Prispevki

Zadnje objave

Sto jazz glasbenikov planeta Zemlja bo na dvajsetih koncertih v CD, okrog njega in v Križankah ozvočilo 65. Jazz festival Ljubljana

S torkovima pred-dogodkoma v Cankarjevem domu – fotografsko razstavo Petra Gannushkina v Mali galeriji, ki jo je kuriral zaljubljenec v jazz, mojster fotografije Žiga Koritnik in koncertom Gašper Livk Dua v Klubu se začenja letošnji 65_Jazz festival Ljubljana; Uradna otvoritev bo v sredo zvečer v Križankah, ko bodo nastopili Charles Loyd Sky Quartet, ki so dva tedna pred začetkom zamenjali sprva napovedanega Terenca Blancharda, ki ga skupaj z Chiefom Adjuhaom (Christianom Scottom) uvrščajo v prvo ligo aktualne jazz scene tega sveta. Od srede, desetega pa do sobote trinajstega julija bo Ljubljana tako znova središče jazza z izjemnimi svetovnimi in odličnimi domačimi, pogosto tudi mednarodno sestavljenimi skupinami mladih pa tudi že vrhunsko uveljavljenih glasbenikov in mojstrov te glasbene zvrsti. Minulih 23 let – od leta 1999 pa vse do lani – je programsko in organizacijsko v Cankarjevem domu za Jazz festival skrbel Bogdan Benigar, letošnjega pa podrobneje predstavljamo v pogovoru s Tino Lešničar, novo programsko vodjo tega mednarodno zasnovanega in v svetu dobro uveljavljenega jazzovskega dogajanja in srečevanja glasbenikov ter že od nekdaj zahtevne publike. Ljubljanske, slovenske in tudi tistih, ki pridejo julija v slovensko prestolnico od drugod… Pogovor sem zasnoval, posnel in za objavo pripravil – Andrej Pengov.
Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Skini mi se s kursa ali kako približati Shakespeara mulariji (mladodobnikom)

Prvi četrtek v maju so v Mini teatru premierno uprizorili nekaj na prvi pogled precej zlobnega. Matjaž Pograjc je po daljšem premlevanju zamisli z umetniškim direktorjem Ivico Buljanom ustvaril predstavo Skini mi se s kursa. Že na prvo žogo (po naslovu sodeč), se je vsiljevala misel, da bo ta reč na odru, se pravi – uprizoritev – potrebovala vrsto pojasnil in argumentacij, še posebej, če upoštevamo, da gre za uprizoritveni koncept tudi zunaj okvirov post-dramskega gledališča, značilnega za Mini teater in Buljanovo estetiko.  Ko pa pomislimo na ključno okoliščino, da se je avtor koncepta, ki je tudi režiser ter dramaturg pa še oblikovalec svetlobe ter glasbeni in video so-selektor za povrh, oprl na znamenito Shakespearjevo delo Othello, se prepričanje o nujnosti pojasnjevanj motivov za nastanek takega dela samo še poglobi; Sploh pa v luči, še vedno pogostega premlevanja, da so za vse svinjarije v tem okolju krivi Čefurji (ali kako se jim zdaj že reće), južnjaki, ta zapečeni, prišleki in njihovo potomci, migranti, skratka, Oni od Drugod; Izkaže se, da gre za dovolj »odpuljeno« travestijo slavnega Williama, v kateri nastopajo tako izvirni liki (Othello, Jago, Casio, Desdemona, Emilija) kot mladodobniki, domači in domaći potomci bodisi avtohtoncev ali prišlekov iz jezikovno raznolikih okoljih nekdanje Juge. Zgodba ne sloni več na osvajalnem pomorskem pohodu – široko morje in zavojevana otočja zamenjajo nogometna zelenica, šolski hodniki ter ljubljanske ulice in trgi (ni nujno, da zgolj fužinski); Kot glavno orodje in gonilo travestije, ob uporabi nekaterih ključnih replik in verzov izvirnika pa ostanejo spletke, laži, nezvestoba, zavist, kraje, umori…

No, taki posebni, gledališko spretno manipulirani zločini. Z govorno in gibalno sila natančnim in zahtevnim mizanscenskim umeščanjem teles in rekvizitov, brez klasične scenografije in z besedili likov, ki jih komaj dohajaš, nastane domala družinska, morda celo pedagoška predstava, s katero avtorji tistega zoprnega odrskega povzpetnika iz londonskega gledališča Globe subtilno približajo današnji mulariji. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Mi ka da ne bo več. Odnesla ga bo joga. Za slovo – Lunohod III. A Mikado-san ne bo odnehal.

Mikado je majhna zasebna galerija, ki naj bi bila usmerjena predvsem v razstavljanje fotografij, a se občasno znajdejo tam tudi slike in tapiserije. Tako so jeseni 2015 v ljubljanskem Dnevniku napovedali Tozonovo in Vrenkovo razstavo, postavljeni na Slovenski cesti 6; To je, če si lahko predstavljate – čez cesto znamenite stanovanjske utrdbe Ferant, imenovane po nekdanjih najemnikih tega dela takratnega roba mestnega jedra; Pravijo ji tudi Ferantov vrt ali stanovanjski hrib; S to mojstrovino se je Edo Ravnikar med leti 1964 in 1976 poklonil tudi Jožetu Plečniku, saj je tu nekoč stala njegova rojstna hiša. A vrnimo se čez cesto, na desno stran gor-cestno zlikane Slovenske, nekdaj Dunajske še prej pa menda Kardeljeve, Tyrševe, Bleiweisove in Šelenburgove  – danes prave mestne štiripasovnice; Z nekaj neskromnosti, ima ta ulica zlasti zaradi vsebin in programov, ki jih nosijo stavbe ob njenem robu, vse možnosti, da bi bila mali pariški Rivoli (Rue de Rivoli), ki se pne od Malherjeve ulice proti Place de la Concorde; Ampak Rivoli je enosmerna cesta, Slovenska pa ima po dve vozišči gor in dol. Skratka, če je ob Rivoliju, sicer na levi strani, znameniti Louvre, prav na koncu pa  Jeu de Paume, nekdaj teniško igrišče, spremenjeno v umetnostno galerijo, kjer je desetletja domovala galerija impresionistov, je na desnem »bregu« Slovenske – Mikado. Pravzaprav – je bil. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Uspešna bilanca predstavitve na sejmu v Bologni

»Sejem v Bologni je 4-dnevni dogodek, namenjen izključno strokovni javnosti. Obišče ga okoli 30.000 ljudi. V šestih sejemskih halah se predstavlja več kot 1.400 razstavljavcev iz 80 držav sveta. O sejmu poroča več kot 800 novinarjev iz 40 držav in je močno prisoten tudi v digitalnih oblikah promocije. Knjižni sejem v Bologni je poleg frankfurtskega knjižnega sejma tista mednarodna platforma, na kateri se predstavlja največje število slovenskih založnikov s področja otroške in mladinske literature, samostojno ali v sklopu slovenske nacionalne stojnice.« To je sporočilo JAK (Javna agencija za knjigo RS), ki ga nadete na njihovi spletni strani že nekaj časa. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Slovenija rada bere – tudi v Bologni (ne le v Frankfurtu)

Sklepnega poročila o dosežkih Slovenije kot častne gostje na – v petek  končanem Mednarodnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni v trenutku, ko nastaja ta zapis, še nimamo; kako pa naj bi ga imeli, saj od takrat niso minili niti trije dnevi, če pa k temu dodamo opombo, da še vedno nimamo celovito predstavljenega poročila z lanskega častnega gostovanja Slovenije v Frankfurtu, ocenjenega na vsaj sedem milijonov evrov javnega denarja, lahko rezultate bolonjskega gostovanja bržčas pričakujemo mirneje in verjetno še letos ter vsaj tako zanosno kot nam je to, verjamemo, uspelo lani oktobra v Nemčiji. Po zagotovilih JAKRS so (bili) cilji na knjižnem sejmu v Bologni enaki tistim iz Frankfurta; Čeravno tokrat brez Žižka a z mnogimi nič manj sijajnimi avtorji, sodelavci, založbami in ustvarjalci; No, v veliki meri z ustvarjalkami ter izjemnimi založniki. Med njimi je bil tudi Boštjan Gorenc; v ozkem hodniku med zaodrjem Velikega in tja do Levega odra ljubljanske Drame smo ga iz prevajalske slave Cyranoja de Bergeraca zasukali na levo okrog in ga povprašali tudi kako je bilo oni dan v Bologni. Prispevek, pripravljen tako rekoč na večer zaključka sejma v Bologni, se je nekaj dni medil, iščoč nekaj uporabnega fotografskega gradiva, ki smo ga potem izvrtali med spominki našega sogovornika. Z Boštjanom Gorencem, v književniškem okolju (kamor, hvalabogu, sodijo tudi stripi), predvsem pa v performativnem svetu bolj znanem kot Pižama, sem se, ekskluzivno za Radio KAOS pogovarjal Andrej Pengov.
Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Na klancu, nagrajena

Pred nekaj več kot tednom dni nas je razveselila novica s strani Mladinske knjige Založbe, da je Konzorcij nagrade Evropske unije za književnost na bruseljskem knjižnem sejmu podelil posebno omembo romanu Na klancu Tine Vrščaj Cankarjeve založbe. Ne to ni tisti roman, katerega avtor naj bi preživel vsaj tri leta v zaporu zaradi svojih političnih prepričanj, to je vsekakor drugačna, sodobna pripoved, ki potiska družbeno kritiko v ozadje in jo s praktično katoliškim, skoraj svetohlinskim tematiziranjem varovanja okolja dela deloma družbeno kritično, pa to v bistvu ni. Čeprav jo verjetno mnogokdo tako razume. Popolno nasprotje, lahko bi rekli, pa je nagrajenec konzorcija za leto 2024 Theis Ørntoft z delom Jordisk, za katerega pri založbi Gildendal razložijo srčiko romana na precej jasen in morebiti slovenskim bralcem ne tako zelo znan način:  »Ko jim dedek umre, se zberejo na njegovem pogrebu v Søhøjlandetu. To bo izhodišče za daljnosežno zgodbo o ljubezni in delu, naravi in ​​kapitalizmu, o zlatu, srebru, nafti, marmorju in počasnem propadanju Zahoda – predvsem pa o družini treh generacij, ki so povezane skozi čas in prostor na načine, ki se jih sploh ne zavedajo.«

Zato je še mogoče razumeti, da se sicer z nagrado Evropske unije za književnost od leta 2009 vsako leto odlikujejo najbolj obetavni evropski avtorji in avtorice ter se tako praznuje jezikovna raznolikost in odličnost književnosti v državah, ki sodelujejo v programu Ustvarjalna Evropa, predvsem v spektru, da v triletnih ciklih na ta način počastijo 41 izjemnih novih literarnih talentov iz 41 držav, ki sodelujejo v programu Ustvarjalna Evropa Evropske Unije, – ob tem tu le na kratko poudarimo, da je program Ustvarjalna Evropa mnogo več kot le platforma za promocijo evropskih literarnih del, a se torej ne glede na to, da je roman Tine Vrščaj Na klancu prejel nagrado Modra ptica za leto 2022, vendarle  tu postavlja vprašanje ambicioznosti slovenskih založnikov v spektru tako opevane promocije slovenskih sodobnih romanov. 

Kar je pozitivnega v celotni izkušnji spoznavanja romana Na klancu iz leta 2022, je dejanski doprinos aplikacije Mladinska knjiga Plus, ki sicer, spet v omejenih obsegih, kar je glede na širino trga razumljivo, ponuja tudi nekaj zvočnih poglavij obravnavanega romana;  za multitaskerje je to lahko priročna in dobrodošla zadeva ter, presenetljivo, sploh ne tako naporna za ušesa. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Ameriški sen, gledališka klasika absurda v optiki sodobne družbe

Edward Albee je Ameriški sen napisal leta 1961, drama pa je bila v Sloveniji prvič uprizorjena že leta 1963 v režiji Žarka Petana (na takratnem Komornem odru ljubljanske Drame), le slabi dve leti po ameriški krstni uprizoritvi, med drugim zapišejo v novinarskih gradivih in gledališkem listu; Tudi Albeejevo najznamenitejše delo, Kdo se boji Virginie Woolf? (1962), je bilo v režiji Mileta Koruna v Drami uprizorjeno z manj kot dveletnim zamikom; Druga Albeejeva dela so slovenska gledališča sicer pogosto uprizarjala. V slovenskem gledališkem prostoru pa je Petanova poistavitev pomenila tudi vsebinski in strukturni zametek Male Drame, ki je bila v naslednjih šestih desetletjih prizorišče številnih inovativnih uprizoritev besedil, pogosto slovenskih praizvedb tujih in slovenskih besedil. To je pomemben zgodovinski pripis, ker bo program Male Drame imel samostojno dvorano tudi v okviru nadomestnih prostorov na Litostrojski cesti 56; Uprizoritev v sezoni 2023/24 je torej svojevrsten poklon ustanoviteljem in tradiciji Male Drame, ki bo po zaključeni celoviti prenovi SNG Drama Ljubljana delovala v novi, povsem drugačni dvorani, kot jo poznamo danes. Edward Albee je igro Ameriški sen razvijal po koordinatah gledališča absurda in sam priznal, da se je za marsikateri prizor zgledoval po Ionescu; »Motrenje sodobne družbe z optiko absurda me zadnja leta zelo zanima. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: