A propos, Umetnost: Premiera tragikomedije Balkon v Mladinskem. Umetnost Balkona je njegov rob.

Uredništvo | 20. May 2015

Tomaž Toporošič: Balkon je ena najbolj intrigantnih iger 20. stoletja

V tokratni oddaji A propos, Umetnost! se odpravljamo znova v gledališče. Na ogled sodobne klasike. To se nam dogaja prav v trenutku, ko se glavni igralec naše digitalne prihodnosti, ki vse bolj prežema tudi gledališče, prvi minister, dr. MC, ukvarja z Novimi tehnologijami na Microsoftovi konferenci v Portorožu. In kakšno zvezo ima to dejstvo z vsebino naše oddaje? Morda zgolj to, da nas zvečer na premieri preseneti in da obišče tudi naš Balkon v Mladinskem. No, to seveda ne bo naš, pač pa Genetov in de Brein Balkon.

Obisk prvega med izbranimi bi bil seveda presenečenje. Tako zaradi teme, ki jo ta tragikomedija obravnava kot zaradi političnega trenutka, predvsem pa zaradi tega, ker ima najbrž kaj bolj resnega počet, kot pa hodit zvečer v SMG. Kljub temu pa njegov večerni obisk v gledališču ne bi bil nič posebej čudnega. V zadnjem mesecu je bil vsaj na dveh premierah slovenskih narodnih gledališč. Kar je za slovenskega politika vsekakor pozdrava vredna pozornost do domače umetniške ustvarjalnosti. Balkon je namreč prostor, podzemlje, kjer luščijo plasti, pod katerimi je zastrt pravi obraz oblasti. Ne katere koli. Tiste ključne… in ponavadi – naše.

Slovensko mladinsko gledališče, sicer nima naziva SNG, sta pa z Jeanom Genetom že dolgo gledališko odmevna dvojica. Nocoj, v sredo, bo namreč v njihovi spodnji dvorani premiera gledališkega dogodka, v katerem je pričakovati – če uporabimo v gledališkem listu navedeno sporočilo avtorja igre Balkon prijatelju in zaupniku režiserju in igralcu Rogerju Blinu– da bomo »v ustih začutili okus pepela in vonj po gnilobi«. Z Genetovim delom Služkinji se je pred dvema letoma v Mladinskem zelo uspešno spoprijel Vinko Moederndorfer, z njegovim Balkonom pa že pred 27-imi leti Janez Pipan. O tem je na novinarski konferenci sredi prejšnjega tedna govoril tudi dramaturg Tomaž Toporišič.

Kaj in kakšen je Genetov ustvarjalni in politični univerzum in kako ga je tudi moč brati ter postaviti na oder pa režiser in scenograf Diego de Brea:

Posebej zahtevno je vprašanje, kako naj se igralci spoprimejo s tem (ali katerim koli) Genetovim besedilom, zlasti z njegovo tragikomičnostjo; tudi, npr. s Služkinjami, ki jih je de Brea pred časom režiral v ljubljanski Drami, ni bilo enostavno.

Anja Novak je nova članica igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča – in že takoj: Genet z Balkonom in de Breo ter vlogo prostitutke ali Ženske, ki je hkrati Tatica, Dekle in Karmen.

Vprašanje režiserju: kaj je v tej tragikomični igri potemtakem tisto, kar je ali more biti komično? Besedilo bržčas ne; Igra posameznega lika, igralca ali pač dramaturgija prizora oz odrskega dogajanja v nekem trenutku, mizanscenske situacije?

Genet je znal reči: ne! Tudi, ko je bil prepoznan, nagrajen. Komedija? To je, pravi de Brea, naša hiba, hiba slovenskega gledališča…To ni enostavno. Z efektom se to seveda da; s plesom, gibanjem… tak Genet ga ne zanima. In res – prvo branje je praviloma čudenje, češ, kaj je to? Ja, potem… potem se odprejo globine njegovih sporočil. Na naš izziv o primerjavi Frljičevega dela Klistirajmo Srčka – tudi na odru SMG – kjer igralci dobesedno luščijo svoj osebni značaj in intimo, je Diego de Brea odgovoril:

O komičnem v Genetovem besedilu in gledališču nasploh pa dramaturg Tomaž Toporišič vzpostavi nekaj primerjav. Tako, bolj za oporo razumevanju Genetove komedije v tragediji.

Anja Novak je, kot smo že povedali nova in najmlajša članica igralskega ansambla v Mladinskem. Leta 2010 je bila sprejeta na AGRFT, v letnik pod vodstvom mentorjev Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja – Rifleta.

Med študijem je v Gleju – nastopila prvič v predstavi Prometej, nato pa je tam po svoji poeziji zasnovala avtorski projekt miniaturko Sanjalnik – oboje v režiji Simona Belaka. V Mini teatru je nastopila v postdramski predstavi Revenir avtorja in režiserja Pascala Ramberta, v Kulturnici, v okviru LGL oz. Biteatra, pa je pod taktirko Eve Nine Lampič v eksperimentalnem gledališkem projektu To nima nobene zveze s Proustom raziskovala polje improvizacije. Leta 2014 je v okviru predstave 1981 – za katero je razred dobil tudi akademijsko Prešernovo nagrado – in z Brechtovo nevesto v predstavi Zdaj letim diplomirala iz dramske igre. Trenutno pod mentorstvom Aleša Valiča končuje magistrski študij dramske igre; pred dvema mesecema je s pomočjo režiserke in dramaturginje Nine Šorak ter glasbenika Larna Zdraviča Poliča na Stari pošti v SMG premierno uprizorila avtorski projekt Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev. Nastopila je tudi v študentskih kratkih filmih in dokumentarcu Iskalca o arhitektu Ivanu Vurniku. Za vlogo Jasne v kratkem filmu Prespana pomlad režiserja Dominika Menceja pa je dobila tudi vesno in akademijsko zlatolasko. In vendar smo jo najprej vprašali,…

V sleherni oddaji A propos, Umetnost! skušamo s sogovorniki ugotoviti, kaj je v delu, ki je sredica posamezne oddaje tisto, kar to ustvarjanje dela, naredi umetnost? Tokrat nem je pri tem pomagal dramaturg te predstave Tomaž Toporišič. Prekletstvo pisatelja, pesnika in dramatika Jeana Geneta je in njegova hoja po robu in čez določata intrigantnost igre Balkon. To pa vsekakor opredeljuje delo kot umetnino. Še več: ustvarjalcem te predstave, v prvi vrsti režiserju de Brei in seveda igralcem omogoča ustvarjanje tudi za gledalca prepričljive, doživete umetnine.

Ob Anji Novak in Romani Šalehar igrajo še Ivan Peternelj, Ivan Godnič, Dario Varga, Matija Vastl, Uroš Kaurin in kot gost Jaka Lah . Besedilo je prevedel Aleš Berger, lektura je delo Maje Cerar, kostumografija pa Slavice Janošević, luči je oblikoval Matjaž Brišar, zvok in zvočno kuliso pa Marijan Sajovic; del tega glasbenega ozvočja smo uporabili tudi v tem prispevku; uporabljene fotografije z vaj so delo Petra Uhana, oddajo podpisujejo Andrej Pengov ter Aljaž in Urška Pengov Bitenc.