sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. pametne, junaške, izjemne ženske. v MGL. tudi dramatičarka simona semenič.

Uredništvo | 23. September 2015

Simona Semenič: Umetnost je, kar osmišlja ta zelo nesmiseln, bizaren svet okoli mene.

V tokratni oddaji A propos, Umetnost!, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnega denarja Ministrstva za Kulturo Republike Slovenije, smo se ozrli teden dni nazaj, ko je bila na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega uvodna premiera repertoarne sezone 2015 – 2016. To je bila, kot so zapisali v gledaliških gradivih in poudarjali na novinarski konferenci še pred premiero, vsebinsko neverjetno bogata, v vseh smereh razplastena, očarljivo duhovita gledališka igra sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Ja, namenoma je vse zapisano brez majuskul, velikih začetnic v naslovu igre in imenu avtoričinih glavnih treh likov, Zofk ali Sonj ali kot stoji v izvirniku Sofij, ki so bile pravzaprav utelešene usode treh izjemnih žensk, ki so v zgodovini človeštva pustile pomemben pečat. Začelo pa se je z mladenko, ki je naredila izjemni vtis na direktorico in umetniško vodjo MGL Barbaro Hieng Samobor in ki se je sredi vojne vihre in sredi Nemčije uprla nacistom Sophio Magdaleno Scholl. Okrog njene usode je Semeničeva zbrala še dve junakinji in sijajni ženski iz povsem drugih časov, vendar tudi Sofiji. Rusinja Sofija Lvovna Perovskajeva in Francozinja Marie-Sophie Germain sta bili to. Prvo je kot upornico pokončal Hitlerjev režim, drugo rusko cesarstvo, tretjo pa je premlado pokončal rak dojke.

O teh treh ženskah, o nastajanju besedila za to igro, ki je avtorico sprva odpeljalo v povsem drugo smer, kot se je potem izkazalo, o sijajni igri sedmih kuharic, članic ansambla MGL, navdušujočem in prepričljivem nastopu štirih soldatov iz istega gnezda in v srce segajoči upodobitvi Sofij, kjer je ena hišna mojstrica igre, drugi dve pa še študentki, za kateri kaj takega ne bi rekli, če tega dejstva ne bi prebrali v lepo, informativno in strastno napisanem, urejenem gledališkem listu, je tekla beseda več kot pol ure.

Ja, in tudi o pravzaprav presenetljivi in prepričljivi, načeloma linearno tempirani režiji, ki jo dinamizirajo mojstrska izdelava in uporaba videa, glasbe in izbrani mizanscenski elementi, komaj opazna a absolutno gledališka glasba ter prijemi in rešitve tudi. Režiser de Brea je vsekakor mojster ustvarjanja pravega ozračja na odru, ki kljub močnim posegom v besedilo Semeničeve, ves čas gradi in vzdržuje ali celo izostri ozračje za kakovostno prezentacijo avtoričinega sporočila. Dramaturška obdelava besedila je povsem ustrezno »sedla«, tako zelo, da pridobi na dinamiki kljub premišljeni enoličnosti lupljena krompirja kot socialnega okvirja v katerega so potisnjene klepetave kuharice, označene ne z imeni, pač pa značajsko (npr.; ta fina, ta pedantna, ta dolgocajtna in še štirikrat na ta-ko vižo. . . Vse to so drobci iz njenega karakterja, zatrjuje Semeničeva. O izjemnosti likov pridnih, ukaze spoštujočih vojakov, hladnih, a vendar s kar nekaj človeških čustev načetih likih, osebah z dušo torej, pa sploh ne govorimo posebej. A bi najbrž bilo treba. Tudi o kostumih. In rekvizitih.

Preden smo avtorico besedila vprašali tudi, kaj je zanjo Umetnost, nam je razkrila tudi zgodbo z akademije, potem ko je z odgovorom »Monika Levinski« razjezila profesorja in mojstra sodobnega odra njegovega časa Dušana Jovanoviča. Prav na koncu je bilo to. Odgovor o umetnosti je pod uvodno fotografijo s snemanja oddaje…

Ta prva predstava nove sezone v MGL je, tako kot je že dolgo v navadi, tudi priložnost za podelitev nagrade vsakoletne Dnevnikove nagrade za dosežke v pretekli sezoni. Za najboljši umetniški dosežek v MGL v sezoni 2014-2015 jo je dobil Jure Henigman – za vlogo Ahila v Homerjevi Iliadi, za vlogo Vanga v Brechtovem Dobrem človeku iz Sečuana in za vlogo Pripovedovalca Nicka Carrawaya v Fitzgeraldovem Velikem Gatsbyju. Naneslo je, da za sezono 2013 – 2014 zaradi njegove odsotnosti nagrade niso mogli podeliti takratnemu nagrajencu Primožu Pirnatu, je bila to tudi priložnost, da mu jo podelijo ob tokratni priložnosti. Dodeljena mu je bila za vlogo Jaga v Shakespearovem Othellu.

O že omenjenih – avtorici besedila Simono Semenič, režiserju in scenografu Diegu de Brei, ki je bil skupaj z Boštjanom Kosom tudi oblikovalec svetlobe, so to igro sooblikovali tudi dramaturginja Eva Mahkovic, kostumografka Belinda Radulović, glasbeni opremljevalec Silvo Zupančič in lektorica Barbara Rogelj v ta kuharskih vlogah so nastopile Ajda Smrekar, Karin Komljanec, Bernarda Oman, Tina Potočnik, Mirjam Korbar Žlajpah, Tanja Dimitrievska in Stannia Boninsegna, vojake so upodobili Jaka Lah, Jožef Ropoša, Lotos Vincenc Šparovec in Milan Štefe, sofije pa so bile Anita Gregorec in Eva Jesenovec – obe kot gostji iz AGRFT ter Jette Ostan Vejrup. Avtor v prispevku objavljenih fotografij z vaj na odru MGL je Sebastian Cavazza.

Z avtorico z letošnjo Grumovo nagrado nagrajenega dramskega besedila sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije Simono Semenič sem se pogovarjal Andrej Pengov. Pri pripravi in realizaciji oddaje so mi pomagali Aljaž Pengov Bitenc, Nina Radoš in Urška Pengov Bitenc. Prihodnjo oddajo načrtujemo že čez teden dni. Če bo vse po sreči, bo glavna tema Grafični bienale.