Pred začetkom sezone v Operi, Mladinskem in MGL
|
V osemnajstem letošnjem KAOSu v ateljeju, v oddaji, ki jo pripravljamo ob podpori in ob sodelovanju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije smo repertoar za prihajajočo sezono SNG Opere in baleta Ljubljana, za zdaj še vedno hiše brez strehe ali vsaj hiše ki je (še) ni, stisnili pod Steber in njegov kapitelj, in pripravili video zapis z nastopi obeh glavnih mož – prvega Kristijana Ukmarja in njegovega prvega baletnega pribočnika Jaša Otrina ter dveh izjemnih solistov Milene Morača in Branka Robinšaka.
Z nebesnih višin, kjer kraljujejo bogovi, smo se tokrat v Obrekovalnici spustili v Nižine neba. Takoj po ljubljanski premieri v Slovenskem mladinskem gledališču smo nedeljo zvečer iskali obrekovalske vzgibe pri dveh igralcih od skupaj enajstih v tokratni zasedbi. Pa tudi režiser Jernej Lorenci se nam ni uspel izmuzniti. Roko na srce – kljub božanskim občutkom,ki so ga očitno prežemali, ni niti poskušal. Nasprotno, prav voljan je bil… sodelovati v tej naši obrekovalnici.
Prva slovenska uprizoritev tragedije Percyja Byssha Shelleyja CENCI, režiji Diega de Bree, prvi premieri Mestnega gledališča ljubljanskega v tej sezoni, v kateri Igrajo Uroš Smolej, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lotos Vincenc Šparovec, Jure Henigman in Milan Štefe, pa je pritegnila očišče našega Okularja.
Za predvajanje posamezne rubrike kliknite na sliko spodaj.
 |  |  |
Z otvoritvenim koncertom, ki bo konec tega tedna, v petek, 11. in s ponovitvijo v soboto, 12. septembra, v Slovenski filharmoniji, se bo uradno začela letošnja sezona ljubljanske Opere in baleta. Poimenovali so jo “Sezona sodelovanja”, otvoritveni koncert pa so naslovili “Od Mozarta do verizma”. Sestavljen bo iz opernih arij, duetov in zborovskih odlomkov, ki jih bodo peli hišni operni solisti, zbor in ki jih bo, vsekakor, zaigral domači orkester. Vendar: najprej o repertoarju, ki bo v celoti izveden v gosteh. Vele-projekt obnove operne hiše – z vso notranjo opremo in novo tehniko – se namreč ne bo končal kaj prej kot aprila prihodnjega leta. Če bo sreča na strani vztrajnih, se bosta ljubljanska Opera in balet s prvimi opernimi in baletnimi predstavami vselila v domačo kočo šele čez leto dni, čeravno je bila že prestavljena otvoritev napovedana za december 2008. Zato naj tudi napovedi, ki objavlja začetek vaj in predstav v novih pogojih za prihodnjo sezono, dodamo ključni pogojnik v treh različicah: morda, mogoče, če… Zdaj pa k sezoni, ki je pred vrati. K domači sezoni pred – še vedno tujimi vrati in pod gostiteljskimi strehami. Ravnatelj in umetniški vodja Kristijan Ukmar.
| O dramskem delu Nižine neba, ki ga je po Ovidijevih Metamorfozah napisal in dramatiziral Nebojša Pop Tasić, smo pred njegovo svetovno praizvedbo na Čedadskem MittelFestu sredi julija, v oddaji KAOS v ateljeju že govorili. Takrat je bil naš sogovornik prav dramaturg Tasić. Tokrat smo si delo ogledali na premieri minulo nedeljo, v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča in neposredno po predstavi posneli pogovore z dvema igralcema – Primožem Bezjakom in Sandijem Pavlinom ter z režiserjem Jernejem Lorencijem. Preden zavrtimo posnetke, morda samo še nekaj piščevih in gledalčevih opomb. Gre za dve uri, brez odmora, govornih in pogovornih, včasih recitacijskih, celo pevskih snopičev, povezanih v zgodbo o božjem in obbožjem življenju v časih, ko je bilo v modi uradno več-boštvo z eni glavnim, z velikim in najmočnejšim Zeusom, tam daleč zgoraj, – z razuzdancem, sprijencem, posiljevalcem, incestuoznim pohotnežem in delivcem božje pravice. Ob njem vrsta podobnih, ki bi radi bili kot on, če bi to mogli, sokrivci njegovih zavržnih dejanj, čeprav tudi njegove žrtve. A vse to so v Metamorfozah malenkosti ali pa zgolj razlog več, da smo božanski. Tasić obiskovalca predstave že v gedališkem listu opozori, da je Bog zgolj in samo metafora, ker spreminja svojo obliko. Edina dobesednost je – človek, ker je to, kar je – blaznost forme, oblike. In prav tu vmes, med bogom in človekom – kajti, kjer ni človeka, tudi boga ni, tam,torej,kjer se najdeta ta dva – je eno samo sranje.
| V četrtek bo na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premiera tragedije Percyja Shelleyja Cenci v prevodu Srečka Fišerja. Prvo uprizoritev te sezone je režiral Diego de Brea, ki je tudi scenograf in glasbeni opremljevalec predstave. Danes razumemo Cencija kot romantično tragično pripoved o spopadu zlega z dobrim, o neverjetnih prepadih, ki ločujejo polovici človekovega bistva. Na eni strani stoji demonični grof Francesco Cenci (Uroš Smolej), človek, rojen za zlobna dela neverjetnih razsežnosti in hlepeč po bolečini vsakogar, ki pride v njegovo bližino, tiranski mučitelj svoje družine, posebej druge žene Lucrezie (Bernarda Oman) in sinov. In nihče, tudi kardinal Camillo (Lotos Vincenc Šparovec), papežev zaupnik, se mu ne upa upreti, ko grof brezbožno nazdravlja smrti svojih sinov. Edina, ki se mu postavi po robu, je Beatrice (Jana Zupančič), a zanjo si Cenci izmisli strašno kazen, s katero jo želi do kraja ponižati. Vrhunec njegove sprevrženosti je hčerino posilstvo. Dekletova reakcija je lahko samo upor. Beatrice je namreč romantična žrtev, ne samo okrutnega in poživinjenega očeta, marveč tudi pokvarjene in sprevržene papeške kurije, ki zločine kaznuje s kupčevanjem z zemljo. Slednji služi tudi neznačajni in omahljivi, v Beatrice zaljubljeni duhovnik Orsino (Jure Henigman), ki je poln praznih besed in obljub. Na koncu se zdi, da je smrt edini izhod iz tega diaboličnega, povampirjenega sveta. |