos, Umetnost! smo pripravili v nekoliko bolj vročih, vsekakor pa poletnih okoliščinah. Za višjo temperaturo je poskrbelo že vreme, za vrenje skoraj do vrelišča pa obmorsko gledališče v sosednji Hrvaški. HNK Ivana pl Zajca na Reki ali po naše Hrvaško narodno gledališče Ivana plemenitega Zajca, kjer že vrsto let zapored – številke, na katere smo naleteli v različnih virih, so različne – in kljub podatku, izrečenem v intervjuju z našim tokratnim sogovornikom, je bržčas najbolj prava številka 12, ki je objavljena tudi na uradni spletni strani reške občine – v juniju in juliju pripravijo gledališki, glasbeni, plesni, likovni in kino festival Reške poletne noči.

Pred dobrim letom je vodenje reškega gledališča prevzel režiser Oliver Frljić, katerega dela dobro poznamo tudi v Ljubljani, zlasti v Slovenskem mladinskem gledališču, a ne le tam. V »Mladincu« so z njegovo predstavo Preklet naj bo sovražnik svoje domovine zadnjih pet let v Evropi in drugod po svetu doživljali izjemno odmevnost in osvajali gledališke ter festivalske nagrade, zadnje leto in predvsem to poletje pa je močno pretresel reško gledališko in operno-baletno, nasploh kulturno pa tudi politično sceno. Letošnje Reške poletne noči so njegov in Blaževičev – gre za Marina Blaževića, dramaturga in ravnatelja opere, ki je del HNK-ja – prvi festival, ki sta se ga lotila precej drugače, kot je bilo doslej v navadi. Festival se prav konec tega tedna, ko je na Reki polno različnih kulturnih dogodkov – med drugim so pred dnevi odprli 12. trienale hrvaškega kiparstva – tudi končuje. Vendar več o sklepnih festivalskih prireditvah ob zaključku oddaje, ki jo pripravljamo ob podpori javnega denarja, ki ga prek medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Neposredni povod za pogovor z Oliverjem Frljićem je bil otvoritveni performans letošnjih Reških poletnih noči, ki je v delu publike povzročil ogorčene proteste in tudi nasilne reakcije, vendar se je k sreči vse končalo brez hujših posledic. Policija takrat sploh ni intervenirala, čeprav bi se to – če ne bi šlo za gledališče, kulturo in končno tudi politiko – skorajda moralo zgoditi; je pa nekaj dni kasneje, ko je bila na vrsti Frljičeva in Blaževičeva predstava Trilogija hrvaškega fašizma, poslala kar močne sile, da bi, če bi bilo treba, poskrbele za red in mir. Namreč tudi ta predstava, ki je drugi neposredni povod, da smo obiskali reško gledališče in se pogovarjali z njegovim intendantom, ni minila brez protestov.

V tej oddaji bomo govorili tudi o ogorčenju hrvaških branilcev, hrvatskih branitelja (v izvirniku), o pomembnih praznikih iz hrvaške zgodovine z različnimi poudarki, o politiki, ustaštvu, nekdaj mnogo bolj rdečem – nekoč z Ljubljano pobratenem mestu Reka ter predvsem o hrvaškem gledališču in o že omenjeni, za marsikoga razdražljivi predstavi. Glede na neke aktualne pojave tudi pri nas velja že v tem uvodu poudariti Frljičevo misel, da je povsem naivno pričakovati, da so institucije demokratično urejene države ideološko nevtralne. Mednje vsekakor sodi tudi gledališče, ki je ob njegovi estetski funkciji tudi prostor ideološkega boja. In končno – že v septembru se Frljič z režijo predstave, v kateri se bodo znova ukvarjali z gledališčem ali kot na Reki in na Hrvaškem radi rečejo – sa glumištem – vrača v Ljubljano – v SMG. Med gledališčema nastaja nova energija, gradijo se nove povezave. Morda tudi nova trajnejša železniška, avtobusna ali kako drugače transportno oblikovana podoba v tem 115-kilometrskem raztežaju Ljubljana-Reka in Reka-Ljubljana s kulturnim, umetniškim obeležjem.

Predstava Trilogija o hrvaškem fašizmu je torej triptih posamič že izvedenih predstav. Prva Bakhe, ki temelji na Evripidovem besedilu, je bila prvič izvedena na Splitskom ljetu 2008, potem ko jo je takratni intendant splitskega HNK Milan Štrljić sprva prepovedal, po intervenciji hrvaškega premiera Iva Sanaderja pa so prepoved umaknili. Sporen je bil del, v katerem predvajajo Sanaderjev govor na zborovanju v podporo generalu Mirku Norcu na Splitski rivi in najbrž tudi kostum igralca Mislava Čavajde, ki ga oblečejo v plašč, sešit iz 10 kg govejih zrezkov ter požig makete HNK v Zagrebu. Tudi zvočni zapis s sojenja v zadevi kršenja človekovih pravic tistih, ki so jih hrvaške oblasti zaprle v splitsko vojašnico Lora, jim v tej predstavi ni bil po godu. Druga predstava tega triptiha je Aleksandra Zec in govori o dvanajstletni deklici, ki je bila že kmalu po osamosvojitvi Hrvaške ubita v Zagrebu zaradi njene neprave narodnosti ali tistega, za kar se je mislilo, da je njena narodnost… V tretjem delu pa so igralci oblečeni sprva v ogrinjala kot povabljenci na Kristusovi zadnji večerji, ko jih odvržejo pa v ustaške uniforme – vključno z zborom, postavljenim v lože gledališča, kjer prepevajo ustaško himno in drugo domoljubje. Potem so igralci oblečeni samo še v spodnjice in ob koncu še v spodnjice ne, medtem pa smo gledalci na odru in se neposredno ter brez ovinkom ali skritih pomenov soočimo z prepričljivo odigranim oportunizmom hrvaškega igralstva oz. gledališča v širšem pomenu besede ali kot pravijo tam – glumištva. Skoraj bi pozabil: pa Devici Mariji v nadnaravni velikosti in bleščeče beli, kot da bi bila izklesana iz fino poliranega pelješkega kamna, na čelo prilepijo kričeče rdečo petokrako. Tako sta se avtorja in vsa ekipa kar najbolj neposredno poklonila hrvaškemu glumištvu; pravzaprav je bil to neke vrste omage tamkajšnjemu gledališču.

Pogovor z Oliverjem Frljićem sva posnela tik pred drugo ponovitvijo predstave in takoj po okrogli mizi, katere glavna tema je bila gledališče in fašizem.

Prireditve, o katerih je s poudarkom v najinem pogovoru govoril Oliver Frljić, so sicer že mimo, je pa za razumevanje koncepta Reških poletnih noči pomenljivo, katere je izbral v teh poudarkih. Vendar, če se danes in v prihodnjih dneh odpravljate na reško območje ali kam tja v približno tisto smer, naj povemo, da bo v štirih večerih – tja do sobote – v okviru petnajstih Reških poletnih noči na sporedu vsaj še šest različnih, ogleda vrednih dogodkov. Festival bodo sklenili s finalom in podelitvijo nagrad opernega tekmovanja mladih opernih pevcev v reškem gledališču. To tekmovanje nosi ime po eni največjih sopranistk 20. stoletja, Zinki Kunc Milanov, in je popolna novost v programu Reških poletnih noči. V Zagrebu rojena in tudi v Sloveniji izjemno uspešna ter popularna Zinka Kunc, takrat poročena Vilfan, se je, potem ko jo ravnatelj zagrebške opere Rukavina ni hotel angažirati, 29. oktobra leta 1927 s sijajnim profesionalnim prvencem v vlogi Leonore v Verdijevem Trubadurju, na ljubljanskih opernih deskah »izstrelila« med zvezde. Neko krajše obdobje je bila (dobesedno) tudi zelo pri srcu predsedniku Titu, kot prvakinja Metropoliltanske opere pa sodi v krog izjemnih opernih imen, kot so Maria Callas, Renata Tebaldi in Birgit Nilsson. O njej sta na sinočnjem uvodnem pogovoru v to tekmovanje govorila ravnatelj reške opere Marin Blažević in izjemni režiser ter dolgoletni sodelavec Metropolitanske opere in z več kot 40 leti ustvarjanja izjemni poznavalec svetovne operne scene, Fabrizio Melano.

Omenimo naj še klubski glasbenoscenski dogodek, pravzaprav predstavo z naslovom Weltschmerz Umetniške organizacije TRAFIK v koprodukciji z reškim HNK in v režiji Žaka Valalente, ki ga bodo tri večere zapored priredili v Tovarni Rikard Benčić, v petek pa bodo v Malem salonu in v Muzeju moderne in sodobne umetnosti pripravili ločeni razstavi s performansoma Maria Cvjetkovića in Marka Markovića. Že po uradnem zaprtju festivala, se pravi pozno zvečer, že tja proti polnoči, pa so na doslej še neznani lokaciji pripravili dogodek Skriti kino s projekcijo kultnega Spielbergovega Žrela, ki mu bo sledil žur do jutranjih ur.

Seveda se je v tem pogovoru, ki je glavni del tokratne oddaje A propos, Umetnost!, dober namen, da bi se z intendantom in režiserjem Oliverjem Frljićem pogovarjala dvojezično, se pravi – jaz naj bi govoril slovensko, on pa odgovarjal v hrvaščini – takoj izjalovil. Ampak nič zato. Z režiserjem Oliverjem Frljićem bomo imeli že prav kmalu znova priložnost zares govoriti v slovenščini. Pred tednom dni so namreč v Slovenskem mladinskem gledališču predstavili repertoar za prihodnjo sezono, katerega vsebinsko vodilo je, da bo ta ustanova poslej več kot samo gledališče. In prva predstava, ki bo na sporedu konec septembra ali v začetku oktobra, bo predstava Kompleks Ristić – prav v Frljičevi režiji. S to predstavo se bo znova spoprijel z držo gledališča oziroma gledališč in igralstva ter s sodobnimi in nekdanjimi izzivi nekdanje jugoslovanske gledališke srenje. To bo predstava v koprodukciji z reškim gledališčem HNK Ivana pl. Zajca, beograjskim BITEF-om, in MOT-om iz Skopja.

Oddajo je s pomočjo javnega denarja, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije z javnim medijskim razpisom, pripravilo uredništvo Radia KAOS. Frljićev spraševalec in avtor scenarija, v katerem je imel tudi podčrtano vprašanje: kaj od tega je tu – v predstavi Trilogija o hrvaškem fašizmu namreč – sploh še umetnost?, tako eksplicitno postavljenega vprašanja potem sploh ni zastavil. Sogovornik je namreč – ne da bi ga vprašal naravnost – nedvoumno poudaril, da gre za soočenje nazorov, političnih pogledov in prepričanj, kjer je gledališče kot ustanova, kot hiša samo prostor, materializirano okolje in formalni okvir delovanja. Skratka: to je povsem politično gledališče, ki ne vzdrži presoje po obratni poti – če bi morda hoteli preveriti, ali je to gledališče politike.

Torej povsem nasprotno od slogana, s katerim reški ustvarjalci opozarjajo, da so narodno gledališče in gledališče za narod. Če bi se vsi oprijeli gledališča kot orodja, sredstva in metode v kakršni koli družbeni konfrontaciji, bi to bil spopad na vsaj približno enaki ravni; bil bi kulturni boj na istem polju, v isti areni. In zdi se, da bi že to bila prva resnejša zmaga umetnosti. Avtorjevo neizrečeno vprašanje bi tako postalo odveč. Za zdaj ostaja v novinarjevi beležki oziroma scenariju za ta provokativni pogovor. Za koga morda tudi živce parajoč. Predstavljajte si, da ga postavimo v našem domačem okolju… No, morda bo za kaj takega kmalu priložnost – ne le ob Frljićevem gostovanju v Mladinskem, tudi ob celi vrsti sodelovanj, ki kažejo za prihodnje mesece in leta bistveno več povezovanja med ljubljanskim SMG-jem in reškim HNK. Izrisujejo se vse bolj jasne podobe nekoč izjemnega sodelovanja med Ljubljano in Reko. To je bilo že davno in sega močno v prejšnje stoletje. Če pa malce pretiravamo s Trubarjem in njegovo življenjsko zgodbo, pa gre za premik kar 470 let v minulo tisočletje. Mimogrede – prav od tam, z Reke namreč, je vsaj za cel razred izjemnih intelektualcev različnih generacij, ki so danes slovenski državljani in ki močno soustvarjajo in zaznamujejo naš akademski, kulturni in umetniški prostor.

Uradne fotografije s predstav Bakhe in Aleksandra Zec smo povzeli s spletnih strani reških HNK Ivana pl. Zajca in HDK Teatra Rijeka, drugo posneto gradivo je produkcija Radia KAOS.

Andrej Pengov je pripravil in realiziral z vsebinsko, poustvarjalno in tehnično pomočjo Aljaža in Urške Pengov Bitenc. Na svidenje do prihodnjič, ko načrtujemo še eno uporniško in hkrati zgodovinsko temo. O izjemni kulturniški in umetniški produkciji v partizanih bomo govorili. Naš sogovornik bo prof. dr. Miklavž Komelj.