A propos: Zeleno, ki te hočem zeleno; Dramski tenor za Trubadurja, Manrico za 40 Robinšakovih opernih let
|
V našo drugo oddajo iz letošnjega projektnega niza A propos, s katerim smo kandidirali na medijskem razpisu, smo se, tako, kot smo napovedali v nedavnem intervjuju z gospo Moniko Bohinec, v Trubadurju gostujočo mezzosopranistko, ki nastopa v vlogi Azucene, Manricove matere, povabili tenorista Branka Robinšaka. Prvak SNG Opera in Balet Ljubljana z izjemno mednarodno reputacijo in brez števila nastopi, v Verdijevem Trubadurju, ki ga je dirigiral Roberto Gianola, režirala pa Yulia Roschina, z vlogo Manrica obeležuje 40 let profesionalnega pevskega ustvarjanja in poustvarjanja.
Že v naši prvi oddaji smo uvodoma podčrtali, da nam je Lorcina pesem, znamenita Mesečna romanca, ljubezenska poema, prišla prav pri snovanju iztočnic za to oddajo in ves letošnji projekt A propos – Zeleno, ki te hočem zeleno, čeravno se pesnik v njej ne ubada z vprašanji okolijske ogroženosti, z lepoto rodne Andaluzijske pokrajine, pač; Vendar naše izhodiščno vprašanje je – ali kultura, umetnost in znanost, zlasti v delu, kjer se najpogosteje dotikajo ali morda celo prekrivajo kakor koli vplivajo na našo postpandemično in v zadnjem letu tudi protivojno okrevanje in odpornost.
Branka Robinšaka, smo, čeprav v dvomih, da v tednih in mesecih, ko obeležuje 40 let umetniškega ustvarjanja, sploh razmišlja o takih rečeh, že na začetku vprašali prav to. Torej: ali meni, da imajo kultura, umetnost in znanost, takšno, tolikšno moč ali vsaj opazen vpliv?
Pogovor za to oddajo smo posneli prvi petek v marcu, ko je bil sredi intenzivnih priprav na premiero in ko smo ga večer prej pričakovali tudi v tenorski vlogi na Berliozovem Rekvijemu. Vendar nas je zadnji trenutek doseglo obvestilo, da bo tam pel tenorist David Jagodic… Zanimalo nas je, kaj se je pravzaprav zgodilo. V producentovi tiskovni službi nam razlogov doslej niso mogli, znali ali hoteli pojasniti…
Intervju smo posneli kar na odru ljubljanske Opere, neposredno po vaji za Trubadurja. Spraševali smo, kako je potekal študij, kako gre na vajah in kakšni so prvi ustvarjalni občutki pa tudi, kako zahtevna je vloga Manrica, ki je do bridkega konca, nadvse ljubljena oseba mlade in brhke Leonore; ima pa Manrico hudega tekmeca v grofu Luni. Predstava je, smo ugibali, polna strasti… Kako se to oblikuje na odru?
40 let ustvarjanja je dolga doba. Na profesionalnem odru Branko Robinšak nastopal že kot študent Akademije za glasbo. Česa se najraje spominja, katerih nastopov, sodelovanj, gostovanj, nas je še tudi zanimalo in tudi – kaj bi na njegovi bogati ustvarjalne in operni poti najraje pozabil, preskočil, če bi bilo mogoče?
Pevci morajo poskrbeti ne le za glas in organe, s katerimi ga tvorijo, temveč tudi za splošno kondicijo. Menda se ukvarja tudi s športom… Pa menda ne s smučarskimi skoki ali tekom na smučeh, kar prav v tem času zelo popularno? Beseda je nanesla tudi na pljučno kapaciteto, ki pri Robinšaku dosega zavidljivih »potapljaških« osem tisoč enot. Tudi pošalili smo se na račun tenoristov; še vedno namreč kroži že stoletja star dovtip, da tenorja najlažje onesposobiš, če ga pred nastopom zvlečeš v posteljo s strastno pevko, ki potem na odru prosperira in nadpoje tenorja. Koliko je resnice v tej zlobni šali?
Za hip ali dva sva pobrskala tudi po obdobju njegovih pevskih začetkov, ko je nastopal tudi v popevkarski družbi, že zgodaj, v tretjem letniku akademije pa so se mu ponudile tudi priložnosti, za dobre vloge na različnih odrih, najprej na odru ljubljanske Opere. Ocenil je, da smo dandanes možnosti in priložnosti za mlade pevce zahtevnejše, kot so bile v času njegovih začetkov. Zdi se, kot da bi, vsaj pri nas, lahko kmalu zmanjkalo institucionalnih možnosti za njihov razvoj in uveljavitev tako doma kot v mednarodnem prostoru?
Za konec smo se vrnili na izhodiščno vprašanje, češ ali sta kultura in umetnost vsem zadregam in težavam navkljub ustvarjalni dejavnosti, ki zmoreta pospešiti okrevanje in povečati človekovo, človeško odpornost – ne le v soočenju z boleznimi in pandemijami temveč nasploh v spopadu za boljši, bolj zeleni danes in jutri? Prepričan je, da bi šli njiju kaj hitro rakom žvižgat.
Naj za konec ponovimo, da je bil ta pogovor je bil posnet v začetku marca, redakcijsko in postprodukcijsko obdelan neposredno pred premiero, objavljamo pa ga po prvi uprizoritvi. Po premieri smo pogovoru v uvodu in ob koncu oddaje dodali tudi nekaj posnetkov iz sklepnega dela premierske uprizoritve Trubadurja, poklona nastopajočih in celotne avtorske ekipe Trubadurja ter navdušenja publike, med katero so bili tudi mnogi ugledni glasbeniki in umetniki najrazličnejših ustvarjalnih disciplin.
Opazili smo celo nekaj predstavnikov aktualne oblasti, med njimi tudi ministrico za kulturo, dr. Asto Vrečko. Nasploh je treba reči, da si ljudje iz aktualne vladne ekipe, tudi tisti na najvišjih položajih, vzamejo opazno več časa za umetniško ustvarjanje in ustvarjalce, kot so to utegnili tako rekoč vsi njihovi predhodniki. Videvamo jih ne le na opernih in baletnih predstavah, tudi v gledališčih in na koncertih, razstavah in še kje…
Oddajo avtorsko podpisujem Andrej Pengov, v pripravah nanjo in v postprodukciji ter pri njeni objavi pa so sodelovali tudi Aljaž in Urška Pengov Bitenc ter ekipa V živo. Avtorica fotografij z vaj za Trubadurja je Darja Štravs Tisu, posnetki intervjuja, dogajanja na odru, v zaodrju in v foajejih Opere pa so delo ekipe Radia KAOS.
Na svidenje do prihodnjič, ko načrtujemo bodisi obisk v Novem mestu, kjer bodo naši sogovorniki ustvarjalci in nekatero obiskovalci APT-ove predstave Pena dni bodisi oddajo, v kateri bo sodeloval Matevž Lenarčič, človek, ki je z letalom premeril ogljično odejo našega planeta in ki smo ga srečali na projekciji filma Temni pokrov sveta, sodelujočega na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu.