Ko smo se še precej pred izbruhom korona-virusne karantene razgledovali po sogovornikih za to oddajo v Novem mestu, sta nam v sinopsis sama od sebe ven in ven vstopala dva kolektiva ali če hočete dve ustvarjalni, nenehno kreativni skupini; Prva in brez slehernega dvoma je izjemna skupina raziskovalcev združenih v in okrog imena Dolenjski muzej, druga pa ustvarja v njihovi neposredni bližini: Anton Podbevšek teater ali krajše APT; Pri odločanju in izbiri ključnih vprašanj smo ves čas hodili po robu, ki se težko premakne iz polja ustvarjanja v polje turizma; kar smo artikulirali je ves čas sililo »zgolj« v prostranstva kulture, kulturne zgodovine, antropologije, zgodovine umetnosti, izročila številnih ljudstev, ki so si delila te, zdaj (menda) naše (ali čigave že?) prostore in dosežke človeškega uma in rok naših ljudi, prednikov in njihovih potomcev skozi številne rodove; Tudi tokratno, tretjo zaporedno oddajo A propos: Kultura in umetnost iz celoletnega niza osmih oddaj smo pripravili v upanju, da jo bomo mogli podpreti z javnimi sredstvi, za katere smo se uspešno potegovali na javnem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo. Dolenjski muzej je večja institucija, kot se zdi morda prišleku zaradi predsodkov in površnih vtisov o lastni, svoji, naši (ne)pomembnosti, še posebej, če je vajen prostorskega, vsebinskega in kadrovskega razkošja podobnih hiš in organizmov v prestolnici; V tej oddaji ne bomo razčlenjevali organizacijskih in programskih značilnosti te vsebinsko in programsko razvejane institucije, pač se osredotočamo na prva dobro raziskana obdobja na teh prostorih, ki so odlično predstavljena in – vsaj nam se je, kar smo videli, pokazala kot izjemen potencial za obisk domačih in tujih gostov, usmerjenih obiskovalcev ali tistih s premišljeno izbranim načrtom ali pa onih, ki v te sobane zaidejo po naključju in iz gole radovednosti. Prvotni načrt, kot smo ga omenili tudi že v odpovednem delu prejšnje oddaje A propos, ko smo obiskali Ljubljanski grad, je za to oddajo predvideval obisk obeh že omenjenih novomeških ustvarjalnih skupin in izkazalo se je, da oboji – vsak sicer precej po svoje, razmišljajo tudi o obiskovalcih od drugod; Morda še premalo poglobljeno in ne kot da bi bili ena od pomembnejših ciljnih izbir za ljudi, ki jim rečemo turisti a se tudi to spreminja; Tako smo v Dolenjskem muzeju, kot v sosednjem gledališču posneli pogovora, ki vsak zase in vsak s svojimi posebnostmi z različnimi poudarki in možnostmi merita tudi na polje turizma. Prvotno odločitev, da bo to oddaja o obeh, smo torej spremenili in se s to oddajo zadržali samo na novomeškem naslovu Muzejska ulica 7, z eno od prihodnjih pa se odpravljamo čez cesto in okrog vogala, na Prešernov trg 3; Ljudje iz novomeške intelektualne in ustvarjalne srenje, za katero je od nekdaj značilno, da so viharjenje misli in nenehno iskanje načinov, kako umišljeno eksplicirati in uresničiti njihovo prepoznavanje sveta, so nas seznanili z arheologom dr_Borutom Križem, kustosom in podpredsednikom muzejskega sveta, ki je bil nekaj let, kot sam pravi, povsem naključno, tudi direktor tega zavoda z več kot 155 letno zgodovino, če se opremo na prve pobude za oblikovanje tovrstne institucije mesta, katerega prazačetki segajo še 500 let globlje v preteklost; mimogrede – prav te dni delovno in uradno praznujejo 70 letnico te arheo-zgodovinske, kulturne in raziskovalne ustanove v sodobni podobi javnega zavoda; Arheologom, ki si jih predstavljamo z lopatami, krampi, metri in s skicirkami, polami papirjev in fotoaparati so sprva ljubeče in rahlo zbadljivo rekli krtki, kopači, zdaj so med ljudmi sprejeti kot žličkarji, česar ne slišijo radi. Pogovor o arheologih in arheologiji pa tudi o geologiji Dolenjske se je zares razvnel potem, ko smo si pod vodstvom našega eminentnega sogovornika, kustosa, kake tri ure ogledovali in končno tudi ogledali izjemne arheološke najdbe iz različnih obdobij – tja do zgodnje kamene dobe, to je kakih 17.000 let nazaj, ko je bila (tudi) Dolenjska nič drugega kot zaliv Panonskega morja. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: A propos