A propos: Kultura in umetnost, politika in oblast; Samobor in Lubej, Drama in Solidarnost
|
V tokratni oddaji A propos: kultura in umetnost, politika in oblast, ki je del projekta, ki ga z javnim denarjem iz tako imenovanega medijskega razpisa sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, sodelujeta Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana in predsednik stranke Solidarnost – za pravično družbo Uroš Lubej. Čeprav je naš prvi sogovornik naslovil sklepno vprašanje sprva na vse politične stranke in ga tako rekoč hkrati fokusiral na SDS, Slovensko demokratsko stranko, ki je bila v iztekajočem se mandatu glavna opozicijska stranka, smo bili kasneje potisnjeni v položaj, ko smo morali poiskati drugega sogovornika; Kako to, da je prišlo do te spremembe, ki nam je zaradi pomanjkanja osnovne omike, da se – ne glede na odločitev in na razloge – vsaj odgovori na vsebinsko utemeljeno prošnjo in na vabilo za sodelovanje, skušamo podrobneje pojasniti v oddaji; Neodzivnost predsednika Strokovnega sveta SDS za kulturo je povzročila, da smo v soglasju z gospodom Samoborjem iskali drugega sogovornika, kar je vzelo kar nekaj časa, tako da oddajo objavljamo z zamudo.
Prav v teh dneh je SNG Drama Ljubljana znova na široko odprla svoja vrata, saj je pred dnevi z javno gledališko-glasbeno prireditvijo predstavila repertoar za prihodnjo sezono, med 26_ in 31_ majem pa bo potekal že 5_ Drama Festival, ki ga posvečajo velikanu gledališke igre Jerneju Šugmanu; V njegovo čast se bo na velikem odru in v Mali drami zvrstilo kar devet vrhunskih uprizoritev, od tega dve domači premieri – Deklica s strunami in Ne pozabite na rože.
Nekateri ocenjevalci niso razumeli odločitve programskega vodstva Drame, da v čast 150 letnici slovenskega gledališča v iztekajoči se sezoni uprizarjajo izključno slovenska besedila; Zgodilo pa se je, kot v oddaji poudari Igor Samobor, nekaj presenetljivega: vse predstave so neverjetno dobro obiskane. To je vsekakor izjemna sezona. Vse predstave so razprodane, komajda se da dobiti še kakšno vstopnico… Žal pa se politika in oblast ne odzivata, kot bi pričakovali. Že, če bi politike spraševali o razliki med kulturo in umetnostjo, dvomim, da bi znal kdo odgovoriti, pravi Dramin ravnatelj.
Lanska središčnica Draminega repertoarja je bila 150 letnica slovenskega gledališča, je bila predlanska Utopija, prihajajoča pa bo izostrena kot Intima. Vsebinski okvir nove sezone so namreč meje intimnosti, nestrpnosti, ki jo širijo samodržci in vnetljivi odnosi med spoloma; Oba glavna odra bosta torej prežeta z intimo. Tako novo sezono začenjajo, ki jo – kot zapisano – poimenujejo z naslovom Intima, pravzaprav že na Drama festivalu s premiero glasbene drame Deklica s strunami, Marjana Nečaka, kar bo v pogledu gledališke zvrsti gotovo nek novum pri nas.
Načrte o prenovi Dramine stavbe so prišli pogledat vsi in v Drami so se nadejali, da je zadeva urejena. Pa ni, ker denarja ni. Še ni in ga očitno, tudi še nekaj časa ne bo, ker je tik pred končno odločitvijo padel že usklajeni zakon o kulturnem evru.
Iztočnica za pogovor s predstavnikom politike, pravzaprav politične stranke, ki se pripravlja na skorajšnje parlamentarne volitve, je bilo razmišljanje Igorja Samobora o pomebnosti kulture in umetnosti kot najpristnejše in najvišje ustvarjalnosti, esence naroda. Zanimalo ga je, kako si politične stranke predstavljajo, da bi se lahko kultura in umetnost, kot najvišja narodova esenca danes uveljavljala in uveljavila dejansko kot najvišji narodov dosežek?
Potem, ko smo iz uredništva na podlagi njegovega prvega izbora posredovali Samoborjevo vprašanje najprej na naslov predsednika Kulturnega foruma in po posvetu z njim v nadaljevanju predsedniku Strokovnega sveta za kulturo SDS, nismo dobili nikakršnega odziva. Po nekajdnevnih poskusih – tudi po neformalnih, obvodnih poteh, ko tudi ni bilo mogoče ugotoviti drugega, kot da odziva ne bo, smo po posvetu s spraševalcem, vprašanje ravnatelja ljubljansko Drame poslali predsedniku vstajniške stranke Solidarnost – za pravično družbo Urošu Lubeju.
Kot uvod v Samoborjevo vprašanje, zdaj naslovljeno stranki Solidarnost – za pravično družbo, smo zapisali, da kultura in umetnost v njihovem programu zaseda 13-o, mediji, ki v našem političnem sistemu sodijo v resor kulture, pa 14-o, mesto, kar se zdi relativno visoka programska umestitev za katero koli politično stranko pri nas… Zato nas zanima, kam v političnem smislu v stranki Solidarnost zares umeščajo kulturo in s čim, s katerimi oblastnimi orodji naj bi njeno družbeno pomembnost, kot o tem sprašuje ravnatelj ljubljanske Drame, tudi zagotavljali in zagotovili? Seveda, če bi na volitvah dosegli rezultat, ki bo to omogočal.
Kultura je, podčrtuje v tej oddaji Igor Samobor, osnova za bivanje tukaj. Bivanjski temelj zagotovo niso trgovski centri, različna dvomljiva industrija, kot so na primer lakirnice in podobno. To se lahko zapre, podre in gre proč od nas ali propade, kultura pa je tisto bistvo, ki nas druži, združuje…
Kultura in umetnost sta kot narodovo bistvo, sok naroda, nedvomo tudi za stranko Solidarnost, čeprav je njena programska podstat internacionalna, vsekakor tudi esenca naroda, vsakega od narodov posebej, ki sestavljajo ta globalni prostor, prostore, na katerih živimo. To bi, če bi participirali neposredno na oblasti, pri vodenju države, skušali doseči ne le na sektorski način, v okviru resorja kulture in umetnosti ter recimo še znanosti, pač pa s celovitim programskim pristopom za oblikovanje pravične družbe.
Solidarnost, solidarizem je beseda, ki naslavlja tretji, pozabljeni del gesla francoske revolucije – bratstvo, ki ga pri nas razumemo drugače od pomena, kot ga je opredelila francoska revolucija… Brez bratstva ni niti svobode niti enakosti, v oddaji uvodoma zatrjuje Uroš Lubej. Solidarizem je koncept, s katerim omogočimo posamezniku in družbi, ko človek ni odrinjen na rob in zmore sam poskrbeti zase, ne da bi bil družbeno breme, kar je popolno nasprotje sedanjim neoliberalnim razmeram.
Slovenija bi morala nujno povečati delež samooskrbe in da ne bo nerazumevanja: zdravo okolje in industrija nista nujno na nasprotnih straneh; zato ni pametno odreči se industriji; je pa škodljivo, če investicijo, kot je Magna, postavimo na prvovrstna rodovitna tla ali kjer so vodni viri. S tega vidika je to na dolgi rok tudi ekomomsko povsem neupravičena naložba.
V zadevi TEŠ 6 je ostal politični del odgovornosti povsem nedotaknjen in ker gre po našem mnenju za zelo konkretno osebno, politično in kazensko odgovornost posamičnih akterjev, je naša dožnost, pravi Lubej, da smo odgovorne ovadili. To bi lahko in morali že davno tega storiti že drzgi pred nami, ne pa, da nam očitajo politikatstvo in predvolilne namene. V našem političnem programu predlagamo vrsto mehanizmov za zaostrovanje osebne, politične in družbene odgovornosti.
In če navedemo še nekaj (izbranih) poudarkov iz pogovora z Urošem Lubejem: Les je slovensko narodno bogastvo in je pomemben del naše kulture. Slovenija je – les! Bodimo to, kar smo in bomo zagotovo uspešni! …Pravica do dela je človekova, ustavna pravica. Ljudje delamo ne samo zaradi zaslužka, temveč zaradi lastne potrditve, tudi identifikacije, zaradi ustvarjanja, da se izrazi in da postane – človek.
Program stranke Solidarnost – za pravično družbo niso a priori protesti zoper oblast in spopadi s policijo… Želimo vzpostaviti mehanizme, s katerimi tovrstni protesti postanejo nepotrebni; med njimi je gotovo ljudska nezaupnica in možnost odpoklica katerega koli funkcionarja.
Soodločanje ljudi pri upravljanju ne le v kulturi, recimo tudi v industriji in podjetništvu, tudi pri delitvi dobička, je eno ključnih družbenih in razvojnih vprašanj. V Nemčiji z izjemno kapitalistično izkušnjo imajo s tem zelo pozitivne rezultate. Motviran in zadovoljen delavec je delodajalčeva, lastnikova največja vrednota in prednost. Dobički so zanesljivo večji.
Na globalni, se pravi mednarodni ravni, še pravi Uroš Lubej, capljamo za tistimi politikami, ki nas potem, v drugi ali tretji posledici tudi varnostno ogrožajo.
Stranka Solidarnost v programu podčrtuje spodnji (evropski) minimum, ki ga mora država iz proračuna zagotoviti za kulturo – to je med 2,5 in 3% DBP; problem poseben vrste pa je odločanje v kulturi in o kulturi, kjer država misli, da je to samo njena pravica. Tiste družbe, ki so izstopale, so najprej izstopale po kulturi.
Umetniki ne bi smeli romati k politikom; politiki bi morali pogosteje k umetnikom!
Oddajo A propos: kultura in umetnost, politika in oblast, v kateri sta sodelovala Uroš Lubej, predsednik zunajparlamentarne, vstajniške stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki ima kandidate v vseh 88 volilnih okrajih in ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor. V imenu ekipe uredništva Radia KAOS in tehnične ekipe Zavoda ZA jo podpisujem glavni avtor in spraševalec obeh gostov Andrej Pengov. Istoimenski projekt je z javnim denarjem iz tako imenovanega medijskega razpisa podprlo tudi Ministrstvo za kulturo republike Slovenije.
Prijazen pozdrav do prihodnjič, kar naj bi bilo že sredi prihodnjega tedna. Na svidenje!